Ob terorističnih napadih maščevalnih zaradi odrinjenosti
znamo le vpiti, da nas ni strah, da smo proti terorju,
za minuto umolknemo, polagamo cvetje, prižigamo sveče.
Vse to ne oživi mrtvih, ne nasiti lačnih, ne odpravlja krivic,
ne ozdravi duha in ne telesa in ne medsebojnih odnosov.

Je le utišanje in odrivanje vesti, ki bi morala prebuditi zavest,
nas voditi k sožitju in spremenjenemu življenju,
k vrnitvi nagrabljenega, odpravi krivic, neenakosti, obsojanja,
zavračanja, zaničevanja in vseh vrst uničevanja.