Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Zdi se, kot da je kritiziranje slovenski nacionalni šport. Vsakdo ima, bodisi dobronamerno ali zlonamerno, kaj za povedati o kom drugem. Dejstvu, da je kritika sestavni del vsakdanje komunikacije, se sicer ne moremo izogniti – lahko pa se potrudimo razumeti njene vzgibe ter načine, kako iz nje potegniti najboljše. Vsaka kritika namreč ni zlonamerna in ni nujno, da smo zaradi nje slabe volje.

Seveda nihče ne mara kritiziranja. Na nas vpliva negativno, ker nam daje občutek, da nam nekaj manjka oziroma je z nami nekaj narobe. Kritika je neke vrste obsodba in prihaja v različnih oblikah: otroci jo "pokasirajo" od staršev in učiteljev, odrasli se s kritiko spopadamo na delovnem mestu, o nas imajo veliko povedati tudi prijatelji, partnerji in ljubimci: da tehtamo preveč, smo preveč neodločni, da ne znamo z otroki itd.

Zaupanje, ob bok vrednotam, postaja čedalje bolj pereč problem v svetu: zaupanje v sistem, zaupanje v posameznika. Kitajski pregovor pove veliko: »Ko obstaja zaupanje, ne potrebuješ dokazov. Ko zaupanja ni, noben dokaz ne zdrži!«

Ne tako dolgo nazaj sem se s sodelavci z vseh vetrov Evrope spustil v debato o demokraciji. Čeprav je imel vsak izmed nas nek svojstven pogled na demokracijo in na to, kaj demokracija sploh je ter kaj predstavlja, je bilo skupno vsem, da smo bili polni hvale in dobrih zgledov. Samo eden izmed nas ni komentiral nič. Presenetljivo je bilo predvsem to, da je ravno ta sodelavec prihajal iz dežele, kjer se je demokracije »rodila« – iz Grčije.

Poglejmo še nekaj vprašanj in odgovorov glede božje in svobodne volje, ki jih lahko najdemo na internetu:

»Kaj pomeni pustiti, da se uresniči Božja volja?

Molitev, da bi se Božja volja izpolnila v naših življenjih na zemlji in po njih, kot je v nebesih, pomeni, da smo pripravljeni iti skozi vse, kar bi lahko preprečilo uresničitev tega namena. Naša molitev je, da želimo biti tako usklajeni z Božjo voljo in namenom, da prosimo Boga, naj nam da moč, da ju uresničimo.«

Usoda, predestinacija in determinizem

Poglejmo nekaj na internetu najpogostejših temeljnih vprašanj in odgovorov na vprašanje glede vnaprej določene usode ali svobodne volje:

»Je vse vnaprej določeno ali imamo svobodno voljo?

Nekateri se strinjajo s predestinacijo, večina pa verjame v svobodno voljo. Celotna ideja o predestinaciji temelji na prepričanju, da je bog vsemogočen in da se nič ne more zgoditi, če tega ne želi. Nekateri verjamejo, da bog pozna prihodnost, vendar je ne predestinira.«

Čustva so sok našega življenja. Dajejo nam življenjski zagon, občutek za lepoto in barvitost življenja, v naše odnose vnašajo toplino in nas povezujejo z bližnjimi. Vendar niso vedno prijetna. Neprijetna čustva nam občasno grenijo življenje, če pa se pogosto pojavljajo, potem dobesedno zastrupljajo našo duševnost in medsebojne odnose.

Čustva nas lahko popeljejo od "pekla" do "nebes". So sestavni del našega vsakdana in brez njih si življenja pravzaprav ne moremo predstavljati. Ker je tako in ker je moč čustev tako velika, bi se bilo dobro naučiti primernega ravnanja z njimi. Te zahtevne naloge pa se lahko bolj učinkovito lotimo, če vemo, kako čustva nastajajo.

Karmično religiozno manipuliranje z verniki

Manipulatorski pristop »loči in vladaj« najprej pomeni, da ljudi ločijo od lastne pameti in jih zmanipulirajo, da lažnivcem, predatorjem in parazitom verjamejo na besedo. Bistvo podrejenosti je, da verjameš, ubogaš in služiš Gospodarju, in to brez besed, kaj šele, da bi razmišljal o njegovih ukazih, v njih dvomil, se pritoževal in celo domišljal, da bi lahko sam stvari naredil bolje.

Hlapec je zato, da uboga, in Ukaz je zato, da se izvrši. Zato se vernik nikoli ne sme znajti v skušnjavi, da bi verjel sebi in svoji lastni izkušnji bolj kot verjame bibliji. Če samemu sebi verjameš bolj kot bibliji, nisi pravi vernik, ampak pravi grešnik. Kot upornik proti bogu boš kaznovan in poslan v večni pekel.

