Problem gradnje plinskih (in na naši strani luških terminalov) je treba osvetliti ne samo z vidika naravoslovnih ved, ampak tudi družboslovnih (psihologije, sociologije, etike).
Opaziti je porast psiholoških motenj in ostalih socialnih patologij, ker je ljudi vedno bolj strah vedno pogostejših naravnih in ekoloških nesreč.

Bolj ko se človek počuti negotovega, bolj ga je strah in bolj postaja tudi nasilen. Tako se krog nasilja stopnjuje (več ko je ekoloških groženj, nesreč, bolj nas je strah in bolj postajamo nasilni do okolja in ljudi.


Problemov pa ne rešimo, dokler vzrokov zanje ne razumemo. V ekologiji se fizično zrcalijo naši slabi medosebni odnosi. Premalo se spoštujemo, zato tudi ne cenimo narave in delamo z njo kot z objektom. Narava pa je živ subjekt, je organizem, občutljiv kot smo mi. Tako kot človek ravna z okoljem, tako ravna tudi s sočlovekom.

Premagati moramo EGOLOGIJO, da bomo lahko izvajali pravo EKOLOGIJO

O napredku v družbi ne moremo govoriti, če se nam zaradi gradnje terminalov zmanjšuje kvaliteta življenja. Nobeno onesnaževanje ni več dopustno.
Prepričana sem, da je najboljši način ustvarjanja boljšega sveta ta, da vsakdo med nami postane boljši človek. Začnimo tekmovati sami s sabo, kdo bo naredil več za lepši in bolj zdrav kraj.

Le notranje kultivirani človek se zaveda, da človek ne sme narediti vsega, kar zmore. Človeku so nujno potrebne zavore, ki mu jih daje vest.

Imamo možnost, da za seboj pustimo mnogo boljši svet od tistega, ki smo ga »dobili« .
Tako bo tudi 19.4. okrogla miza v Ankaranu posvečena temu vidiku, da največje narodovo bogastvo niso (samo ) naravni viri, ampak notranje bogati ljudje, ki s temi viri ravnajo spoštljivo, preudarno in odgovorno.

Tinka Podjavoršek, prof