Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Kar človeka naredi ujetnika, je v resnici samoobsodba
Nataša Zupanc, dolgoletna novinarka, ki se posveča tudi psihologiji, osebni rasti, duševnemu zdravju, stigmi, diskriminaciji in človekovim pravicam, se v svojem knjižnem prvencu V očeh kobre s podnaslovom »Pripoved o otroški travmi, disociaciji in stigmi« zelo iskreno in doživeto razkrije lastno izkušnjo otroka, ki je doživel travmo in ostal sam.

Knjiga je pripoved o preživetju, zapletenih poteh človeške psihe in iskanju razumevanja, zakaj je disociacija lahko način preživetja in kaj lahko človeku pomaga na poti iz bolečine v razumevanje sebe.

Kaj vas je spodbudilo, da ste napisali V očeh kobre?
Odločitev za to, da napišem to knjigo, je vzniknila v otroštvu. Takrat sem zares veliko brala. Knjige so bile takrat zame psihološki pobeg v druge svetove, sčasoma pa sem spoznala, da ponujajo tudi dragocen uvid v življenja drugih ljudi. Prav to mi je dalo misliti, da bi se skozi knjigo morda lahko nekoč razložila.

Zakaj prav naslov V očeh kobre? Kaj kobra simbolizira v zgodbi?
Gre za dejansko izkušnjo in ne nek izmišljen simboličen literarni vložek. Srečanje se je namreč v resnici zgodilo, le da se ni zgodilo v resničnem svetu, pa tudi ne zgolj v navadnih sanjah. Da za to stanje že obstaja poimenovanje, sem izvedela od prof. dr. Metke Kuhar, profesorice socialne psihologije, ki je h knjigi prispevala spremno besedo. Temu vmesnemu stanju se reče »liminalno stanje«, v primeru mojega srečanja s kobro pa naj bi šlo za »liminalno stanje s prepovedjo«.

Ali je kobra nastala kot kreacija mojega lastnega uma, prišla iz arhetipskega arzenala kolektivnega nezavednega ali pa je morda celo zares neka vsemogočna in brezčasna entiteta, ki nas kot človeštvo presega, tega ne vem. Vem pa, da se je srečanje zgodilo v trenutku, ko je travmatsko preplavljanje grozilo, da me bo psihično osebnostno uničilo. Kobra je v psihološkem smislu tako prišla kot rešitelj, pa tudi kot zaščitnik in preganjalec.

Kako dolgo je knjiga nastajala in kaj je bilo pri pisanju najtežje?
Pisati sem jo začela februarja leta 2020, torej en mesec pred nastopom pandemije. Prvih nekaj deset poglavij v knjigi je natančno takšnih, kot sem jih takrat zapisala, le da so skrajšana. In prav ta prva poglavja je bilo najtežje pisati. Vsakič, ko je bilo poglavje končano, so me namreč še teden dni preganjali travmatski prebliski, do trenutka, ko sem se lotila naslednjega poglavja, ko se je vse skupaj ponovilo. Kasneje sem premore med pisanji poglavij skrajšala, kar je pisanje znatno olajšalo. Do konca istega leta sem spisala štirikratnik knjige, ki je na koncu izšla. S kasnejšim krajšanjem in klestenjem besedila je bilo tako več dela kot s samim pisanjem.

Kaj je disociacija?
Disociacijo je najbolje videti kot veščino. Je namreč naravna sposobnost psihe, da se v zares težavnih, stresnih ali celo travmatskih trenutkih psihično odmaknemo od sveta, sebe ali delov sebe. Ima tudi mnogo obrazov. Izrazi se namreč glede na potrebe in specifičnost situacije, v kateri se je znašel posameznik, otrok ali odrasel. Če je prisotna huda fizična bolečina, se disociacija izrazi s prekinitvijo stika s telesom. Bolečina je še vedno tam, a jo možgani odmaknejo od zavestnega doživljanja. In če je prisotna huda čustvena bolečina, disociacija stisko ublaži tako, da zavesti umakne dostop do zares bolečega čustvenega stanja.

Ker se možgani otrok šele razvijajo, njihova osebnost pa tudi še ni do konca razvita, se v posebno travmatičnih okoliščinah lahko zgodi, da se disociira ali odmakne tudi del osebnosti. Odmakne se tisti del, ki nosi spomin na travmatično doživetje, katerega otrok sam ne zmore predelati. To preostalemu delu osebnosti omogoči, da živi in deluje v svetu, kot da se tisto nikoli ni zgodilo.

