Šimpanzi se na smrt starejših pripadnikov svoje vrste odzovejo podobno kot ljudje: v zadnjih urah pred smrtjo skrbno pazijo na bolne. Če umre družinski član organizirajo stražo. Šimpanzi žalujejo in se medsebojno tolažijo.

O teh opažanjih v reviji Current Biology poročata James Anderson z univerze v Stirlingu in Dora Biro z univerze v Oxfordu.

S pomočjo videokamer sta britanska raziskovalca v nekem safari parku dokumentirala, kako je mirno umrla starejša samica šimpanza v starosti preko 50 let.

Šimpanzovka Pansy je bila pred smrtjo dalj časa bolna in šibka. V zadnjih desetih minutah pred njeno smrtjo so jo ostali šimpanzi, njena hčerka Rosie in sostanovalca Blossom in Chippy, nenavadno pogosto mirili. Ko Pansy ni več kazala znakov življenja, so s tem takoj prenehali.

Rosie je naslednjo noč ostala v neposredni bližini mrliča, Blossom in Chippy pa sta medtem nemirno spala in si nadpovprečno pogosto odstranjevala uši, kar pri šimpanzih velja za obliko izkazovanja pozornosti. Očitno sta se hotela vzajemno tolažiti.

V tednih, ki so sledili, so Rosie, Blossom in Chippy delovali pobiti: Manj so jedli in bili so nenavadno mirni. Čeprav je bil to do tedaj zaželen prostor za spanje, šimpanzi niso več spali na ploščadi, kjer je umrla Pansy.

Vir: Freiheit für Tiere, št. 4/2010, prevod: Matej Smodiš

Vir: www.osvoboditev-zivali.org