Od nekdaj kadar neko bitje pride v soglasje in harmonijo s samim sabo, se v njem pojavi želja, da bi to povezal in podelil z zunanjostjo.

V njem je želja, da bi tudi to kar je odzunaj bilo popolno.

Takrat ko to poizkusi doseči pa spozna tudi žalostno resnico, da zunanji svet ni kaj dosti naklonjen temu.

Ko to spozna ve, da mora popolnost ohranjati v samem sebi ne glede na zunanje okoliščine.

V tem pa se skriva nevarna čer in past samozadovoljnosti in samoljubja, ki se ji mora inteligentno in na pravi način izogniti.

Ne skušajmo obračati in prilagajati vse svoji volji in to v vsem iskati, ampak v vsem v vsakem bitju natančno odkrijmo Božje danosti, in jih skušajmo razodeti skladno z Božjo voljo. Tudi v sebi.

Le s tem bomo postali to kar najbolj ljubeče iščemo v drugem.

Če bi hoteli karkoli samovoljno razodeti kar ni v skladu z božjimi danostmi v nas in drugih, bi v tem, zmeraj odpovedali, saj brez tega smo kljub še tako veliki moči šibki, kajti kar je v Božji volji je pač neskončno močno, z vsem ostalim pa ni tako.