Krhka in diamantno sinja luè
odseva iz globine morja
na površje valov.
Sanjska in oèarljiva.
V njenih žareèih oèeh,
je veè skrivnostnega
kot razumsko dosegljivega.
Prvinska, zgošèena v èudež
kozmiènega bitja,
angelsko sozvoèje z vetrom,
panorama gole kože s poljem
dotikov, razkošje igrivosti,
razpon zvokov v tišini plimovanja krvi.
Galerija vesolji v enem samem žarku.
Knjiga zlogov, ki rastejo v prostor.
Prerašèajo v besede.

Nepopustljive trditve
zmot so trdnjave,
vanje se zatekamo,
negotovost prikrivamo.

Za videz se skrijemo,
si tehtanja ne dovolimo,
resnici in srcu se upremo,
da se drugim zapremo.

Trditve so kot obzidja,
Å¡e s trmo utrjena,
z lažjo okrepljena,
pred vestjo zavarovana.

Zdi se mi,
da diši prav do hiše.
V sadovnjaku so si drevesa nadela bele obleke,
v krošnjah glasno èebljajo drobne ptice,
regrat krasijo prve luèke
in nebo je jasno, brez vsakega oblaèka.

Prihajajo prazniki,
Dvorišèa so èista,
po hiši diši.
Gospodinje pripravljajo cel kup dobrot.
Èakajo na obiske otrok,
èakajo prijatelje, na stisk rok.

Kot da bi še vse bilo vèeraj,
a odšlo je, vem, za zmeraj.
Zgodilo se pozno je poleti,
pred mnogimi leti.
Vse je bil samo privid,
vnaprej doloèen uvid.
Sreèal tam sem jo ob morju,
iskala nekaj je na obzorju.
Bila je bleda, lepa in tiha,
kot plima, ki usiha.
Je bila produkt sanj in blodenj?
Bila unièujoèa je kot povodenj.
Nisem mogel se ji upreti
in strasti do nje zatreti.
Zaželel sem se je dotakniti
in na ustne jo poljubiti.
Cela veènost je tako minila,
preden me je opazila.
Proti njej sem se odpravil,
da toplo bi jo pozdravil ...
A spremenila se je v meglico.
Kaj jo je pièilo, to svetnico?
Ah, te preklete, bedne iluzije
in moje otroèje sanjarije.
Bila je upodobitev mojih sanj,
sanj, sanj, ah, teh sanj ...
Obujal naprej sem Å¡e te sanje,
a ona veè se ni vrnila vanje.
Bom prebolel njen obraz
in priznal si svoj poraz?
Slepo zaljubil sem se v prikazen,
ah, res sem norec, blazen ...

Gremo v kino! Da, v kino!
Le pogumno, brez upiranja, nerganja, - danes se bo Å¡lo v kino!

Tam se bomo zagotovo vsi imeli super mega fino:

prav vsak izmed nas zagotovo bo kaj zase našel,
si izbral, vživel se in navijal bo za tistega junaka,
katerega po duši najbolj èuti,
pa èeprav morda obstaja ta samo v popolnoma izmišljenem,
torej neresniènem fantazijskem virtualnem svetu...

Ti si trdnjava, ki na skalovju stoji
in osvojiti nikomur se ne pusti.
Gledal sem te in srèno si te zaželel
ter spraševal, kako bi te zavzel.

Z ogromno vojsko sem prihrumel
in kruto oblegati sem te zaèel.
Srditi boj kaj kmalu se je razvnel,
a Hudiè vso vojsko mi je vzel.

Gledal sem to ubogo množico ljudi,
kako plemenito zame se bori.
Toda ta krvavi boj bil se je zaman
in pomnil ta prekleti bom dan.

Cesta mi leti v obraz,
razdalja ni vprašanje,
praznina, mala celica,
topla, edina v trenutku.

Na vetrobranu le odsev,
utrujene, hiteèe
sanje o denarju,
prazne marnje.

Utrujene, zadete scene,
dol s ceste,
izven poti,
tam življenje se godi.

