Ljudje se vse premalo zavedamo velike transformacijske moči smeha. Pa nam je le-ta vsak trenutek na razpolago. Seveda za tem, ko v sebi najdemo kotiček s skrinjo, kamor smo zaprli svojo zmožnost smejati se, kadarkoli, iz srca, brez razloga...

Na mnogih potovanjih me je vedno znova razvedrila pristna naklonjenost smehu "kar tako", katero sem srečala povsod, kjer ljudje živijo še v preprosti enosti z naravo (svojo in to, ki nas obdaja).

Zgodba, ki jo danes podeljujem z vami z željo povrniti pozabljeno, pa me je prebudila do korenin....

Mlad fant, študent biologije (danes priznan učitelj in šaman), se odpravi v Amazonijo, s srčno željo pomagati zaščititi zlorabljena "pljuča planeta".
Kmalu po prihodu v pragozdove se s skupino domorodcev vozi v kanuju po rokavih reke. Domačini so redkobesedni. Opazujejo mladega prišleka, da je temu že tesno pri srcu...: "a je ravnal prav, da je prišel v ta svet?"

Po dolgih urah vožnje domorodec na čelu čolna odmakne vejo goščave ki se sklanja nad reko. Zaradi nepozornosti s palico zamahne po gnezdu amazonskih čebel; te se vznemirjene poženejo vanj s svojimi piki...
Medtem ko mlad študent ob pogledu na to okameni od strahu, da bi utegnila kaka pičiti tudi njega in je hvaležen dejstvu, da sedi na zadnji strani plujočega vozila, se ostali na čolnu začno na ves glas smejati.
Smejejo se in smejejo. Mladenič je v totalnem šoku; "V kakšnem svetu se je znašel? Sam med norci, ki se smejijo tragediji tovariša, sredi divjine... Le kaj mu je bilo treba potovati v ta svet?" Trese ga od groze....od nerazumevanja videnega....

Šele tedne kasneje, po tem, ko je skupina popotnikov prispela v naselje domorodcev, s čudežno preživelim domačinom, šele zatem, ko so amazonci sprejeli mladeniča "za svojega", so mu izdali skrivnost:

če v trenutku, ko so čebele velikanke napadle moškega na čelu čolna, veslači ne bi prasnili v dolg močan iskren smeh, možakar ne bi preživel prvih nekaj pikov....
Domorodci so s smehom dvignili vibracijo na nivo, kjer pik amazonskih čebel napadenemu ni mogel storiti hudega!

Tako se lahko vsak od nas v vsakem trenutku življenja odloča: katerim vibracijam služi, katere izbira, za katere se odloča?

In smeh je, ki nam vsem pripada. Radost je naša izvorna narava.

Tako ni smiselno vprašati smejočega se: "Zakaj se smejiš" (kot se nam mnogim še zmeraj dogaja), temveč je smiselno vprašati nesmejočega: "Zakaj se ne smejiš?"

In joga smeha je ena od poti, ki lahko človeku pomagajo spomniti se pozabljenega dragulja.

V Ljubljani jo lahko doživite ob petkih, vabljeni pa ste jo pomagati razširiti po vsej Sloveniji. Kontaktna oseba sem MOjca (mojca.morya@volja.net). Kmalu bo organizirano izobraževanje za vse, ki želite voditi jogo smeha.

Zgodba je povzeta po pripovedovanju čudovitega učitelja in šamana Tonyja Samare, kateremu se želim javno zahvaliti za vso ljubeče brezpogojno učenje in vodstvo.

S pesmijo radosti, Mojca Morya