Piše: Leo Ivandič

Občutek lastne vrednosti je v prvi meri izraz odnosa do sebe in govori o stopnji samosprejemanja in samospoštovanja, posledično pa se kaže v vseh odnosih, v katere vstopamo. Ljudje, ki so prepričani v svojo vrednost, se počutijo bolj varne in povezane z drugimi, bolj zaupajo v svoje sposobnosti ter lažje prepoznajo smisel v življenju. Občutek lastne vrednosti se prične oblikovati že v ranem otroštvu, njegov razvoj pa je zelo občutljiv in je v največji meri odvisen od odnosov, v katerih smo odraščali. Oglejmo si nekaj dejavnikov, ki prispevajo k ustreznemu oziroma neustreznemu razvoju samovrednotenja.

V dvoje je lepše....vedno takrat, ko se dva človeka ljubita, spoštujeta, sprejemata individualnost in različnost, ki se spreminja in razvija tako, kot vse v našem življenju. Je odnos, ki nas lahko obogati, nam pomaga pri našem razvoju ali ljubko jezi, ker pač včasih ne zadovoljuje naših korenčkovih potreb v vsakem trenutku...tukaj in zdaj .

To, kar mi želimo sedaj,  pred 20 leti in čez 20 let je pretresljivo različno, glede na to, da smo mi ista oseba, naša pričakovanja, želje in potrebe pa ljubko drugačne in so velikokrat osredotočene tudi na našega partnerja, pri čemur je seveda  priporočljivo, da partner naše spreminjanje spremlja, opazi spremembo vaše osebnosti in raste z vami. Tukaj pa se naša pravljica začne. 

Za kozmologe je to vprašanje nastanka oziroma obstoja Sveta, za filozofe smisla življenja, za vsakdanje ljudi pa možnosti uresničitve njihovih potreb in želja. Ali o nas in o našem življenju odločamo sami ali nekdo drug? Ali imamo na to osebo ali okoliščine kakšen vpliv ali ne? Če imamo, kako lahko dosežemo, da nam bo ta oseba ali okoliščine pomagale pri uresničitvi naših potreb in želja?

Odgovor je zelo preprost, logičen in nevernim razumljiv, vernim pa bo razkritje Resnice potegnilo bolj na grenko. Bog ne obstaja, Obstoj ni bil nikdar ustvarjen, saj je večen, Vse, kar obstaja, se dogaja sočasno, kar pomeni, da že obstaja in bo obstajalo od vedno za vedno. To seveda tudi pomeni, da v resnici ničesar ne ustvarjamo, temveč le izkušamo, kar že obstaja.

Kako lahko spoznate Resnico?

Zelo pomembno je, da veste, da je življenje na planetu karmična predstava, ki je vnaprej inscenirana in sproti režirana. Karmičarji so za to, da se scenariji odigrajo po njihovem načrtu, v bližino ljudi poslali svoje nameščence iz karmičnih centrov, ki s pomočjo posebne tehnologije in podtikanja misli, občutkov in čustev, poskrbijo, da ljudje naredijo, kar so načrtovali še pred njihovim rojstvom.

V karmični predstavah se odigravajo nove predstave, odplačujejo stari karmični dolgovi naših inkarnantov - ljudi z drugi planetov, s katerimi mi nimamo nič, ali kombinacija obeh možnosti - novi dramski zapleti in zaključevanje starih.

V današnji vse bolj napeti in nezdravi družbi, v kateri ima vse več ljudi vedno manj priložnosti ukvarjati se s samim seboj, saj je zunanjih izzivov vedno več, je odtujenost postala eden od glavnih socialnih problemov. Ne pogovarjamo se, hodimo drug mimo drugega, ne zanimamo se za nikogar, problemi drugih nas pustijo hladne, tudi telefoniranje je s pojavom žepnih telefonov omogočilo ustvarjanje distance, ki se nam zdi prepotrebna, da bi se zaščitili pred vdorom sveta v našo zasebnost, našo glavo, naše misli …

Toda ko je kontakt z drugimi zreduciran na najnujnejše, je tudi možnosti za refleksijo, odziv, ogledalo vse manjši. Tako tudi izgubljamo možnost za primerjanje z drugimi, posledično pa za ustvarjanje mnenje o sebi. Ker nam mediji vsakodnevno servirajo milijone (zvečine nepotrebnih) informacij in "vzorov", sčasoma izgubljamo občutek, kateri so pravi.

