Morda sta pojma življenje in smrt postala tako nasprotna zato, ker je taka izkušnja naše zavesti. Ta izkušnja se potem projicira skozi naš razum. In očitno je taka, da se življenja oklepamo kot nečesa odrešilnega, smrti pa se bojimo, kot nečesa pogubnega. Vse kaže, da zavest na tej stopnji razvoja še nima izkušnje večnosti. Če bi jo imela, bi to intuitivno vedeli in odnos do smrti bi bil bistveno drugačen.

Ego zavest ni vsebina, ki bi se pisala v knjigo večne modrosti. Še ni jasna in svetla luč na nebu Stvarnika. Njena energija je medla in razpršena. Z ostalo energijo se staplja v koprenasto polje kolektivne zavesti. Ne zmoremo še v sebi ustvariti centra moči, kar bi nam omogočilo večno zavedanje.

In ker nimamo te notranje moči se bojimo smrti. Moči pa nimamo, ker vso razpršimo v snovno resničnost. In po smrti fizičnega telesa se tako razpršena energija porazgubi v polju kolektivne zavesti.
Od tod intuitivni strah. Ego ne more prestopiti praga večnosti.

Ko bo čas, bomo osvojili veščino usmerjanja fokusa naše zavesti. Usmerili ga bomo v našo notranjost, v sedež in izvor naše Biti. Energija mu bo sledila. Nastalo bo jedro moči. S to močjo bomo postali bitje Luči. Luč, ki bo izžarevala energijo miru, tihega hrepenenja, spokojnosti, predanosti, ponižnosti in ljubezni. To je moč, s katero lahko spustimo »Božje kraljestvo« na zemljo.

Ko bo čas, bomo spoznali. Lahko bomo mirno in spokojno legli k zadnjemu počitku. Ne bomo se več bali. Tako, kot se ne bojimo sleherni večer, ko ležemo k počitku.

Le, da bomo budni tudi v sanjah.