Starši nam niso vedno dali tega, kar bi mi potrebovali. Čeprav je morda res tako, jih moramo prenehati obtoževati. Nasprotno, morali bi jim biti hvaležni za to, kar so nam dali zares pozitivnega. Od njih smo smeli tudi jemati. Starši so naše korenine, iz katerih danes živimo. Brez teh korenin bi se naše življenjsko drevo posušilo.

Da bi mogli to, kar so nam dali starši, sprejeti in bi postalo v našem življenju rodovitno, je pomembno, da jih razumemo v njihovi omejenosti in njihovi lastni zgodovini. Če jo razumemo, jih ne bomo obsojali. Starše poglejmo v njihovi vpetosti v lastno družinsko zgodovino. Tisto, česar nam niso dali in s čimer so nas ranili, lahko pustimo pri njih, ne da bi jim to vse življenje očitali.

Kdor vedno krivi starše za svojo usodo in ne mara prevzeti odgovornosti za svoje življenje, ne bo nikdar izoblikoval svoje notranje in zunanje podobe, ne bo nikoli odkril poti, ki ga vodi v življenje.

Mala knjiga o pravi sreči
Anselm Grun