Pri sebi čopič ta držim.
Kjer koli sem, sem vedno z njim,
če je potrebno, da prekrijem
svoj pravi jaz in da se skrijem.
Res se bojim ti pokazati,
me strah je, kaj naredil boš,
se smejal in grdo govoril,
da pred menoj pobegnil boš.

Bi odstranila rada vse plasti
in ti kazala pravi svoj obraz,
a hočem, da me tudi ti razumeš,
da sprejmeš to, kar je zares moj jaz.
Bodi potrpežljiv, zapri oči,
da odstranim počasi vse plasti.
Razumi, prosim te, da res boli,
če to, kar sem, želim pokazati.

In zdaj sem odstranila vse plasti.
Sem gola, bosa in zebe me zato.
Če pa ob tem, kar vidiš, še me rad imaš,
si moj prijatelj, čist kakor zlato.
Vseeno moram čopič si shraniti,
imeti še naprej v rokah ga.
Bi rada, da bi vedno bil pri roki
za te, ki so brez razumevanja.
Zato, prijatelj, prosim te za varstvo
in hvala za ljubezen ti iskreno.
A čopič kar ostane naj z menoj,
dokler prijateljstva ne sklenem še s seboj.

(Vir: Bettie B. Youngs, prispevek v Kurji juhici za najstniško dušo.)

Danijela Premzl