Zavedati se moramo, da je svet tak, da se nam v njem lahko zgodi krivica.

Če se tega ne zavedamo, nas krivica prizadene, in reagiramo iz te prizadetosti neosveščeno.

S tem pa vse skupaj še poslabšamo in sami reagiramo tako, da krivico večamo.

Neosveščen človek se tako žalostno malo zaveda kadar krivico dela, a vendar kako zelo se zaveda, kadar krivico doživi.

Bolečina krivice je zato tu, da bi se naučili kaj pomeni živeti v krivdi in postali pravi človek, ki ničemur in nikomur ne stori krivice.

Če gledamo resnico sveta v katerem živimo, vemo da nam v trenutku potres ali kakršnakoli katastrofa lahko odvzame vso blaginjo katero imamo.

Vprašujemo pa se, zakaj nam se vse to dogaja?

Zakaj v vesolju v katerem je taka točnost?

Zakaj?

Ker človeštvo z napačnim življenjem moti naravne sile.
Zakaj se mu vse to dovoli?
Zato ker je tudi človeštvo del teh sil.

S svojim razmišljanjem in dejanji vendar nekaj ustvarjamo.
Živimo že mnoge generacije samouničevalno.
To je videti na vseh področjih.
Zakaj se tega enostavno ne prepove?

Če vemo, vidimo da živimo samouničevalno, ali nam je treba to še prepovedati ustvariti red na silo?

Ali je človek dobil srce in glavo zato, da bi živel pod prepovedmi ali pa da bi vse to pravilno uporabljal.

Če to noče pravilno uporabljati in zavrne ali ga ni potem bolj prav pustiti, da zatone v tej samo uničevalnosti, kateri se kljub vednosti, da je narobe, ne odpove.

Saj če zatone v zmedi in neredu, ki jo sam povzroča, ter doživi bolečino vsega tega, ima vsaj izkušnjo, kaj pomeni na tak način živeti.

V upanju da boste prav izbrali in živeli, zdaj vsi, ki smo to prebrali, vemo kje smo in čemu je treba iz srca posvetiti vso svoje življenje.

Razum pa nam je pomagal da smo to dojeli.

Uporabimo oboje prav z ljubeznijo.

Mirjan Mesiček