Mimo so Vsi sveti.
November in v megli
poteptani listi.
Dnevi v iskanju sonca.
Praznina, ko dušo si lahko
polnim le z novim verzom
ali srkom rujnega iz kleti.

Pa bo svetloba še polnila
mojo sobo, ko bo pomlad
stopila v mehkobo
mladih trav.
Potem bo v meni pelo,
kipelo življenje,
lastovka se bo vrnila.


Daleč si še.
Še ne krepiš si krila
za vrnitev.
Čakam te. Ob kaminu,
ki razkraja vonj temine.

Vidim znova bele oblake,
večerno sonce, stare
a spet zelene vrbe.

Vedno manj je,
vedno manj praznine.


Branko Zupanc