Majhna vešča z občutljivo dušo se je nekoč zaljubila v neko zvezdo. Na posvet je odšla k svoji mami, ta pa ji je svetovala, naj se raje navduši za svetilko s senčnikom. »Okrog zvezde se ne moreš spreletavati,« ji je razložila, »okrog luči pa se lahko.«

»Na svetilki se lahko vsaj malo ustaviš in se umiriš,« je rekel oče, »na zvezdi pa ni prostora za to.«

Drobna vešča pa ni poslušala ne enega ne drugega. Vsak večer, ko je zvezda vzšla, je odletela k njej in se vsako jutro ob zori vračala domov, izčrpana od velikega in neuspešnega napora. Nekega dne jo je oče poklical k sebi in ji rekel: Kril nimaš še nič ožganih, otrok moj, in bojim se, da jih nikoli ne boš imela.

Če gledamo pokrajino, je prav da doživimo tisti del, ki je obsijan s soncem, kot enako lep tistemu, ki je v senci. Res je, da to dvoje ni enako, vendar je enakovredno. Tako naša ljubezen ni usmerjena na neke veličastnosti, ki zakrijejo lepoto vsega ostalega. Tako je ljubezen celovita, ena in nerazdeljena.

Namen pravega spoznanja, ki pripelje v pravo stanje biti, ni samo hrepenenje po svetlobi, ampak hrepenenje iz svetlobe izvorne življenja, in tudi v tem, da dovolimo svetlobi, da nam osvetli tako, da vidimo prav bistvene prvine življenja, iz katerih je prav zmeraj živeti.

Piše: Bern Jurečič

O tem, kakšen je človekov odnos do planeta, na katerem živi, je prelitega že veliko črnila. "Vsemogočni" interesi in posledično lobiji, bogatenje, izkoriščanje ter s tem vseh vrst nepravilnosti, izključevanje, vojne, dobički, nesreče in še in še … polnijo naše vsakdanje novice. In vendar ne bi smelo biti tako.

Čisto res je sicer, da človek posega v vesolje in se diči z nekakšnimi uspehi pri odkrivanju, a bodimo malo praktični: če pride do kataklizme, ni na planetu nikogar, ki bi nas lahko kam umaknil, računamo lahko torej samo na pomoč vesoljskih bitij. Če se jim bo seveda zdelo vredno pomagati tistim, ki so svoje ležišče, bivališče in domovanje uspešno uničili do take mere, da se jih je naveličala celo sama Zemlja …

Bilo je v veliki delavnici, kjer mrgoli delavcev na tekočem traku, velikih robotov, ki vijačijo, dvigujejo avtomobile, jih barvajo...

Tukaj je luč sveta zagledal tudi naš avtobus. Bil je sinje modre barve z zelenimi črtami. Skupaj s svojimi novimi prijatelji je bil pripravljen, da ga odpeljejo prvič na cesto.

Na prvo vožnjo so poleg njega čakali še mali busko, ki so ga pobarvali rumeno, velik nadstropni avtobus, ki ga peljejo v daljno Anglijo in je bil ves v rdečem, pa tisti dolgi, ki bi na svojo harmoniko skorajda lahko zaigral kakšno poskočno vižo in so ga pobarvali na zeleno, pa kombiji v modrem in belem.

To bo v začetek malo kot priprava in mogoče malo humorno

Pretirana meditacija je le ječa, v kateri se počutimo svobodne.

Velikokrat ravno s tem ko bežimo v "lepše kraje" izgubimo moč, da bi opravili vse to, kar omogoča da bi našli srečo v življenju kot celoti.

S še tako popolno meditacijo, se ne da doseči popolnosti, dosežena je edino takrat, kadar postane tvoje življenje popolnost kot celota.

Opat Anastazij je imel knjigo iz zelo finega pergamenta, ki je bila vredna dvajset penijev. Vsebovala je staro in novo zavezo v celoti. Nekoč ga je prišel obiskat neki menih in ko je videl knjigo, je z njo izginil. Ko je torej Anastazij tega dne hotel brati sveto pismo, je ugotovil, da je izginilo, in je takoj vedel, da ga je vzel menih. Ni ga dal pripeljati nazaj iz strahu, da bi grehu kraje dodal še greh krive prisege.

Menih pa je šel v mesto in knjigo prodal. Zanjo je dobil osemnajst penijev. Kupec je rekel: "Daj mi knjigo, rad bi ugotovil, če je vredna toliko denarja." Šel je s knjgo k svetemu Anastaziju in rekel: "Oče, poglej si to knjigo in mi povej, ali misliš, da je vredna osemnajst penijev." Anastazij je rekel: "Da, to je lepa knjiga. In osemnajst penijev je dobra kupčija."

Že majhno vprašanje zna biti zelo pereče, ko nas na primer otrok vpraša kaj je ljubezen?

Lahko enostavno odgovorimo, če so okoliščine take oči in mami te imata rada.

Da mnogo se da povedati o tem.

Tudi v drugih primerih, če smo resnični, najdemo prave medsebojne povezave v sožitju in sobivanju, vedeti je prav, otroci hitro opazijo laž in vse drugo, celo najbolj nedolžno sprenevedanje.

Če vam cvet v resnici živi dna srca, kaj pomeni boste zmogli.

Vendar ne cvet sam, ampak to, kar mu res omogoča pravi razvoj in cvetenje.

Kako bi se rešili?

Z resnico iz dna srca pošteno!

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste zaslišali glasbo in se je v vas nekaj prebudilo, da bi z veseljem premaknili noge in zaplesali? Glasba je nekaj najlepšega, kar se je zgodilo človeku. Ponese nas v nek drugačen in prijazen svet, kjer vladata radost in veselje. Glasbe namreč ne poslušamo iz hudobije, pač pa iz veselja. In tako vemo, da je na svetu v vsakem trenutku nekaj dobrega – dokler bo glasba, se nam ni treba ničesar bati.

Večina ljudi bi na vprašanje, kako čuti glasbo, odgovorila, da s sluhom. Pa vendar obstajajo ljudje, ki glasbo nosijo v srcu in za to, da lahko plešejo, ne potrebujejo sluha. Gluhi glasbo in tudi občutke zaznavajo s pomočjo tresljajev in z opazovanjem drugih. Na glasbenih koncertih imajo večkrat v rokah balone, da lahko prek njih zaznavajo tresljaje, ki se prenašajo po zraku, prek stvari, tal in podobno.

Kljub mnogim nevšečnostim in vsem tegobam, če pogledamo, da smo do ljudi karseda prijazna država, ne v smislu bogastva, ker smo ena revnejših evropskih držav.

Glede mirnejšega bivanja tudi, smo kar stabilni.

Ko pogledamo imamo ljudje glede na to, da je bolezni v svetu in tudi pri nas, zelo veliko, le nekako karseda dostopno zdravstvo in tega usluge, da ljudje le dobimo ustrezna zdravila, ne glede na status.