Človeka mora zadeti v srce, ko vidi na bolniški postelji človeka, ki je bil še pred enim letom povsem zdrav, nasmejan in dober človek. Človek predan Bogu, včasih je šel v cerkev tudi med tednom, ker mu je bilo hudo, da vaški župnik opravlja svoje poslanstvo, vendar ni v cerkvi skoraj nikogar, da bi to poslanstvo lahko delil z njim, saj med tednom enostavno ni bilo ljudi.

Človek je naenkrat zbolel, odpovedale so mu mišice, najprej v nogah, pozneje se je bolezen preselila na vse dele njegovega telesa, celo na notranje organe. Vse skupaj v enem samem dobrem mesecu, zdravnikom pa ni uspelo postaviti diagnoze vse do danes. Ker se je odpoved delovanja mišic preselila tudi na njegova pljuča, odvajanje urina in blata, je njegovo telo postalo razvalina za napeljavo cevk skozi usta in to 24 ur na dan.

Toda vsi njegovi organi so v bistvu še zdravi, vendar zaznamovani z večnim trpljenjem, ki morajo počakati svoj konec pripeti na bolniško posteljo in umetnim napajanjem vseh delov njegovega telesa.

Žal je tudi njegov jezik zaznamovan z enako usodo, le občasno se zgodi, da mu kakšen del telesa trzne….Ker ne more več govoriti, so njegovi svojci (žena in štirje otroci) čakali na trenutek, da kaj napiše in vse kar mu je uspelo, je bila beseda in……

Ker vedo, da je večkrat uporabljal besedo injekcija, kot nekaj, kar pomeni konec, saj ni nikoli zahajal k zdravnikom, jim je takoj postalo jasno, da si želi injekcijo smrti. Glede na to, kaj lahko vidijo, kakšno mučenje ga je doletelo in da mu ne morejo pomagati, ker je njegovo življenje v rokah umetnih cevi in zdravniškega mučenja, so zaključili, da preživlja pekel že na tem svetu, nikomur pa ni jasno, s čim neki si je ta pekel zaslužil.

Ena zdravnica jim je celo resno namignila, naj prosijo za čudež, ker nič drugega, da ga ne more rešiti. Gledati živega človeka, kako umira, pa ne more umreti, kako živi, pa ne more živeti, kako trpi in je obsojen na trpljenje za prazen nič, je stvar zdravniške etike in ne človeka, ki mora takšno trpljenje prenašati. Je živ mučenik pri svojih šestdesetih letih in za več nimam besed….