Tvoje oči
me vabijo
z neustavljivo
prikupnostjo
v svoje globine.

Iz njih skrivnostno
odseva barvito
razpoloženje
tvoje duše.

Pesnik Tomaž Šalamun bi lahko pomagal
presti niti tej pesmi, saj sploh ne vem,
kako se ji streže, ko pa pokajo pesnici žile
kot zreli pečeni kostanji jeseni.

Zunaj se prebuja pomlad!

Platane krilijo z rokami in zbujajo sonce.
Ob nogah jim šumijo vali gostega morja.
Ladji kodrajo ribe pot po modrosivi poljani.
Zemlja s požegnano vodo že izpareva zeleni obraz.

Nenadoma me vso
presune odrešilen glas,
kakor čudežen preblisk z Neba:
»Otrok si in to ostani!
Otroka v sebi vedno brani...!
Bodi vedno nežna z njim.
On je tisti, ki te prvi spravi v smeh,
ko te kdaj zajame val obupa.
On je tisti, ki si upa
spremeniti tvoje sanje
v del resničnosti.
On je tisti, ki te opogumlja in bodri,
on bo s tabo tudi ko bodo vsi drugi že odšli.
Le solze ponosa smejo ovlažiti ti oči,
saj njegova družba ti z gotovostjo obeta
mnogo, mnogo srečnih in veselih dni…

Danijela Premzl

Odpri oči, zaživi vendar!
V tebi skrita je lepota:
najdi in užij jo,
deli jo med druge.
Ti si čopič,
ki nariše
marsikomu smehljaj na obraz,
ti si kakor knjiga modrosti,
ki vsakomur najde misel, ki mu prestoji.

Danijela Premzl

Kaj bi bil jaz brez tebe?
Neskončni vir življenja,
Sončni žarek mojega srca,
Majhna zvezdica s sijajem v očeh,
Poslana iz globin vesolja,
Da mi zaželiš miren sèn,
Da me odpelješ daleč stran,
Ko spomin name bo izbrisan,
In moj obraz bo drugim neznan,
Ostala bo le plošča brez imena,
Grob prekrit s plevelom,
Kjer v večnosti bom počival,
Nenadoma bom odšel brez slovesa,
Nikomur ne bo mar,
Le v tvojih očeh ostal bo žar,
Bežen spomin iz otroštva,
Preoblikovan v podaljšek mojega spomina.

Da bi vzljubila vsakdanje dolžnosti,
da bi znala pravilno izbirati,
da ti preteklosti ne bi bilo potrebno obžalovati,
da bi našla svoj jaz,
da bi bila vedno na pravem mestu,
da bi potrdila in opravičila svoj obstoj,
da ne bi bila težko prebavljiva,
da bi vztrajala dan za dnem do konca.
Da bi vedela to, kar je vedeti potrebno.
Da bi videla samo to, kar je videti vredno.
Da bi se vedno znova pravilno opredeljevala.
Da bi na koncu zmagala.

Sredi tišine zgodnjega jutra,
ko je duša še vsa mirna in spokojna,
misel nate spet se porodi,
v srcu tiho upanje spet tli,
da še ni zares konec vseh poti,
ki vodijo do tvojega srca
in da bi še lahko našla srečo za oba.
Samo nekaj nama je še skupnega –
to, da se oba zavedava življenja in ga noro ljubiva.
Tokrat ne bom prepustila vseh priložnosti,
da mimo mene hušknejo,
ne bom se čisto zapustila, čeprav se verjetno zato ne bom kaj dosti spremenila,
še se bom borila in čeprav je moja volja še vsa šibka,
bom vztrajala do konca.

Kdo ti bo povedal, da si tokrat zgrešil,
ko si se ponudil, da boš name gledal.

Nisem prepričana v to, kar mi praviš;
komplimenti se sicer lepo slišijo,
ne vem pa, če so resnično meni namenjeni.
Čemu se sploh trudiš še z mano?

Sicer bi bila presrečna, če bi res ostal,
da te je sam Bog poslal,
a kaj bo, ko me boš v resnici spoznal,
takrat se boš zbal in boš zbežal -
takrat, ko bo prva zaljubljenost mimo
in se boš soočil z vso resničnostjo
mojega čudnega značaja.

Ej, življenje,
ti si največ, kar imam,
dar si ljubezni
in zato te ne dam,
ker upam,
da še čas imam,
da končno le spoznam,
kaj imam, kaj lahko dam,
kaj lahko iz sebe naredim,
katerim vplivom se lahko mirne duše prepustim,
kako lahko v sozvočju s Stvarnikom zaživim,
kaj naj si zaželim, kaj naj postanem,
kje naj ostanem, kaj naj dokončam,
koga naj se držim, s kom naj se družim.
Morda pa doživim svoje uresničenje,
morda pa me izmodruje kdaj ta neskončna lepota bivanja,
ko moja duša prekipeva od nekega neznanega hrepenenja,
ko se opiram na svoja mlada leta in nosim na dlani srce otroka.