Kako se otroška disociacija kaže navzven?
Disociacija je zelo neopazna obramba. Izjemno močna v psihičnem svetu, pa zlahka spregledana od zunaj. Pri otrocih se kaže kot odsotnost ali nekakšen prazen pogled, nenavadna zasanjanost in otopelost. Stanje pogosto spremlja pozabljivost, pa tudi zmanjšana občutljivost za bolečino ali mraz.

Kako se lahko nepredelana otroška izkušnja pozneje kaže v odnosih, samozavesti ali občutku lastne identitete?
Spomnim se, da sem se v zgodnjih najstniških letih pogosto spraševala, zakaj je zame vse to tako težko, za druge pa ne, ko sem videla okoli sebe vrstnike, ki se tako zlahka zaljubljajo in družijo. Prav tako sem osuplo opazovala, kako drugi preprosto vedo, kdo so, in se tako spontano tudi vedejo.

Moja izkušnja je bila ena sama velika identitetna zmeda in veliko preizpraševanja navznoter. Od globoko temeljnih vprašanj, kdo sploh sem, do najbolj banalnih, denimo katera sploh je moja najljubša barva. Te stvari so se namreč čudno spreminjale iz dneva v dan, celo iz trenutka v trenutek. Sem pa imela srečo v nesreči, da mi je šlo v šoli zares dobro, zato sem samozavest in odpornost gradila prav na tem.

Ali lahko iz stigme, ki nas je nekoč zaznamovala, nastane tudi nova oblika notranje svobode?
Seveda lahko. Odločilno spoznanje, ki sem ga iskala v zvezi s stigmo, ko sem jo raziskovala za pisanje diplomske naloge, je bil izsledek neke raziskave, da stigma najmanj obremenjuje ljudi, ki je ne ponotranjijo. To, kar človeka naredi ujetnika, je v resnici samoobsodba. Da sodbam drugih verjamemo. In zato je tako pomembno zares spoznati samega sebe, mimo pavšalnih mnenj drugih - kot je rekel Carl Jung: »Če ne veš, kdo si, ti bo to povedal svet.«

Paranormalne izkušnje, meditacija, verski transi so tudi disociativne narave. Nekatere ljudi prav vleče v stanje transa. Ali to pomeni, da disociacija ni patologija?
Življenje za večino ljudi nikoli ni bilo lahko, zato se od nekdaj zatekamo k vedenjem, ki nas prestavljajo v disociativen trans. K temu nas v iskanju olajšanja nekaj instinktivno žene. In dejansko pomaga. Le vedeli nismo, da se temu reče disociacija. Drži, da disociativne izkušnje nekatere ljudi plašijo, medtem ko druge naravnost privlačijo. A nikakor ne gre za patologijo samo po sebi. Tudi najbolj kompleksna ali travmatska oblika disociacije je predvsem naraven in normalen odziv psihe na nenormalne okoliščine in hude obremenjujoče izkušnje. Patologija zato ni disociacija, temveč to, kar se je tem ljudem zgodilo.

Po drugi strani pa klinične študije disociativcev kažejo visok odstotek posttravmatske stresne motnje, depresije, odvisniško vedenje …
Res je. Ti ljudje poleg disociativne simptomatike pogosto izkušajo tudi ostalo posttravmatsko simptomatiko. A je to povsem logično. Travmatiziran otrok z zatekanjem v disociacijo zgolj lajša svojo stisko in bolečino, ne uspe pa popolnoma ubežati posledicam poškodb, ki jih psihi zada travma. Poškodba je navkljub disociaciji še vedno tam in se skriva za simptomi, ki so diagnostično lahko zelo pestri.

Kakšno zdravljenje priporočate za disociativce, kaj je vam osebno najbolj pomagalo?
Farmacevtska zdravila za preprečevanje disociacije ne obstajajo, se pa lahko naučimo obvladovati kronično disociacijo na naraven način. Če je disociacija stanje, v katerem človek ni povsem prisoten, torej ni »tukaj in zdaj« ter ni povsem v svojem telesu, potem je nasprotje tega lahko le čuječnost. Kar mislim povsem resno. Nekaj tako preprostega, kot je vadba čuječnosti, skupaj z dihalnimi vajami, ki umirjajo živčni sistem, je dejansko naravna protiutež disociaciji in s tem zdravilo zanjo.

Andreja Paljevec

Slika 1: Nataša Zupanc (Foto osebni arhiv)
Slika 2: Knjigo »V očeh kobre« lahko naročite na Misteriji.si.