Prazna beseda brez bistva, poraja hrepeni in izraža temno hrepenenje po nečem, ne da bi vedeli, kaj v resnici je to, kar se si na temelju tega in tako želi.

Polna je negotovosti, dvomov zmot in zablod, ter vseh fanatizmov, ki nastanejo na temelju tega.

Redkokdaj je vse tako, kot smo rekli povedali.

Ne namerno, ampak kakšna malenkost je drugačna.

Ljudje to zamolčijo celo, če opazijo, ali bi jim kasneje prineslo priznanje tega kakšno izgubo, ali sujeta, da je nekaj drugače, kot so povedali obljubili, ali se nočejo več s tem ukvarjati ali nimajo časa itd.

Gremo v kino, gremo v kino alo, mulčki, gremo v kino, veste, tam je vedno zanimivo, fino: , resno, komično, napeto.

Tam so sami nad zmogljivi, ah in oh junaki, same super zvezde, ki so super megakul..., čeprav se tudi tu in tam kdaj zmotijo, se iščejo, se kdaj zaljubijo, se jočejo, trmarijo, se skregajo, zelo so občutljivi na hitro v jezi v kovček, potovalko spravijo najnujnejše z letalom, avtom ali pa kar peš pobegnejo na drug neznano kam in strašansko daleč, a ko si v jezi dajo duška, se včasih hitro pokesajo, pa čeprav se prvi hip zazdi, da za nič na svetu in nikoli ne pozabijo verjeti vase, v zmage, v ljubezen, v svoje sanje, pač v vse, kar napravi jih pokončne, uglajene, nežne, nasmejane, prepričane v svoj prav, ognjevite, strastne, a nikoli zlobne...

Napisano nisem vzel kot tolažbo ali povoj za življenjske rane, ampak po mojih možnostih in spoznanjih o dobrem, kar sem kot bitje počel in počnem v smeri resnice tega.

Na netu, kar na neki Googlovi domeni napisane besede, - Nimamo zmeraj prav, in tega resnica, so mi segle globoko v srce do dna.

Res je treba to - prav - približevati le koliko premoremo, v srcu, zmeraj temu, kar je res povsem nedolžno neomadeževano sveto, pa se ne pustiti prevarati, ne samo prevarati, videti in s tem v skladu pošteno ravnat.

Sneguljčica pravi-»Kdor hoče biti lepši od drugih nikoli ne bo dovolj lep«

Nič ne pomaga krinka lažnive enakopravnosti in enakosti.

Kdor ni nepremagljivo pošten do vsakega bitja, to je do tega resnice, ki je v njem in ne bo v skladu s tem ravnal in živel, bo zabredel.

Ali veste kako mnogo je na tem svetu Sneguljčic, a jih sploh ne vidimo.

Vse to je dosti bolj sveto, zelo daleč in popolnejše, od najdolžnejše najnežnejše želje te narave.

Gre se za samo svetost življenja.

Nihče ni vreden tega, da bi se mu dovolilo to, kakorkoli ogrožati, ne glede kdo in kaj je.

Kdor to poskuša, celo, če iz nevednosti počne, je brezkompromisno in nepovratno odstranjen.

Na poti iz padle narave imamo dve bistvene čeri.

Vsi imamo danosti naravo in okolje in zakaj se resnično v vsem tem gre.

Gre za doživljanje, doživljanje samo.

Zakaj si nekoga ali nekaj izberemo?

Zato ker ob tem ali v tem občutimo srečo.

Nekaj nas poveže s tem, nekaj nam to omogoča in to tudi v resnici iščemo.

So stvari, ki brezmejno osrečujejo, vendar kako veliko napako naredimo s tem, če zaradi tega, kar nas brezmejno osrečuje, povzročimo drugim krivico.

Evru še niso dodali nobene nule. Cenam pa ja.

S tem imamo denarja zmeraj manj, ker cene rasejo, da bi pa ga imeli več, pa moramo več delati.

Cene se dvigujejo in ko jih trgovci na zunaj nižajo, ter nam dajejo popuste, nam s tem dajejo pogum, da še tisto malo denarja, kar ga imamo, porabimo prej.

V resnici pa je tako, da tudi nižanje cen, gre na račun ljudi in njihovega dela.

Trgovci, s tem ko dvignejo in spuščajo cene, zmeraj več zaslužijo, ljudje pa imajo denarja zmeraj manj.