ZDRAVA OSNOVA ŽIVLJENJA
Človekova rast se ne začne s tem, da bi moral za vsako ceno preseči vse svoje omejitve. Začne se s poštenim odnosom do sebe, drugih in življenja. V prvobitni, zdravi in čisti osnovi je možnost resničnega dviga: ne na škodo kogarkoli, temveč v dobro vsakega in vseh.

Pomanjkljivosti ni dobro niti nasilno presegati niti jih lahkomiselno puščati nespremenjene. Oboje nas lahko zaslepi in vodi v bolečino. Potrebujemo iskrenost, potrpežljivost in ravnovesje, da bi prepoznali, kaj je treba spremeniti in kaj v nas potrebuje skrbno rast.

Ni vse v preseganju. To je pomembno zlasti tedaj, ko nas okolje spodbuja k nenehnemu dokazovanju moči in premagovanju meja. Resnična rast ne zanemarja zdrave osnove, temveč iz nje izhaja.

Ta osnova nas usmerja k temu, da odstranjujemo tisto, kar ovira resnično dobro. Pri tem ne moremo gledati samo nase: kar naj bi bilo dobro, mora upoštevati tudi druge in celoto življenja.

Kako bi ptica letela, če bi se poganjala neuravnovešeno ali samo medlo počivala? Tudi spontanost in usklajenost ne zadostujeta, če jo cilji odvračajo od tega, kar ohranja njeno vitalnost. Podobno je s človekom: smer njegovega življenja je prav tako pomembna kot moč, s katero ji sledi.

Ko človek zazna zdravo osnovo, je lahko še šibak in negotov. Vendar v njej prepoznava tisto, kar potrebuje za rast. Zato je pomembno, da je ne podredi zgolj posameznim željam, temveč vedno znova upošteva celoto.

Obljubiti dobro je v moči tega sveta; dobro resnično živeti, ohranjati in udejanjati pa je v moči resnične biti, ki ni od tega sveta. To mora v človeku oživeti, ne ostati samo izgovorjena obljuba.

Resničnega dobrega ne moremo prilagoditi vsaki svoji želji. Če od življenja zahtevamo, da potrdi tudi tisto, kar mu nasprotuje, se oddaljujemo od njegovega izvira in prihajamo v vse večje neskladje z njim.

Zato je tudi danes, ne glede na okoliščine, smiselno skrbno uravnavati svojo razvojno pot. V srcu ne zanemarimo Tao, poti in izvira življenja, h kateremu se zapis vrača.

JEDRO RESNIČNEGA ČUDEŽA
Vendar so tudi sredi vsega tega rasli ljudje, ki so kljub vsemu ostali pošteni in dobri ter v tej zvestobi dozoreli. S svojim življenjem so dvigovali vse k resnici in njeni pošteni izpolnitvi za vsakega in vse.

ZTu je osnova resničnega čudeža: sredi okoliščin, ki človeka vabijo v laž, trdosrčnost ali obup, lahko v njem ostaneta živa poštenost in dobrota. Ne ostaneta le skrita notranja želja, temveč dozorevata v ravnanje, ki ne išče izpolnitve samo zase, ampak tudi za druge. Da bi ta osnova zaživela v polnosti, je treba v vsakem človeku in v skupnem življenju do temeljev preseči tisto, kar njeno udejanjanje onemogoča: laž, trdosrčnost in zaprtost zgolj v lastno korist.

To ni zahteva, da bi moral človek postati popoln, preden bi dobro v njem sploh lahko oživelo. Je povabilo, naj dopušča njegovo rast in se iskreno sooča z ovirami, ki jo zavirajo. Prav zato nas resnica nagovarja ljubeče: človek, ali zaznaš ta nagovor in mu dopuščaš, da v tebi zaživi?