Preštevajo trupla,
otroke, ki jih veè ni.
Preštevajo žene in matere
z zaprtimi oèmi.
Preštevajo može,
ki so za vselej odšli,
preštevajo ruševine
pretekle noèi.
Èakajo vodo in hrano,
pa je od nikoder ni.
Vse se godi pred našimi oèmi,
pa nihèe ne sliši krikov
obupanih ljudi.

Krotkega srca bojevnica
ne prisega na orožje hladno:
ve namreè za orožje drugo,
ki je vedno zmagovito,
in ki del nje same je:
z vso moèjo zato
oklene šèita se
jeklene volje,
nadene neprebojen
si oklep
pozitivnega mišljenja
in vseskozi neustrašno
se bori
z meèem
vztrajne prizadevnosti.

Tiha, nevsiljiva sreèa iznenada
se kar sama ti povabi v goste,
ko prenehaš se zanašati
na svoje skromne le moèi,
ko ti z drugimi ni veè za tekmovati
in se v njihovih oèeh iz dneva v dan dokazovati,
ko morda ostaneš le še sam s seboj in kakor brez vsega…,
in si konèno le priznaš, da je duša vse,
kar najlepšega in najbolj vrednega imaš.

Prijeten mir me vso objame,
ko pomislim Nate, ko pomisliš name,
ki najsvetlejši si mi vzor.
Ni beseda Tvoja vedno mila, sladka,
a v njej poèiva vsa resniènost.
Vidiš me naravnost v srce –
prebereš moje misli,
Å¡e preden se jih sploh zavem.
Oblièja Tvojega še ne poznam,
ne barve Tvojega glasu,
vem pa, da Te vedno najdem tam,
kjer je doma Ljubezen.

Danijela Premzl

Eno samo zorenje
moje podobe v zrcalu.
V katerem mozaiku manjkam
in kdo me bo odstranil iz svojih albumov?
Brezmejna svoboda mi komaj pusti dihati,
tako je samotna in pusta,
veter mi nosi besede na usta
jaz pa se spominjam tistega norega pusta,
ko sem svojo dolgoèasnost vsaj za en veèer
zamenjala za dober žur do poznih ur,
ko sem se med družbo pomešala
in od navdušenja blestela
ter se kot kakšna najstnica zares lepo imela.
Mar ne bi smela biti vesela,
užiti mladosti, kolikor je je še ostalo
in vsaj takrat pozabiti, da paè nisem posreèen tip
in se vsaj za hip otresti svojih hib?

Elipsa minevanja
In prihajanja novega.
Kako noro!
Mrmotanje minut in žvižganje
v temo noèi vrezanih ustnic,
ki išèejo jutranje vrelce resnic,
skrite v èasu preteklem.
Branje sporedov.
Odrivanje. Skok v èas.
Kobacanje prek tipkovnice
skoz razsvetljeni ekran
v virtualni svet,
držeè roèaj starinske skodelice
in srebanje kave z okusom.

Tvoje oèi
me vabijo
z neustavljivo
prikupnostjo
v svoje globine.

Iz njih skrivnostno
odseva barvito
razpoloženje
tvoje duše.

Pesnik Tomaž Šalamun bi lahko pomagal
presti niti tej pesmi, saj sploh ne vem,
kako se ji streže, ko pa pokajo pesnici žile
kot zreli peèeni kostanji jeseni.

Zunaj se prebuja pomlad!

Platane krilijo z rokami in zbujajo sonce.
Ob nogah jim Å¡umijo vali gostega morja.
Ladji kodrajo ribe pot po modrosivi poljani.
Zemlja s požegnano vodo že izpareva zeleni obraz.

Nenadoma me vso
presune odrešilen glas,
kakor èudežen preblisk z Neba:
»Otrok si in to ostani!
Otroka v sebi vedno brani...!
Bodi vedno nežna z njim.
On je tisti, ki te prvi spravi v smeh,
ko te kdaj zajame val obupa.
On je tisti, ki si upa
spremeniti tvoje sanje
v del resniènosti.
On je tisti, ki te opogumlja in bodri,
on bo s tabo tudi ko bodo vsi drugi že odšli.
Le solze ponosa smejo ovlažiti ti oèi,
saj njegova družba ti z gotovostjo obeta
mnogo, mnogo sreènih in veselih dni…

Danijela Premzl

Odpri oèi, zaživi vendar!
V tebi skrita je lepota:
najdi in užij jo,
deli jo med druge.
Ti si èopiè,
ki nariše
marsikomu smehljaj na obraz,
ti si kakor knjiga modrosti,
ki vsakomur najde misel, ki mu prestoji.

