»Povej mi Gospodar, za kaj so gospodarji?« je vprašal mlad menih v vsej svoji mladi nevednosti.
Oče D'Evry se je nasmehnil in odgovoril: »Pravzaprav nimajo pomena. Učijo te, kar že veš in pokažejo te, kar si že videl.«

Te besede so mladega meniha zmedle. Namrščenih obrvi je močno razmišljal in nato vprašal: »Toda kako mi to pomaga Gospodar? Kako naj se nekaj naučim iz tega, kar že vem? Ali mar trdiš, da je gospodar brez koristi za svojega učenca in da naj bom sam svoj vodnik?«
»Ni popolnoma tako,« je odgovoril oče D'Evry. »Razmisli o tem primeru: ali te je kdaj prevzela kakšna slika?«

»Da,« je odvrnil mladi menih. »Spominjam se slike, ki je visela nad oltarjem v moji domači cerkvi. Na njej je bil prečudovit sončni zahod, ki ga je naslikal slavni italijanski umetnik, njegovo ime sem pozabil…«
»In kaj se ti je zdelo tako zanimivega na tej sliki?« je vprašal oče.
»Pravzaprav ne vem…detajli, barve, celoten vtis. Bilo je kakor bi imel celoten sončni zahod pred seboj.«
»Ali nisi še nikoli videl sončnega zahoda?«
»Seveda sem, a nikoli ni bil tako resničen.«

Pogosto ne znamo ceniti pomena svojega vodnika ali mojstra, ne sprejmemo dejstva, da nekso ve več kot mi sami. A kljub temu so vodniki in gospodarji bolj inteligentni in nadarjeni kakor mi. So bolj popolni in njihov namen je, da nas prebudijo. V tej zgodbi umetnik preko slike nauči mladega meniha, kako resnično videti sončni zahod, njegovo pozornost privabi s tem, kar je res pomembno. Slika je seveda le posnetek, a mlademu menihu je bila bolj resnična kakor realnost, bolj kot to, kar je videl z lastnimi očmi. Mojster je tisti, ne njegovo učenje, ki osvetli to, kar sami že vemo.

Če imaš znanje, pusti drugim, da ga uporabijo in z njim prižgejo svojo luč.
Margaret Fuller