Preden smo imeli imena,
Smo bili v času komaj sled,
Še neizrečena bližina,
Ki je že nagibala svet.

Svet se začne prej kot beseda,
Prvi glas ni nikdar samo naš;
V njem nekaj davnega odmeva,
In nekaj, kar prihaja za nas.

Čas naših navad ne pozna,
Ne šteje, kar štejemo mi;
Le neopazno prestavlja,
Mejo med tem, kar je in kar ni.

In kar ni, nas tiše oblikuje,
Bolj kot vse, kar nam je dano;
Iz praznih mest med besedami
Najdlje v sebi odmevamo.

Odmev po izvoru ne vpraša,
Ne ve, komu pripada zven;
V enem se komaj prebudi,
V drugem je že spremenjen.

Spremenjen - pa vendar soroden,
Kot misel, ki menja obraz;
Stoletja ji krojijo obleke,
Pod njimi pa diha isti čas.

Čas bo odnesel naša imena,
Jih vrnil tja, kjer ni besed;
A nekaj našega bo ostalo v njem,
Še dolgo nagibalo svet.

In morda smo tukaj le za kratek čas,
Da drug v drugem nadaljujemo misli,
In iz tega, kar pride brez glasu,
Odidemo boljši - kakor smo prišli.