Danijela Premzl

Kaj bi bil jaz brez tebe?
Neskonèni vir življenja,
Sonèni žarek mojega srca,
Majhna zvezdica s sijajem v oèeh,
Poslana iz globin vesolja,
Da mi zaželiÅ¡ miren sèn,
Da me odpelješ daleè stran,
Ko spomin name bo izbrisan,
In moj obraz bo drugim neznan,
Ostala bo le plošèa brez imena,
Grob prekrit s plevelom,
Kjer v veènosti bom poèival,
Nenadoma bom odšel brez slovesa,
Nikomur ne bo mar,
Le v tvojih oèeh ostal bo žar,
Bežen spomin iz otroštva,
Preoblikovan v podaljšek mojega spomina.

Da bi vzljubila vsakdanje dolžnosti,
da bi znala pravilno izbirati,
da ti preteklosti ne bi bilo potrebno obžalovati,
da bi našla svoj jaz,
da bi bila vedno na pravem mestu,
da bi potrdila in opravièila svoj obstoj,
da ne bi bila težko prebavljiva,
da bi vztrajala dan za dnem do konca.
Da bi vedela to, kar je vedeti potrebno.
Da bi videla samo to, kar je videti vredno.
Da bi se vedno znova pravilno opredeljevala.
Da bi na koncu zmagala.

Sredi tišine zgodnjega jutra,
ko je duša še vsa mirna in spokojna,
misel nate spet se porodi,
v srcu tiho upanje spet tli,
da Å¡e ni zares konec vseh poti,
ki vodijo do tvojega srca
in da bi še lahko našla sreèo za oba.
Samo nekaj nama je še skupnega –
to, da se oba zavedava življenja in ga noro ljubiva.
Tokrat ne bom prepustila vseh priložnosti,
da mimo mene hušknejo,
ne bom se èisto zapustila, èeprav se verjetno zato ne bom kaj dosti spremenila,
še se bom borila in èeprav je moja volja še vsa šibka,
bom vztrajala do konca.

Kdo ti bo povedal, da si tokrat zgrešil,
ko si se ponudil, da boš name gledal.

Nisem preprièana v to, kar mi praviš;
komplimenti se sicer lepo slišijo,
ne vem pa, èe so resnièno meni namenjeni.
Èemu se sploh trudiš še z mano?

Sicer bi bila presreèna, èe bi res ostal,
da te je sam Bog poslal,
a kaj bo, ko me boš v resnici spoznal,
takrat se boš zbal in boš zbežal -
takrat, ko bo prva zaljubljenost mimo
in se boš sooèil z vso resniènostjo
mojega èudnega znaèaja.

Ej, življenje,
ti si najveè, kar imam,
dar si ljubezni
in zato te ne dam,
ker upam,
da še èas imam,
da konèno le spoznam,
kaj imam, kaj lahko dam,
kaj lahko iz sebe naredim,
katerim vplivom se lahko mirne duše prepustim,
kako lahko v sozvoèju s Stvarnikom zaživim,
kaj naj si zaželim, kaj naj postanem,
kje naj ostanem, kaj naj dokonèam,
koga naj se držim, s kom naj se družim.
Morda pa doživim svoje uresnièenje,
morda pa me izmodruje kdaj ta neskonèna lepota bivanja,
ko moja duša prekipeva od nekega neznanega hrepenenja,
ko se opiram na svoja mlada leta in nosim na dlani srce otroka.

Danijela Premzl

Tak lep dan, ti pa èisto izmozgan in zgaran.
Kaj je bilo, ne poveš, samo: ½Niè novega,½ in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš, èeprav daješ dober vtis,
ker si z mislimi že drugje.
Seveda, saj si njen.
Tega ne bom pozabila,
ne bom se spozabila in te zaèela znova osvajati.
Kaj se je zgodilo s tabo v èasu, ko me ni bilo?
Nisi se imel slabo in ne pritožuj se zdaj nad njo.