Na Balkanu človeka marsikje silijo s hrano. Ko poje zadnji grižljaj, ga niti vprašajo ne, krožnik se znova napolni. Preobilna postrežba je kulturno zapovedana. Zato moramo krožnik pustiti napol poln, če se hočemo izogniti še eni porciji. S kruhom pomazano je za gostitelje znak nespoštovanja do gosta, ker so mu postregli premalo.

Iz vljudnosti moramo pojesti več, kot bi sicer. Nekaj ostankov mora končati v smeteh. Najhuje je v resnično revnih domovih. Tam si domači ves teden trgajo od ust, ker gosta pač ne smejo pustiti »lačnega«. Največji absurd je, da se v imenu trčenih kulturnih norm oboji prikrajšajo ravno pravšnje sitosti za vse.

Večno lačna ekonomija
Sitost je prepovedana tudi v globalni ekonomiji. Vzorec je zelo podoben in prepoved gre v obe smeri: kdor ima preveč, mora na svoj krožnik nalagati še pa še; kdor ima premalo, se mora žrtvovati za druge in drobtinice deliti z njimi. Oboji so na svoj način lačni. Eni zbolijo od preobilja, drugi od pomanjkanja. Izravnava med bogatimi in revnimi, da bi oboji imeli ravno prav, ne pride v poštev, ker je to menda komunistična zarota. To »pravilo« smo si izmislili mi sami. Širimo ga naokrog kot nekakšen virus.

Predstavljajte si podjetje, ki s svojimi izdelki nasiti trg. Recimo, da izdeluje čevlje; prav vsi državljani so preskrbljeni z vrhunsko, cenovno dostopno in stopalom prijazno obutvijo. Čevlji so tako trpežni, da zdržijo več desetletij. Seveda jih zato vsi nosijo. Siti so potrošniki in proizvajalec.

Ker imajo vsi doživljenjske čevlje in celo otroški zamenjajo veliko nog, preden so godni za smeti, je povpraševanje po novih minimalno. Podjetje skrči proizvodnjo, da izdela ravno toliko čevljev, kolikor jih potrošniki potrebujejo. Kaj takšnega je možno v stabilni ekonomiji.

Kaj pa, ko dodamo eksponentno rast, inflacijo, globalizacijo in turbo-potrošništvo? Takrat se »sitost« ekonomije sesuje kot hišica iz kart. Konkurenca prinese iz tujine modne čevlje za drobiž, stroški domače proizvodnje odletijo v nebo, propaganda prepriča potrošnike, da je zaostalo nositi iste stare dobre čevlje trideset let!

Če podjetje ne raste, je to za trg enako, kot če bi stagniralo. Vrednost delnic začne padati in vlagatelji odnesejo sredstva drugam. Podjetje ima dve opciji: rast ali stečaj. Da bi raslo, morajo biti izdelki vse slabši za vse višjo ceno, kar je slabo za potrošnike. Ampak stečaj je prav tako slab za potrošnike. Kaj nam torej preostane?

Kaj počno »najboljši«
Tudi megalomani, kot so Meta, Amazon, Apple in Alphabet, enkrat dosežejo zasičenost trga. Za njih stečaj nikakor ne pride v poštev! Preostane jim izmišljanje »finančnih mehanizmov«, ki omogočajo nadaljnjo rast brez materialne osnove. Sem spadajo usluge v »oblaku«, borzne spekulacije, poslovanje z derivativi, naročniške sheme itd. Pisatelj Cory Doctorow temu pravi »posranjevanje« (angl. »enshitification«): usluge in izdelki so namerno vse manj kakovostni in hkrati dražji.

Ekonomija bi najraje, da bi bilo vse za enkratno uporabo. Na primer tako, da izdelek kupimo, čim prej potrošimo, odvržemo in kupimo novega. To je klasično potrošništvo, od katerega je odvisna rast ekonomije. Toda pri dragih izdelkih, od katerih pričakujemo, da trajajo, si proizvajalci hitrega menjavanja ne morejo privoščiti. Zato uvajajo naročnine in t. i. »plačljivi zid« (paywall).

