Nekega čudovitega sončnega dne, je mati odpeljala dva majhna otroka, na cvetoč travnik.
Oba je podučila, da naj se čuvata čebel in čmrljev in naj jih ne preganjata.

Prvemu otroku, ob pogledu na pisani travnik, mravlje, žuželke, se je duša tako močno razveselila, da je bil ves prežarjen s srečo, a svetost v njemu ga je čuvala, da ni posegal po žuželkah mravljah in metuljih, čeprav so se sprehajale po njegovih rokah in letale iz cveta na cvet.

Izpolnjen s tihim veseljem med brenčanjem čebel in čmrljev, je gledal tihi let metuljev in kako so se mravlje hrabro sprehajale po njegovih rokah in travnatih listih.

Njegov brat, ki je bil 100 metrov od njega, je podeč čebelo nič hudega sluteč hotel stisniti v roko, ki ga je pičila.

Seveda ga je zabolelo in je jokajoč odhitel k mami.

Torej važno je kaj je v nas.

Skoraj neverjetno a resnično je, da ob tem, kjer nekdo doživi nepopisno srečo, nekdo drugi ob napačnih okoliščinah in dejanjih, doživi hudo in bolečo izkušnjo.