Na tisoče mater imaš, ki te rojevajo.
Njihova dobrota se je prelila s slapom
svetlobe čez rob v čašo tvojega pozabljenja.

Nisi še doumel njihovih radosti
in glasbe, ki jo nosijo stopinje dreves
v travi s svojim plapolanjem senc,
odsevi živobarvnih cvetov v vazi
in dozoreli sadeži v skledi na mizi.

Vse to so bila zlata zrnja semen,
ki rojevajo zate in se z brezpogojno
materinsko ljubeznijo razdajajo tebi.

Majhen prodnik, ki ga vali reka
s svojim tokom, razpade na snovi,
ki so postale del tebe. Za vsako mater pride
konec štetja časa in začenja se nov čas,
ki nima tvoje ure in ti ne boš imel več
njihove ljubezni. Prebudil si jim željo,
da bi poslušale zven tvojega glasu,
tvoje besede in uživale bogastvo barv tvojih oči.
In vsaka mati v tebi bo tolažnica tvojim otrokom
in budnost jezera, ki bo sprejemala mavrični lok
tvojega odseva. Trenutek boš.

Trenutek brez drvenja časa.
Ničesar drugega kot eno dolgo spoznanje
svojih mater, ki igrajo glasbo Mozarta in Haydna
v drevesih in rožah sončnega jutra.
Kot otroci so, z merilom, ki ne more ničesar
potrditi in ničesar zanikati.

Ali sploh veš, da pestuješ srce, ki ga je
ustvarila lepota tisočerih mater,
ki so rojevale nove svetove v njem,
da prestopijo meje telesa s čustvom ljubezni.