Naročnin smo že navajeni pri operacijskih sistemih in aplikacijah, zdaj se selijo v avte in hišne aparate. Avto smo včasih lahko kupili z dodatno opremo ali brez nje, kar se je odražalo v ceni. Danes ga kupimo z vgrajeno dodatno opremo, zagrajeno s plačljivim zidom. Na voljo nam je le, če plačamo mesečni obrok, denimo za dodatne kW, daljinsko odklepanje, gretje sedežev, zabavne funkcije, napredno navigacijo itd.

Prav tako na zaslone prihajajo reklame. Ko sedete v avtomobil ali zaprete hladilnik, vam pozornost ukrade neko naključno podjetje s svojim izdelkom. Tako se proizvajalci odzivajo na neusmiljeno zahtevo trga, da morajo dobički rasti, rasti, rasti …

Rast cene žarnice: od 2 do 2000 EUR
Ko kupimo vozilo, ki ga je izdelalo ugledno podjetje (denimo Tesla), ne vemo, da stane menjava smerokaza 2000 EUR. To izvemo šele, ko pregori žarnica. Pardon, to ni več žarnica, to je kompozit LED luči, ki zahteva zamenjavo celote, vključno z ohišjem, žarometi in vsem, kar se skriva pod prosojno plastiko.

Prodajalec bi najraje videl, da novo luč za 2000 EUR kupimo vsak dan. To je dobro za biznis! Ampak kaj takega je vendarle preveliko breme, zato mora smerokaz narediti dovolj dober, da zdrži do preteka garancije. Takrat sme pregoreti in takrat mora potrošnik izkašljati premoženje, medtem ko je žarnica še do nedavno stala drobiž.

Ko sem nazadnje menjal ohišje žarometa na svoji stari Xsari, je stalo 29 €. Z vsemi žarnicami vred sem prišel skozi s 33 €. Lakota neskončne rasti je povzročila rast cen vsaj za faktor deset, marsikdaj za sto in več. Enako, kot morajo biti čevlji vse slabši (in obenem dražji!), morajo biti tudi žarnice. In vse ostalo. A kaj, ko brez posranjevanja ekonomija ne bi preživela. Posranjeni izdelki človeka neizogibno pustijo lačnega.

Zaupajmo sebi
Ko nas prepričujejo, da smo še vedno lačni, bi se morali upreti. Siti smo! Ko nam rečejo, da moramo pojesti celo kravo, moramo pripomniti, da nam je zrezek dovolj. Morda niti zrezka ne potrebujemo in nas še bolje nasiti stari dobri babičin fižol z domačim kruhom.
Potrebovali bi potrošniško nepokorščino vpričo ekonomskega kriminala.

Recimo z vožnjo avtov brez luči, dokler jih proizvajalci ne poenostavijo in bomo lahko spet sami zamenjali cenene žarnice v nekaj minutah - pa da avtomobil ne bo več cenzor, inšpektor, prodajni agent in policist.

Lahko izberemo zvestobo domačim proizvajalcem, ki izdelujejo stopalom prijazno obutev, in jih spodbudimo, da jo še izboljšajo. Cilj ekonomije naj bo sitost, ne lakota. Isto naj velja za telefone, računalnike, hiše, ceste, bolnišnice, smučišča, kmetije, koncerte, naftna črpališča in vetrne farme.

Največja nepokorščina je zavestna odločitev za sitost. Sit človek ne hrepeni po še, razen ko je res lačen. Kaj šele, če so site cele skupnosti, kjer je veliko domače glasbe, plesa, samooskrbnosti, družnega dela, igre in obrokov, kjer so krožniki s kruhom pomazani.

Avtor: Nara Petrovič

Vir: www.zazdravje.net