Kako bi pa se tako kot nekateri mislijo zlahka, pomagalo človeku.

Tisti, ki so zlorabili svobodo, se niso zadovoljili s polovičarstvom in niso v ljudi samo vtkali napačno, ampak tudi to, da to napačno slavijo in obožujejo kot nekaj najsvetejšega.

Tri osnovna vprašanja; na katera moramo vsak dan v popolnosti odgovoriti z deli.

Kako biti buden pri tem?

Kako pravilno sprejeti in piti kelih trpljenja?

Kako odstraniti tisto bistveno, ki je zgradilo in ohranja ne-božjo osebnost, ter moti razodetje pravega sebstva?

Seme mojega duhovnega nagnjenja je hitro klilo. Skupaj z njim pa je rasel tudi plevel – odpor do pobožnjaštva in fanatizma. Takrat sem zaradi dolgih las, s katerimi sem nasprotoval ustaljenim pravilom, postal tarča vseh, ki so sovražili hipije, tudi policije, ki me je redno ustavljala, preiskovala in nadlegovala. V resnici sem čutil nekakšno žalostno izpolnitev, če so me ljudje sovražili zaradi dolgih las, manjšinske vere ali tega, v kar sem verjel.

Počaščen sem bil, da so me preganjali zaradi plemenitega ideala in da se nisem prodal splošno uveljavljenim merilom. Začelo pa se mi je tudi svitati, da bi si z ljudmi, ki me sovražijo, delil skupno bolezen, če bi jih tudi sam sovražil. Hrepenel sem po tem, da bi se prebil skozi sektaške ovire in odkril notranje bistvo vseh ver, Božjo enost. Na kolidžu sem študiral psihologijo in humanistične vede, toda meditacija in glasba sta bili zame še vedno na prvem mestu.

Majhna vešča z občutljivo dušo se je nekoč zaljubila v neko zvezdo. Na posvet je odšla k svoji mami, ta pa ji je svetovala, naj se raje navduši za svetilko s senčnikom. »Okrog zvezde se ne moreš spreletavati,« ji je razložila, »okrog luči pa se lahko.«

»Na svetilki se lahko vsaj malo ustaviš in se umiriš,« je rekel oče, »na zvezdi pa ni prostora za to.«

Drobna vešča pa ni poslušala ne enega ne drugega. Vsak večer, ko je zvezda vzšla, je odletela k njej in se vsako jutro ob zori vračala domov, izčrpana od velikega in neuspešnega napora. Nekega dne jo je oče poklical k sebi in ji rekel: Kril nimaš še nič ožganih, otrok moj, in bojim se, da jih nikoli ne boš imela.

Če gledamo pokrajino, je prav da doživimo tisti del, ki je obsijan s soncem, kot enako lep tistemu, ki je v senci. Res je, da to dvoje ni enako, vendar je enakovredno. Tako naša ljubezen ni usmerjena na neke veličastnosti, ki zakrijejo lepoto vsega ostalega. Tako je ljubezen celovita, ena in nerazdeljena.

Namen pravega spoznanja, ki pripelje v pravo stanje biti, ni samo hrepenenje po svetlobi, ampak hrepenenje iz svetlobe izvorne življenja, in tudi v tem, da dovolimo svetlobi, da nam osvetli tako, da vidimo prav bistvene prvine življenja, iz katerih je prav zmeraj živeti.

Piše: Bern Jurečič

O tem, kakšen je človekov odnos do planeta, na katerem živi, je prelitega že veliko črnila. "Vsemogočni" interesi in posledično lobiji, bogatenje, izkoriščanje ter s tem vseh vrst nepravilnosti, izključevanje, vojne, dobički, nesreče in še in še … polnijo naše vsakdanje novice. In vendar ne bi smelo biti tako.

Čisto res je sicer, da človek posega v vesolje in se diči z nekakšnimi uspehi pri odkrivanju, a bodimo malo praktični: če pride do kataklizme, ni na planetu nikogar, ki bi nas lahko kam umaknil, računamo lahko torej samo na pomoč vesoljskih bitij. Če se jim bo seveda zdelo vredno pomagati tistim, ki so svoje ležišče, bivališče in domovanje uspešno uničili do take mere, da se jih je naveličala celo sama Zemlja …

Bilo je v veliki delavnici, kjer mrgoli delavcev na tekočem traku, velikih robotov, ki vijačijo, dvigujejo avtomobile, jih barvajo...

Tukaj je luč sveta zagledal tudi naš avtobus. Bil je sinje modre barve z zelenimi črtami. Skupaj s svojimi novimi prijatelji je bil pripravljen, da ga odpeljejo prvič na cesto.

Na prvo vožnjo so poleg njega čakali še mali busko, ki so ga pobarvali rumeno, velik nadstropni avtobus, ki ga peljejo v daljno Anglijo in je bil ves v rdečem, pa tisti dolgi, ki bi na svojo harmoniko skorajda lahko zaigral kakšno poskočno vižo in so ga pobarvali na zeleno, pa kombiji v modrem in belem.

To bo v začetek malo kot priprava in mogoče malo humorno

Pretirana meditacija je le ječa, v kateri se počutimo svobodne.

Velikokrat ravno s tem ko bežimo v "lepše kraje" izgubimo moč, da bi opravili vse to, kar omogoča da bi našli srečo v življenju kot celoti.

S še tako popolno meditacijo, se ne da doseči popolnosti, dosežena je edino takrat, kadar postane tvoje življenje popolnost kot celota.

Opat Anastazij je imel knjigo iz zelo finega pergamenta, ki je bila vredna dvajset penijev. Vsebovala je staro in novo zavezo v celoti. Nekoč ga je prišel obiskat neki menih in ko je videl knjigo, je z njo izginil. Ko je torej Anastazij tega dne hotel brati sveto pismo, je ugotovil, da je izginilo, in je takoj vedel, da ga je vzel menih. Ni ga dal pripeljati nazaj iz strahu, da bi grehu kraje dodal še greh krive prisege.

Menih pa je šel v mesto in knjigo prodal. Zanjo je dobil osemnajst penijev. Kupec je rekel: "Daj mi knjigo, rad bi ugotovil, če je vredna toliko denarja." Šel je s knjgo k svetemu Anastaziju in rekel: "Oče, poglej si to knjigo in mi povej, ali misliš, da je vredna osemnajst penijev." Anastazij je rekel: "Da, to je lepa knjiga. In osemnajst penijev je dobra kupčija."

Že majhno vprašanje zna biti zelo pereče, ko nas na primer otrok vpraša kaj je ljubezen?

Lahko enostavno odgovorimo, če so okoliščine take oči in mami te imata rada.

Da mnogo se da povedati o tem.

Tudi v drugih primerih, če smo resnični, najdemo prave medsebojne povezave v sožitju in sobivanju, vedeti je prav, otroci hitro opazijo laž in vse drugo, celo najbolj nedolžno sprenevedanje.

Če vam cvet v resnici živi dna srca, kaj pomeni boste zmogli.

Vendar ne cvet sam, ampak to, kar mu res omogoča pravi razvoj in cvetenje.

Kako bi se rešili?

Z resnico iz dna srca pošteno!