Danijela Premzl

Tak lep dan, ti pa čisto izmozgan in zgaran.
Kaj je bilo, ne poveš, samo: ˝Nič novega,˝ in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš, čeprav daješ dober vtis,
ker si z mislimi že drugje.
Seveda, saj si njen.
Tega ne bom pozabila,
ne bom se spozabila in te začela znova osvajati.
Kaj se je zgodilo s tabo v času, ko me ni bilo?
Nisi se imel slabo in ne pritožuj se zdaj nad njo.

Dolenjska;
kraj, kruh, krog
majhne domovine,
ki jo otrok obide
bos vsenaokrog.

Domovina:
vas, vasica, zaselek,
govorica človeških lic,
v kozolcih in sodih pridelek
in vračanje ptic.

Pa še:
voz, vol, vonj,
stare slike na zidu,
na trdno postavljen dom,
pokopališče na hribu.

Nekaj bi želela vedeti,
predno bo moj čas mimo.
Ali se bom kdaj naučila živeti
in nekaj od življenja imeti?
Ne zdi se mi krivično,
da moraš dosti vlagati:
če želiš enkrat zmagati,
moraš garati in tvegati.
Ne se bati,
priložnosti je še veliko
in vedno je čas,
da se lahko spremeniš.

Tak lep dan, ti pa čisto izmozgan in zgaran.
Kaj je bilo, ne poveš, samo: ˝Nič novega,˝ in greš.
Prisilim te, da govoriš z menoj,
a ti me ne poslušaš, čeprav daješ dober vtis,
ker si z mislimi že drugje.
Seveda, saj si njen.
Tega ne bom pozabila,
ne bom se spozabila in te začela znova osvajati.
Kaj se je zgodilo s tabo v času, ko me ni bilo?
Nisi se imel slabo in ne pritožuj se zdaj nad njo.
Njo edino si izbral,
sprejel ponujeno dlan,
si oddahnil in ustvaril varen, topel, lep pristan.
Ne bodi no pristranski. Kaj bodo pa drugi rekli!
Tako čemeren dan na dan!
Nameniš mi nasajen pogled,
na ustnicah je ostala rezka beseda,
roka se je povesila v zlagan pozdrav
in trudiš se, da nasmeh ne bi bil zaigran.
Nisi me vesel, to vidim,
neprijetno ti je že.
Kje je kdo, ki ga poznaš,
da se me hitro rešiš?
Za tabo pa ne bom hodila,
toliko ponosa pa le imam,
četudi sem te rada sem imela,
teh igric sem se naveličala.
Slišala sem marsikaj,
a spominov si ne pustim vzeti,
ker so tako romantično lepi.
Kdo od naju bo spoznal,
da je zavrgel nekaj lepega,
si je kdo od naju dovolil preveč,
ko je pričakoval prijatelja?
Veš, zdaj sama sem svoj mojster,
skoraj sem se že našla,
računala sem dolgo nate,
a zdaj sem ti ušla.
Ne žaluj za mano,
jaz nevidna sem za te,
ne spominjaj se imena,
ki ti ničesar ni pomenilo.
Nisem ti zamerila, ko rekel si »ADIJO«,
saj sem vedela, da boš to storil kakor hitro boš le mogel.
Če mi ni žal časa, si me vprašal, trudno me pogledal, resen, zaskrbljen.
»Veš, tvoji časi so minili,« si mi še dejal. Nato nalahno si zažvižgal in se malo nasmejal,
hitro me objel:
»Moja mala, da se ne boš razjokala.«
Nekje si utrgal vrtnico, v lase mi jo pripel,
še enkrat si me prav lahno okrog ramen objel:
»Rad te imam, ti punči moja mala, a drugi sem srce že dal.
Te prosim, bodi dobra, pozabi name, daj, potrudi se.«
Kar nisi mogel se ločiti, zajokal tiho si še sam,
tako težko se je ločiti, če srce tega noče
in ne razume, da se lahko pretrga na dvoje,
pa nikdar ne bo tvoje.

Nebo se je izpelo,
vse, kar je imelo,
je bilo ogromno zvezd,
kakor dobre rime,
ki razkrijejo spomine.
Nebo je zastrlo bolečino,
zmagalo je nad mano
in me vzelo s sabo
v neskončno modro.
Tako sem se zbudila
in ugotovila,
da sem prestopila
prag neskončnosti,
da sem tudi jaz postala rima,
ena izmed mnogih,
ne najlepša, ne najslabša,
a vendar dragocena,
vredna svojega imena.

