Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: "Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?"
Učenci so razmišljali nekaj časa: "Zato ker izgubimo potrpljenje", je odgovoril eden izmed njih, "Zato kričimo."
"Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?" je vprašal učitelj, "Ali ni mogoče govoriti potihem - nalahno? Zakaj kričiš, kadar si jezen?"

Učenci so navedli še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja. Končno je razložil: "Kadar sta dve osebi sprti in jezni, se njuni srci zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se lahko slišata. Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika."

Nato je vprašal učitelj: "Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuni srci sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna."

Učitelj je nadaljeval: "Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita.
Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Le gledata in to je vse. Takšni sta dve osebi, kadar se ljubita."

Potem je nadaljeval: "Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo.
Ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj."

Avtor: P. Nadino Conte

Prejeto po e-pošti