Zarja večerna že čopič svoj vleče,
nežno obarva vrhove gora,
vabi prijazno obzorje žareče
sonce zahaja, se tiho smehlja.

Luna je bleda, še barvo dobiva,
saj prebudila se komaj je zdaj.
Gručo otrok na igrišču poziva,
treba domov bo, saj igre je kraj.

Fant in dekle pa takrat se dobita,
in občudujeta sončni zaton,
tesno objeta na klopci sedita,
njun je poljub kakor sladek bonbon.

Naj oglaša se vest,
da kaj o sebi izveš,
je bilo ali bo kaj narobe,
si spet mislil le nase,
si napačno ravnal,
se prepozno odzval.

Nikar spet ne zatri
nežnega klica vesti,
ki pred nečim te svari;
ne dovoli si znova laži,
da vest ti je čista,
raje zanjo vzemi si čas.

Dolgost življenja našega je kratka, kratka, skratka,
življenje živi, kot ga hočeš ti,
vsak gleda stvar s svoje strani.
Razumi, niso še vsi spoznali,
kaj svetu bi od sebe radi dali.

Vsak je sam, ko ostane sam, zdaj jaz, zdaj ti,
morda pa biti sam, ti prav leži,
te na bolje spremeni.
Samote se nikar ne boj,
saj si vedno sam s seboj.

Bili so dnevi vsi, brez bolečin,
k takšnim dnevom zdaj stremim.
Nisem jih še doživela,
sem pa vedno si želela.
Verjamem v to, da pridejo.

Če ne bomo imeli domišljije,
bomo umrli v zatohlih kletkah preteklosti,
ki je izobčila iz našega spomina
barvne preproge mladoletnih travnikov
in zatišno glasbo ustvarjale slasti.
Tam globoko v srcu rojijo čebele svojo pesem.
V nekem skrivnem kotičku slišim medeno glasbo miru.
Z rogovilami minljivosti nas vleče življenje
v himnični barvni zanos domišljije.
V šatulji cveta je shranjena do polovice
izpeta pesem, ki razpira soncu svoje liste,
kot da mu kovinska noč hoče ukrasti trenutek.

Biti kot sončnica,
ki vitka, k nebu rastoča,
z listi v obliki srca,
vedno k soncu se obrača.

Biti kot sončnica,
za sončne misli dovzetna,
dobrih dejanj le sposobna,
vseh viharjev obvarovana.

Biti kot sončnica,
v miru zakoreninjena,
radosti in sožitju predana,
podarjati zrela semena.

Globoko v meni
je nekje prostorček,
kjer živim čisto sam v sebi,
je kraj, ga ni na pretek,
v njem obnavljam svoje vire, da ne presahnejo nikoli.

Ko enkrat boš ob meni,
bova skupaj cvetko poiskala,
našla tisti kraj, ga raziskala,
dopolnila, takrat ustavi se, poduhaj cvet, ne hiti.

Srečna sem, ko nekaj novega spoznam,
ko se lahko popolnoma predam,
srečna sem, ko lahko tiho šepetam
ali če samo sramežljivo cepetam.

Ko se igrivo spogledujem
in ko s prsti prepotujem,
vsako struno, na svoj mali meh
in ko kakor Sonce na obraze privabim nasmeh.

Prišla sem na idejo,
da bi narisala skico ljubezni,
ki je ni mogoče več razkleniti.
Pogledala sem drevo,
ukoreninjeno v materi zemlji.
Ob morju sem opazila mlado žensko
v njeni veliki predstavi sanj,
da se bo združila s svojim dragim
in rodila otroka, ki bo nadaljevanje življenja.
Zamislila sem se nad duhovnim
svetom najrazličnejših kultur,
ki so se prelivale ena v drugo
in rojevale nove tradicije in običaje.
Vse imajo znake plodnosti
in zasidranost v spominu novega rojstva.

Ne reci, naj pozabim vse,
kar sva skupaj doživela.
Ne prosi me, naj ti odpustim,
ker si odšel.
Ti ne boš nikoli razumel,
da si me za vedno spremenil.
Ti ne veš, da sem šele s teboj zares živela.
Ti ne veš, da nekaterih stvari ni mogoče pozabiti,
postaviti v drug čas, spremeniti..
Ti tega ne veš,
ker si že davno pozabil name.
Zaprl si vrata in odšel.
Ti pač ne veš, kako slovo boli.
Zato je zame, kot bi umrl.

Berem svoje življenje.
List za listom.
Tu pa tam se še posebej ustavim.
Spomin mi odtava v drugi čas.
Nenadoma postane vse živo, resno in moje.
"To sem jaz," si mislim.
"To je moje."
"To izhaja iz mene."
Bolečina se zbudi.
Pogleda me.
In jaz njo.
Stari znanki sva.
Ni nama do prepira.
Obe veva, da je najbolje,
da pustiva druga drugo pri miru.
Vse sva že doživeli skupaj. Najbrž.
Nič novega ne moreva storiti druga drugi.
Veva, da sva skupaj.
Povezani.
V neki simbiozi.
Ne ravno po lastni izbiri, se zdi...,
a na koncu je vendarle jasno,
da druga brez druge ne bi bili to, kar sva,
brez nje, ne bi bila to - kar sem.

