»Snovno« in »nesnovno« je eno. Delitev je samo utvara, ki jo ustvarjajo naša omejena čutila. Zato naš razum ustvarja iluzijo meje med zemljo in nebesi, ter med njima nekakšen mistični prehod. Obsmrtno, ko se naša zavest osvobodi snovnih čutil, doživljamo ta prehod kot predor, na koncu katerega je blažena svetloba.

Naša telesna čutila nas omejujejo v doživljanju celotnega Stvarstva. Dopuščajo nam videti samo negativ (invertno) sliko stvarnosti. Vse kar lahko zaznamo so samo prazni (temni) drobci v polni in svetli Zavesti, ki pa je ne zaznamo.

Čutnost višje zavesti pa odstre Božje kraljestvo. Občutimo in zaznamo vso veličastje Svetlobe.

Naša zavest deluje kot leča. V »snovni« svet, se njena energija skozi lečo razprši (ego zavest). Tako bo, dokler se bo Kozmos širil (polnil) v novo stvarnost. Potem se bo center zavesti obrnil in energija Nove zavesti bo stekla v nasprotni smeri. Leča jo bo izostrila v precizen žarek.

In center naše zavesti se že počasi obrača. Zaznavanje telesnih čutil bo zamenjalo višje čutno zaznavanje. Polarnost naše zavesti se bo počasi zamenjala in naša pot se bo obrnila. Zavest bo vse manj usmerjena navzven in vse bolj navznoter. Ne bomo več iskali zunaj, temveč znotraj. Kajti svet znotraj nas je Kraljestvo ki ga iščemo. Poglabljali se bomo v ta svet in izostrili svoje višje (globlje) čute.

Pot v višje zavedanje (bolj primeren izraz je v globlje zavedanje) je pot vase. Višje čutno zaznavanje je potapljanje v polje Absolutne zavesti. Naša Duša (zavest) po »smrti« nikamor ne odide, temveč »potone« v Absolutno zavest. Zato bomo Boga, kot čisto substanco, našli edino v svojih globinah. Z močnim mentalnim mikroskopom in »čisto« lečo.

Ko se center naše zavesti obrne, se obrnemo proti sebi, proti vsemu kar je, proti svojemu Izvoru. Ko doživljamo to veličino, naše bivanje vse bolj postaja individualna, brezpogojna, ljubeča izkušnja celotnega Stvarstva. Vsa resničnost, ki jo višja zavest ustvarja, nastaja iz te relacije. Vse postane manifestacija te izkušnje.

Ko je žarek naše Biti, dovolj močan in usmerjen proti Izvoru, postanemo zvezda stalnica na nebu našega Stvarstva.

Zavest začuti svojo večnost. Smrt fizičnega telesa ji takrat postane blagoslov.