Hej!
Rekel si »Hej!«
Kaj ti naj odgovorim? Hej?
Ali naj samo molčim?
S takimi, ki samo zabavajo, sploh ne govorim!
Torej, hej…
»Greva se skrivanko!«
»Vroče – hladno«
»Ti usmerjaš, jaz pa iščem.«
»Kompliment je torej ta tvoj hej?«
»Pa pojdiva dalje.«
»Do prijateljstva?«

Ne boj se osamljenih ljudi,
taki so, kot ti,
zazri se jim v objokane oči,
prijazno besedo ponudi
in jim upanje obudi.
Ne boj se sredi stavka obmolkniti
in doživeti notranjega miru,
ko ti je pri srcu lepo,
ker si nekoga osrečil.
Ne boj se priznati,
da vendarle nisi imun za vse
in da tudi ti potrebuješ upanje,
ko po svojih najboljših močeh
oznanjaš odrešenje.
Ne boj se, da si prisiljen poreči NE,
ko pa tako noro ljubiš življenje.

Danijela Premzl

Večna brezhibnost in že naučeni smehljaj.
Niti sledu nelagodnosti in neodobravanja.
Večni kompromisi, ki so skoraj brezpogojni.
Navajenost na nastopanje in predstave.
Ustrezno čustvovanje in pozitiven psihološki test.
Vse se podreja razumu, tudi čustva, ki hočejo večkrat po svoje.
Večno planiranje in kombiniranje in prilagajanje.
Učenje in spoznavanje.
Igranje na struno samozavesti in samoobvladovanja.
Poznati vse pereče točke pri reševanju problemov.

Dovoli si (prijateljici Bogdani)

Si edinstvena in neponovljiva.
V tebi se skriva vrelec modrosti in mladostna duša,
krhka lepota in neustavljiva volja do življenja,
želja odkrivati lepoto v vsem, kar ti pride naproti.
Odeta v prelestno tkanino trenutkov, ki te osrečujejo,
izpolnjena v vsakdanjih stvareh, spominih, načrtih.
nenehno nekaj ustvarjaš.
Tvoj nemirni duh ne prenese počitka,
saj so v tebi neskončne stihije
in blagozvočje stvariteljskih nians,
tvoja beseda je čopič,
ki ustvarja tihožitje,
rima ti je akvarel,
duša pa prekipeva od pesmi,
ki jih ne more obdržati v sebi,
ki želijo biti obelodanjene.

Imela bi vse,
če bi imela tebe.
In če bi imela vse,
a tebe ne,
nimam potlej nič.

Morda preveč govorim
in si utihnil zato,
ker ne prideš do besede.
Morda govorim premalo
in si utihnil zato,
da bi me poslušal.

Ne znam povedati vsega, kar v srcu nosim.
Vse skupaj je še lepše kot samo spomin.
Še in še hrepenim po nedosegljivem,
še upam, da se nekoč izpolnim,
da iz grdega račka zrase labod,
da iz slabotnega značaja
nekoč zasije majhna zvezdica,
da ne bom samo muha enodnevnica,
ki je vse okrog sebe nadlegovala,
ko ni vedela, kako bi nase opozorila
in ki ni vedela, kaj je imela in kaj bi iz tega naredila.

Zaljubljena v življenje
se že od prvega trenutka
prepustim občutku,
da me vodi,
kamor si srce želi.
Vse zvezdice v očeh so zate,
čeprav jih bom pogrešala,
ko vse bom tebi dala,
ker sem jih težko dobila,
a s teboj se bodo iskrile še bolj bleščeče.

Nič ne maraj,
če so te izločili iz igre
in so te tudi prijatelji izigrali,
če so te najbližji pozabili
in ti ukradli ime,
če so ti čast poteptali,
te prevarali in odpisali,
kot da te nikjer več nočejo.

Ne veš, koliko je osamljenih ljudi,
ljudi, ki gledajo v srce,
ki iztezajo roke po rešilni bilki,
po prijateljstvu, toplini in ljubezni hrepene.
Morda prav tebe iščejo,
da s teboj podelijo
svoje življenjske izkušnje
in spletejo nove prijateljske vezi.

Bila sem še mala,
ko sem se zbala,
ko je pravljica nastala,
da ni preveč dobra,
da bi jo za brati dala.
Nanjo sem bila zelo ponosna,
saj sem jo tudi ilustrirala,
vsem sem jo pokazala,
saj bila je moja mojstrovina.
Z njo sem se izkazala.
bila je res nekaj posebnega,
še nikoli slišana.
V njej je kot glavna junakinja
nastopala deklica po imenu Priscila,
ki se je na koncu srečno zaljubila.
Te pravljice pa ne bo nihče več bral,
ker se je z leti izgubila
in vse kaže, da je nazaj ne bom dobila,
a vam sem jo omenila zaradi tega,
ker me je ponovno v srečno otroštvo vrnila.

Danijela Premzl