Odmaknjeni
v sončne ulice,
kjer se vesolje krči
na velikost srca
in speve norosti,
obirajo sadeže prostosti.

Hip se nebrekne
in zareže ostrina glasu.
Nepomembna izparina teme,
zdivjana gmota v slak.

Sem hotela pisati o rožah, cvetju,
ki so okras pomladi, poletju,
nas čudovit vonj omami,
nas iz sna predrami.

Naj pišem o ptičjem žgolenju,
petju ptic in o žvrgolenju
vsako jutro, dan pojo,
da nam je lepo.

Toda ne, pisala bom o letalih,
srebrnih pticah na nebu,
zato, ker onesnažujejo zrak,
a z njimi peljal bi se vsak...

Ljubiti nekoga res ni problem,
a koga jaz ljubim povedat ne smem.

Res te zasvoji,
na konc te zapusti, pusti ti črne dni,
da pol brez tebe spi.

Kje so sanje naše,
k vsak jih baše vase,
v oblakih misli pase, pa drži se zase.

Ve da ma problem,
a zjeban je sistem,
zato izpade k kreten.

Prebujam v viharjih..
se, nočeh pomladnih,
mi bučanje neba spanca ne da,
me misel nate preganja,
še takrat, ko se sen v svetlobi dneva izgublja;

in spet pri njej sem,
k njej se rad vračam,
se objemu njenem prepuščam,
šumu njenemu, njenim valovom,
so kot tvoje roke nežne,
ki mi pomirjajo dušo-srce;

Rekli so mi, saj bo...
Le kako vedo, da bo ?
Pa saj me le mirijo,
morda pomilujejo !

Vendar me ne razumejo,
Ali pa nočejo, ne čutijo,
da me razjeda bolečina,
da me boli izrečena laž.

Vendar je minila bolečina,
laž je odnesel veter,
dan pa je ponovno lep,
s soncem obsijan.

Polona61

Pridružujem se ti, čeprav ne vem, kdo sploh si.
A družbe nikoli ni preveč, zato pridi k meni, ne boj se noči.
Nestrpno čakam nate v temi,
v belem snegu, kjer si pustil sledi.

In čeprav te nikjer videt ni,
slutim in čutim, da v bližini si.
Naj gredo zima in sneg in megla daleč proč,
čakam pomlad in sonce in tebe in krajšo noč.

Vesolje vselej vse zapiše,
vseh nas minuse in pluse,
vse dobre in sramotne namene,
da nam nato pravično vse vrne.

Slaba setev težko na dušo leže
in se rada na telesu pokaže;
so premalo zdravila, jok, romarska pot,
izgovori, ponudba neštetih zmot.

So bolezni nesreče prav resen klic,
da se ovedemo, vse popravimo,
dušo in telo razbremenimo,
da še vesolje bo madeže izbrisalo.

Kot dih, dotaknil
si Se mojih sanj,
neviden si očem,
sluhu Si neslišen,
prijeti Te mogoče ni,
podoba Tvoja prej zbledi.

Pa vendar vem, da Si,
dotaknil Si se mojih sanj,
v njih mene ni bilo,
bil sij je Tvoj samo.

Oči sem zjokal, bil na tleh sem, se pobiral,
ko odhajal moj oče je, mi se svet je podiral,
da kmalu se vrne, so vsi govorili, kot eden
otožni...žalostni, obljubim jim :
"ne bom več poreden!"

Razumeti dovolj, mi čas ni dovolil, zakaj oče moj,
je moral oditi, k stricem v belem, v belo hišo...
z njimi živeti dihati isti zrak, življenja biti boj,
res nisem doumel, zanj... borbo njegovo.

Zlata kolesa drobijo
ledene kaplje v očeh,
pribite z žeblji v razporke duše,
obložene s suhimi luskinami
v velikem viharju sončnega prahu.

Plavala sem in prelistavala dneve
v mogočni prostorski razsežnosti časa
in našla še eno cvetoče drevo
v zelenem lišaju zapuščenega kraja
z neizrekljivim vonjem po višini leta
ptice in njenih gorečih peruti,
ki je držala v kljunu zrno spomina.

Danes je lep dan,
ni težak
in
ni zaspan.

Dane se imam lepo
naj bo vedno tako,
lahko in veselo.

Pogled skozi okno, v vsemogočne valove Atlantika,
Zvezde, kot bi nad menoj potovale,
V neznane galaksije in tudi same v valovih trepetajo.
Kot poskočno srce utripajo v enakih presekih,
Val morja se mogočnih skal ovija,
Veter magnetično piha in se v molk zavija,
Nad morjem se pojavi, bela, rahla smetana,
Ki te skoraj kliče, da bi se predal njeni mehkobi,
Zakaj smo navsezadnje ustvarjeni,
In kam smo pravzaprav namenjeni.

Ne želiš moje pomoči,
ne želiš moje ljubezni,
ne želiš nič od mene,
niti da ti olajšam bolečine.

Preveliko je tvoje trpljenje,
ker ljubezen ne seže do tebe,
krvaveče so tvoje rane,
ker ne dovoliš bližine.

Ne želiš toplega objema,
ne želiš mojega dotika,
obstal si sredi življenja,
kjer ti vlada le tema.