Predala zadnjo sem bitko
in izgubila sem vojno - priznam.
Mojo srečo obesila sem na nitko,
ni več drugega kot da v usodo se vdam.

Nemočna proti tvoji sem trmi,
nemočna proti temu kar ona ima.
Znašla sem na poti se strmi,
da priznam si - eno postala sta.



Ogromno solz po licu je steklo
in tudi zdaj v potokih teko.
Ko bi le srcu kaj reklo,
da naj razume - usoda je to.

Dolgo bila ljubezen sem tvoja,
zdaj dolgo igrala sem ljubico ti.
Vedno iskrena bila čustva so moja,
a ta iskrenost izplačala se ni.

Zdaj se poslavljam s poljubom v slovo
in vem, da to je zadnje dejanje.
Naj življenje tvoje lepo, srečno bo,
ko bodo zame obstajale le še sanje