Tega ne bom več prenašala, je dejala Sabina. Preveč se je vsega nabralo. Enostavno ne vidim rešitve.

Ves čas moram skrbeti zanj, kot otrok je, ničesar ne more sam. Enostavno nimam več energije. Težko ga gledam, ko moram vse postoriti, on pa ves čas na kavču.

Dovolj imam vsega, je še dejala.

Razumem, Sabina, razumem, sem ji odvrnil.

Razumem, da se je vsega nabralo.

Pa poglejva, zakaj se je vse skupaj zgodilo.

Povedal vam bom zgodbo o pridni punčki in maminem sinčku.

Nekoč je živela pridna punčka. Doma so jo vzgajali na način, da je dobila ljubezen, ko je bila pridna. Ko je ubogala, ko je pomagala, delala, kot so ji rekli, so jo imeli vsi radi. Bila je pridna. In ko ni bila, so jo kaznovali z odvzemom ljubezni. Poznano?

In nekoč je živel mamin sinček. Njegova mama in oče se nista znala iti partnerstva. Nista se znala pogovarjati, biti iskrena, bala sta se intimnosti. Oče je ves čas nekaj delal in mama je svoj fokus usmerila v svojega sinčka. Ker je bilo tako lažje. Lažje se je bilo pogovarjati s sinom kot svojim možem. Sin je bil vedno navdušen nad mamo, mama je bila njegova, moževo navdušenje pa ni vedno samoumevno. Mama je sinčka stregla spredaj in zadaj in ga navezala nase.

In potem sta se srečala. Pridna punčka in mamin sinček. Se zaljubila in začela živeti skupaj.

Na začetku je bilo vse super.

Ona ga je stregla in on je bil hvaležen.

Ona ga je stregla in on je bil hvaležen. Ona je dobila svojo vrednost in bila sprejeta, on zadovoljen.

Dokler je imela dovolj energije, je vse delovalo. Bila sta 'srečen' par.

Potem pa se je ona utrudila. Stvari so jo začele motiti. Začela se je zavedati. Začela je delati na sebi.

On je postal zmeden. Izgubil je svoje mesto, izgubil je svoj smisel in postal nezadovoljen.

Nezadovoljna sta bila oba. Postala sta nestrpna, zajedljiva in počasi vedno bolj utrujena od vsega.

Dokler ni bilo vsega preveč. Za oba.

In to je vaša zgodba.

Miran Peterman

Vir: www.svetloba.si