Bog je ustvaril Zlo

Kljub temu, da verniki kot božji advokati trdijo, da je bog dobro bitje in da on ne ustvarja Zla, ker ga baje ne more (!), čeprav je v bibliji krvi do kolen, saj verne hujska k poboju vseh, ki so proti njemu, Zlo pa naj bi pod Satanovo komando delali samo slabi, grešni in prekleti ljudje, jih njihova »sveta« knjiga postavlja na laž.

Jahve, ljubosumni, jezni in maščevalni mitološki biblijski bog sam pravi, da je on ustvaril Zlo: Isaiah 45:7 [7] “I form the light, and create darkness: I make peace, and create evil: I the LORD do all these things.”

Izaija 45:7 [7] “Oblikujem svetlobo in ustvarjam temo: Jaz ustvarjam mir in ustvarjam zlo: Jaz, Gospod, delam vse to.”

V kolikor se velikokrat spopadate z nizko samozavestjo ste gotovo že slišali, da morate bolje poskrbeti zase.

Lahko si privoščite masaže, kopeli, nego obraza,  manikure, pedikure, bolj kvalitetno prehrano in spanje. Vendar vam vse to lahko pomaga samo, če že sami menite, da si tretmaje tudi zaslužite. Sicer vas lahko po vsej tej luksuzni negi ujame neupravičena krivda, kar pa ne pomaga vaši samozavesti. 

Zato se morate najprej redno posvečati »notranji negi«. V nadaljevanju predstavljam 2 primera, kako se posvetiti sebi:

Piše: Vojka Žerovnik

Pred več kot dvajsetimi leti sem imela priložnost spoznati probleme, ki so nastajali zaradi napačno izbranega študija. Na takratni Center za razvoj univerze so prihajali študentje, ki so se znašli v hudih osebnostnih krizah. Razlogi zanje so največkrat tičali v spoznanju, da  študij, ki so si ga izbrali, ni primeren in se v takem poklicu tudi  ne vidijo. Zaradi tega sem si pogosto postavljala vprašanje, na kakšen način si človek lahko izbere sebi primeren poklic. Iskanje odgovora je postalo dvajsetletno raziskovanje tega področja.

Sedaj lahko z gotovostjo trdim:
Ena naših največjih težav je ta, da nismo prepričani, kaj hočemo. Poleg tega pa se nismo naučili, kako pomembna je vsaka misel, ki se nam porodi in nam na neviden način kreira življenje.

9. “Verjamem, da Bog želi, da na ta dan tvojega življenja veš, da je vse popolno tukaj in zdaj. In prav tukaj in zdaj je vse, kar obstaja. Pozabite na preteklost. Ta ne obstaja, razen v vašem spominu. Opustite jo. In nehajte skrbeti, kako boste preživeli jutrišnji dan. Življenje se odvija tukaj in zdaj - bodite pozorni na to in vse bo dobro. Sprejmite sedanji trenutek s hvaležnostjo in čudenjem in spremenili ga boste v vse, na kar ste čakali.”

Ste morda bolni ali poškodovani, revni ali zadolženi, osamljeni in žalostni, trpite in umirate in vas in vaše stanje doživljate kot »popolno« ali si želite, da bi se stvari spremenile in da bi bili zdravi, mladi in lepi, bogati, v ljubezenskem razmerju ter veseli in srečni živeli za vedno? Ali je to sploh vprašanje?

Piše: Regina S. Rant

Vsi ljudje stremimo za srečo. Veliko je definicij o sreči. Vsak jo razume po svoje. Sreča je zdravje. Sreča je uspeh. Sreča je denar. Sreča je zadovoljstvo. Sreča je biti o pravem času na pravem mestu. Ali je sreča prirojena ali je plod dela in ustvarjalnosti? Ali je bila prej kokoš ali jajce?

Po kitajski astrologiji je človekova sreča določena z njegovo karmo ali usodo. Stari Kitajci pa so verjeli, da je usodo mogoče prelisičiti s pomočjo feng šuija. To védenje v bogatih deželah Daljnega vzhoda še vedno uspešno uporabljajo.
Le zakaj jih mi ne posnemamo? Nimamo sreče!

5. “Verjamem, da Bog želi, da na današnji dan tvojega življenja veš, …… da v življenju ni nobenih zagotovil … razen tega, da se vse stvari dogajajo iz najboljšega Božjega razloga.

Če moraš vnaprej vedeti, da se bo vse “uredilo”, preden skočiš v nekaj, ne boš nikoli skočil v nič. Vendar je “skok” največje vznemirjenje v življenju, njegova največja pustolovščina. Tega si ne odrekajte. Preprosto se odločite za to. Zaupajte, da vam bo življenje prineslo koristi ne glede na to, kaj se bo zgodilo.”

