Nekoč je živela Amelija. Bila je lepa kot vrtnica, svetla kot sonce in topla kot srce. Imela je vse, kar si je zaželela in bila zelo srečna. V srcu je nosila njega, svojo veliko ljubezen, prvo in zadnjo, najlepšo melodijo svojega življenja. Vse sta delala skupaj in nič jima ni bilo nemogoče.

Bila sta eno.

A nekega dne se ji v srcu dvigne na površje radovedna želja. Pripeljala jo je do razmišljanja in kmalu se je odločila, da ji bo sledila. Znani glas jo vpraša:

»Kam odhajaš, draga?«

»Veš, slišala sem, da obstaja vznemirljiva dežela pričakovanj, ki ti ponuja vse, česar še ne poznaš… In mene zanima še sto in več stvari ... Slišala sem govoriti o veliki in skrivnostni moči neznanega ... Tja me vleče ...

Rada bi tudi nekaj postala, nekaj ...«

Njuna ljubezen je bila nekaj posebnega. Bila je vsemogočna, kajti vsako njeno željo je on v trenutku izpolnil. Časa in minevanja ni poznala. Toda na poti, kamor se je Amelija sedaj odpravljala, temu ni bilo tako. V njej se je začel stopnjevati nemir, zato je želje začela uresničevati z lastnim hotenjem. Z njim je lahko dosegla skoraj vse.

Toda sreče, kakršno je nekoč poznala, sedaj več ni bila deležna. Vse redkeje se je spominjala svoje prve ljubezni, ki ji je nekoč pomenila vse. Sonce, ki je prej zmeraj sijalo nad njo, se je začelo pomikati proti horizontu. Sence so postajale vse večje in v svoji igri prikazovale najrazličnejše podobe. Ko ji je ostalo le še malo časa, se je nenadoma zdrznila ob spoznanju minljivosti vseh stvari ...

V njej nenadoma vzvalovijo vprašanja:

»Ali je to res vse?! Kaj pa jaz?

Kje sem bila nekoč tako srečna, da je ves svet ležal na mojih dlaneh ...?«

In tiho pride odgovor:

»Ali si res vse pozabila? Nekoč sem ti dejal: Vse želje ti bom izpolnil in te nikoli ne zapustil. Ali še veš, kaj je želja? Daj, spomni se!«

V Ameliji se je prebudila slutnja nečesa davno izgubljenega. Po poti srca je šla naprej. Presenečena je spoznavala, da je ob opuščanju svojega lastnega hotenja sonce vse počasneje potovalo proti zatonu.

»Mar to pomeni, da ga lahko ustavim in vrnem nazaj?« se tiho vpraša.

»Da, lahko,« je zaslišala od nekje ...

Ob razcveteli vrtnici sredi rožnega vrta je sedla na tla in se ustavila. Sonce v zenitu je obmirovalo. Zaprla je oči in se prepustila njegovim toplim žarkom ...

Nežna roka se je dotaknila razgretega obraza. Odprla je oči.

Bil je on.

»Vrnila si se!« ji tiho zašepeta ...

Sonce se je nasmehnilo ...

Iskreča svetloba v njenih očeh je govorila:

»Sedaj vem ..., da, vrnila sem se!«

Danilo Ogrinc