Spet prihajam k tebi,
po poteh, stezah skozi gozd,
hodim po vejevju, listju,
tistemu jesenskemu,
ki ga kot preprogo
jesen podarila, nasula.
Počasi ga ne bo več,
zima, sneg in mraz,
bodo opravili svoje,
jemlje ga čas, počasi
daruje preteklosti,
kot opomin, spomin...

Nekako slabotna si,
tvoj pogled je odsoten,
kot da sem nepovabljen...
ob nepravem času,
morda motim, sem odveč...
Veš le pozdravil bi te,
da začutim stisk rok,
občutim tvojo toplino,
ter se srečava s pogledom,
da se ti dotaknem obraza,
tvojih bolečih brazd življenja.

Odhajam, tvoje solzne oči,
tresoče roke, tih glas
so meni žalostna popotnica.
Leta so opravila svoje delo,
v tvoje lase vtkala jesen,
nešteto srebrnih las,
grenke solze, bisere v očeh,
tvojo bolečino kot breme,
spomine kot večerna zarja,
tvoje besede, objem v slovo.
Tako sem te občutil v sebi kot
sončni zahod, ko prihaja noč.