Ime je nekaj najlepšega, pa tudi najvažnejšega, kar ima človek. Ime pomeni bistvo človeka. Ime pomeni njegovo oznako. Kdor je brez imena, je brez identitete.
Svoje ime smo dobili ob rojstvu oz. ob krstu. Izbrali so nam ga naši starši. Mogoče so ga izbrali skupaj z ostalimi odraščajočimi otroci.

Starši so nam dali najlepše ime. Dali so nam ga iz ljubezni. Nekateri imajo imena po svetnikih, drugi po kakšnih drugih znamenitih ljudeh, osebnostih. Eni imajo imena po filmskih igralcih, drugi nogometaših, tretji, pevcih ipd.

Vsako ime je najlepše: Marija, Rahela, Neža, Peter, Simon … Če bi se bolj poglobili v svoja imena, bi lahko videli, da izhajajo iz različnih jezikov, in da ima vsako ime neki pomen, vsebino, sporočilo. Ana v hebrejskem jeziku pomeni milina. Nina v istem jeziku ljubljena hči. Irena pomeni v grščini miroljubna. Janez v hebrejščini Bog je usmiljen. Domen v latinščini pa posvečen Gospodu.

Ime nam veliko pomeni. Večina ljudi ima rada svoje ime. Veseli smo, če nas ljudje pokličejo po imenu, če to ime izgovorijo s spoštovanjem. Veseli smo, če si naše ime zapomnijo. Nasprotno pa smo žalosti ali celo jezni, če ljudje naše ime pozabijo, če se ga ne spomnijo, če nas zamenjajo s kom drugim ali narobe izgovorijo, zapišejo, naglasijo naša imena. Če to ime izgovarjajo v jezi ali s prezirom.

Najlepše pa je to, da nas Gospod pozna in nas kliče po imenu. Pravi nam: »Moj si. Na obe dlani sem te zapisal.« To, da so naša imena zapisana v nebesih, je nekaj veličastnega. Gospod nas vedno kliče po imenu. Tudi takrat, kadar zaidemo s prave poti. Naše ime tudi tedaj izgovarja z ljubeznijo. »Adam, kje si?« Želi, da bi se odzvali na njegov klic, da bi šli velikodušno za njim, se odzvali na njegovo ljubezen.

Ivan Hočevar

Vir: www.sinaj.si