Čudež se vsekakor zgodi, vendar ga ne smemo omejiti na izpolnitev svojih predstav. Njegovo jedro je v tem, da resnica in dobro v človeku oživita, se ohranita in postaneta dejavna. To ni obljuba, da bo vse lahko ali da bodo vse želje uslišane, temveč zvestoba življenju tudi takrat, ko je pot zahtevna.

ZAKAJ JE ČUDEŽ DRUGAČEN OD NAŠIH PRIČAKOVANJ
V kaotičnih časih se govor o čudežih pogosto uporablja tudi za prevare. Zaradi varljivih obljub lahko ljudje izgubijo zaupanje celo v tisto, kar je resnično dobro. Kar bi v njih lahko napravilo najglobljo spremembo, jim pomeni premalo, ker pričakujejo drugačen, predvsem osebni čudež.

Takšna pričakovanja so lahko skromna ali velika, vendar ostajajo osebnostna, kadar naj bi čudež predvsem potrdil našo voljo, naš položaj ali našo predstavo o izpolnjenem življenju. Resnični čudež pa ni podrejen temu, kar si želimo zase; usmerjen je v resnico in v dobro vsakega in vseh.

V poenostavljeni podobi bi človek rad okradel resnico, ostal zunaj dosega njenih žarkov in si na tem temelju zgradil palačo. Želi si koristi, ne da bi spremenil tisto, s čimer spodkopava njen izvir. Nato se začudeno ozira vase in okoli sebe ter sprašuje, zakaj v njem ugaša prav tisto, kar bi moralo živeti.

Zato je čudež pogosto tako daleč od naših pričakovanj: ne potrjuje nujno naših osebnih ciljev, temveč razkriva, kje so ti v nasprotju z izvirom življenja. Kar smo pričakovali kot zunanjo izpolnitev, nas lahko postavi pred potrebo po notranji spremembi.

V tem smislu zapis razume tudi duhovno govorico o novem rojstvu oziroma o tem, da je treba biti dvakrat rojen za vstop v Božje kraljestvo. Ne gre zgolj za drugačno poimenovanje istega življenja, temveč za to, da v človeku resnično oživi tisto, kar je dotlej ostajalo zapostavljeno.

To ni razvrednotenje človeka. Podoba resnice, ki svoje otroke obdaja z ljubeznijo in nežnostjo, obenem izraža popolno trdnost v dobrem. Nežnost in resnicoljubnost si ne nasprotujeta: skupaj varujeta tisto, kar v človeku zares živi.

ČESA SE MORAMO RESNIČNO VAROVATI
Varujmo se vsega, kar želi v škodo resnici v človeku ustvariti ali ohranjati nevednost, laž in odvisnost. Tudi obljube blagostanja niso same po sebi dokaz dobrih namenov. Sladka obljuba lahko prikrije zapeljevanje, ki človeka oddaljuje od poštenosti in ga vodi v brezup ali fanatizem.

Posebej nevarno je tisto, kar se ohranja s kvarjenjem bitij in jih spodbuja, da sama nadaljujejo takšno ravnanje. Kadar človeka ni mogoče pridobiti na ta način, se lahko takšno delovanje kaže v pritisku, mučenju ali zapeljevanju. Tega ne smemo olepševati niti zamenjevati za skrb za njegovo dobro.

Vendar iz slabega ne delajmo še večje, neresnične podobe. Kar smo dejansko videli in spoznali, je že dovolj za resno previdnost. Namen ni, da bi z odporom ves čas ostajali osredotočeni na zlo, temveč da bi ga s celostnim spoznanjem premagovali, najprej tudi v sebi.

Ko gledamo slabo pri drugih, se lahko prehitro počutimo boljše: »Tak pa jaz nisem.« Prav ta občutek lahko zakrije lastne napake. Tudi drugi so se morda sprva imeli za »malo boljše«, nato pa na tej osnovi začeli uveljavljati oblast nad drugimi. Previdnost zato vključuje iskren pogled vase, ne le obsojanja od zunaj.

