Piše: Tili Kojić v Vivi www.viva.si

Ena od zadnjih raziskav o osamljenosti je naredila nov korak k razumevanju tega psihološkega stanja. Osamljenost lahko povzroča globoko psihološko trpljenje in predstavlja tudi dejavnik tveganja za naše zdravje; poveča denimo verjetnost, da bomo prej umrli. Ena zadnjih študij, objavljenih v reviji Journal of Personality and Social Psychology, je razkrila še, zakaj se osamljeni ljudje težko izkopljejo iz občutka odtujenosti od drugih in globokega trpljenja.

Osamljenost je opredeljena subjektivno, določa jo čustvovanje osebe in/ali družbena odtujenost od drugih. A tudi osebe, ki imajo prijatelje, se lahko počutijo nepovezane z njimi.

V omenjeni študiji so spremljali najstnike v obdobju štirih let, v zadnji fazi raziskave so jih spraševali o dogodkih, v katerih so se počutili sprejete ali zavrnjene, nato pa so morali oceniti še svoje čustveno doživljanje ob teh dogodkih in razložiti tudi, zakaj so se počutili zavrnjene. Izkazalo se je, da imajo kronično osamljeni najstniki veliko močnejša negativna čustva ob dogodkih, ko so se počutili nesprejete in hkrati tudi manj močna pozitivna čustva v tistih situacijah, ko pa so se čutili sprejete. 

Kronično osamljeni najstniki namreč nesprejetost doživljajo veliko bolj obremenjujoče kot njihovi sovrstniki, ob dogodkih, ko pa so se čutili sprejete, ne čutijo tako velikega zadovoljstva ali potrditve v primerjavi z vrstniki, ki niso osamljeni. Vzrok za svojo družbeno sprejetost pripisujejo slučaju, ne pa temu, da so v resnici zaželeni, vzrok za zavrnitev pa iščejo v sebi – v svoji osebnosti in lastnostih.

To odkritje ponuja razlago, da imajo osamljeni ljudje popačeno sliko o resničnosti, da še naprej ostajajo osamljeni, saj ne vidijo, da jih imajo lahko drugi radi. Po drugi strani pa zavrnitev doživljajo izredno boleče in nanjo gledajo preveč osebno. Iz tega razloga tudi vse manj iščejo družbo in zato ostajajo osamljeni še naprej. 

Prekinitev tega začaranega kroga zato zahteva veliko upanja in poguma za soočenje z najhujšimi strahovi. Če bi se le lahko zavedali, da so njihovi strahovi pretirani in da je njihovo dojemanje sprejetosti izkrivljeno, bi jim bilo veliko lažje pri (ponovnem) povezovanju z drugimi.