Dragi prijatelji, se strinjate z Nealom in njegovo trditvijo, da se vse stvari, tudi Zlo, bolezni, revščina, nasilje, trpljenje in smrti, dogajajo iz »najboljšega božjega razloga«? Kako se lahko Zlo dogaja iz Dobrega?

Piše: Zoran Milivojević, psihoterapevt v Vivi www.viva.si

Zdaj je jasno, da to, kako starši vzgajajo svoje otroke, vpliva na razvoj osebnosti, v katero se bodo njihovi otroci razvili, ko odrastejo. Načelo je preprosto: otrok si zapomni način vzgoje in tudi sporočila, ki mu jih v določenih okoliščinah namenjajo starši. Pri tem se gradi notranja psihična struktura, ki pozneje na otroka deluje od znotraj tako, kot so prej starši delovali od zunaj.

Zato je pomembno, kako kakšno držo zavzamemo do svojih otrok in kako jih obravnavamo, saj bodo kot odrasli ljudje enako obravnavali sami sebe. Kako torej vzgojiti otroka, da se bo razvil v zdravo, funkcionalno odraslo osebo, ki je sposobna samostojnega in kakovostnega življenja v družbi?

Poglejmo 12 novih Nealovih e-sporočil, v katerih vernim dvolično priporoča Zlo kot nekaj najboljšega v življenju.

Priseben človek dobro loči med Dobrim in Zlom, vernega pa so karmičarji programirali, da misli, da je Zlo Dobro.

Priseben človek dobro loči med Dobrim in Zlom,
vernega pa so karmičarji programirali, da misli, da je Zlo Dobro.

Nealov New Age bog hvali Zlo kot Dobro, darilo in blagoslov

"Nikoli se ne primerjaj z nikomer, kajti absolutna popolnost vsakega bitja izvira izključno iz njegove primerjave s samim seboj." - Helena P. Blavatsky

Enaki ali različni?

Enakost obstaja v našem duhu, v cilju, proti kateremu smo namenjeni, v učenjih, ki jih skupaj delimo, v krajih, kjer delamo. In še v mnogih drugih stvareh, ki so podobne pravkar naštetim. Verjamemo, da te temeljne enakosti zagotavljajo zdravo sobivanje in lahko zgladijo nesoglasja, ki izvirajo iz naravnih razlik, katerim se ni mogoče izogniti ali jih skriti.

Verni vedo, da bog ne obstaja, a se pretvarjajo, da obstaja

Verniki so zaradi dileme glede obstoja boga v stalnem osebnem shizofrenem razkolu:

1. na nivoju (nezavedne in potisnjene) vednosti dobro vedo, da bog ne obstaja, saj za njegov obstoj nimajo niti enega samega dokaza.

2. zaradi karmičnega scenarija so programirani, da verjamejo v obstoj boga, čeprav vedo, da ne obstaja.

Da bi zakrili vednost, da bog ne obstaja in okrepili verjetje, da kljub vednosti, da ne obstaja, in verjeli v očitno laž, so religije ustvarile rituale, s katerimi verniki manično in fanatično verujejo v boga.

Ljudje se večinoma ne zavedamo, kako močna je vez med 'notranjim in zunanjim svetom' človeka. Na prvi pogled se zdi, da sta povsem ločena in da nimata en z drugim nobene zveze. Pa je resnica drugačna: ločuje ju le navidezna membrana, ki pa je polnoprepustna. Malodane vsi človeški problemi so 'notranji' problemi in če imamo vsaj približno resen namen kar koli spremeniti v 'zunanjem svetu', bo treba od tod (od znotraj) tudi izhajati.

Ljudje se večinoma najlažje identificiramo s svojimi čustvi, ker pa so ta tako zelo minljiva in krhka, smo takšni tudi sami. V sami naravi čustev je, da se spreminjajo, postanejo manj pomembna in intenzivna, pač, ker življenje vstopi vmes, ker se človek zamoti z drugimi stvarmi in ker preprosto ni mogoče, da bi jih neprestano gojil ter vzdrževal; zato se na njih ni kaj prida zanašati.

Kako postaneš desničar?

Biti desničar ni preprosto, saj morajo kandidati za nazadnjaštvo zapustiti zdravo pamet in preiti v iracionalno (nerazumsko) območje somraka oziroma vere, vraževerja, mitov in teorij zarote, sovraštva in nasilnosti.

Desničar mora:

1. Verjeti in še verovati (dramatizirati umetno in prisilno verjetje v boga s številnimi rituali, s katerimi se verni stalno bori, da bi zanikal, potiskal in blokiral zdravo pamet, in kateri ohranjajo vernega v religioznem transu oziroma blaznosti) v boga, za katerega ni nobenega dokaza, da obstaja.