Laž je lahko sprva prijetna kakor sadež, katerega pokvarjenosti še ne zaznamo. Obljublja, da nam manjka prav to, kar ponuja, in da bo s tem naše življenje povsem izpolnjeno. Toda če njena osnova spodkopava resnico, takšne izpolnitve ne more ohraniti.

Varujmo se tudi navezanosti na tisto, kar smo ustvarili. Človek lahko dela in gara, vendar zaradi oprijemanja lastnih predstav vse manj resnično ustvarja. Namesto življenja začne ohranjati svoje zmote, v katerih tisto, kar v njem ostaja živo in resnično, vse bolj slabi.

Iz takšne zaprtosti lahko rastejo trdosrčnost, bolečina in beg pred delom, soljudmi ter vsem, kar je vredno živeti. Ko človek druge in stvari uporablja le za ohranjanje svojih zablod, njegovo ravnanje postaja zloraba. Tudi trpljenja in smrti ne smemo razglašati za opravičilo takšnega ravnanja ali z njima dokazovati, da je vse, kar bi nas lahko učilo življenja, neresnično.

ŽIVLJENJE ZA VSAKEGA IN VSE
Smo soljudje, očetje, bratje in otroci; smo bitja enega srca življenja. Kljub tej bližini se v lastnih ciljih in predstavah včasih tako oddaljimo drug od drugega, kakor da bi vsak živel na svojem otoku osame.

Namesto skupnega življenja iščemo možnost, da bi drugim vladali, ali pa se pred njimi zapiramo. Tudi povezovanje samo po sebi še ne pomeni, da smo našli pravo osnovo. Če nas druži zmota, lahko skupaj nadaljujemo tisto, kar nas oddaljuje od življenja. Pomembno je, zakaj in kako se povezujemo.

Kjer smo različni, pogosto težko sprejemamo drugačnost; kjer smo resnično enaki, pa se upiramo skupni osnovi. Tako drug v drugem spodkopavamo tudi del sebe. Skupno življenje ne zahteva, da postanemo enaki v vsem, temveč da ne razvrednotimo tistega, kar nas v resnici povezuje.

Ljudje niso postavljeni v imeti ali ne imeti zato, da bi se medsebojno slabšali. Različne okoliščine in potrebe niso razlog za razvrednotenje. Fizični delavec denimo potrebuje več hrane kot kdo drug; podobno moramo v življenju upoštevati dejanske potrebe, ne jih prekrivati z navidezno modrimi besedami.

Pošteni in dobri ljudje, ki so kljub vsemu dozorevali v resnici, kažejo, da ta pot ni prazna obljuba. Prav v njihovi zvestobi se razodeva jedro čudeža: dobro ne ostane zgolj želja, temveč postane življenje, ki išče pošteno izpolnitev za vsakega in vse.

Pravo življenje potrebuje našo celotno pozornost. Če njegovo osnovo zapostavimo in se izgubljamo v nečem drugem, se od njega oddaljujemo. Zato dobro ni le nekaj, kar priznamo z besedami: ohranjati ga moramo v odnosu do sebe, soljudi, dela in vsega, kar nam je zaupano.

ČUDEŽ KOT VRNITEV K IZVIRU
Čudež se zgodi, vendar ne nujno tako, kakor ga pričakuje človek, ujet v svoje predstave. Razkrije lahko prav nasprotje med našimi cilji in izvirom, iz katerega bi moralo teči življenje. Zato ga ne prepoznamo samo po tem, kaj dobimo, temveč tudi po tem, kaj v nas znova oživi in kaj moramo prenehati ohranjati.

Pozitiven pogled zato ne pomeni zatiskanja oči pred prevaro, samoprevaro in zlorabo. Pomeni, da jim ne prepustimo zadnje besede. Ob stvarni previdnosti ostaja odprta pot poštenosti, dobrote in notranje rasti.

Jedro resničnega čudeža je, da človek kljub vsemu ostane zvest resnici in dobremu ter v tej zvestobi dozori - ne samo zase, temveč za vsakega in vse.