Medtem ko na Palkiju ustvarjamo prvi pravljični planet v našem novem vesolju, smo na Zemlji še vedno pod blokado. Pravljično mesto ob morju.

Naš planet je še edini in zadnji, ki životari, trpi in umira pod starim karmičnim Sistemom Zla. Revščina, lakota, bolezni, religije, krivice, kriminal, nasilje, vojne, Putin in Trump, trpljenje in smrt.

Donald Trump Hannibal Lecter.

Na srečo se je pozornost Spremembe že lansko jesen premaknila na Oblaka in ga začela spreminjati ter pripravljati na konec blokade.

Zakaj se dandanes zdi, da so razmerja tako težka? Zakaj toliko razmerij propade, čeprav se trudimo po najboljših močeh? Smo ljudje postali nezmožni ohranjati dolgotrajna razmerja? Ali pa smo preprosto pozabili, kako ljubiti? Ali pa smo pozabili, kaj ljubezen sploh je.

Resnica je v tem, da nismo pripravljeni. Nismo pripravljeni na brezpogojno ljubezen in na vse, kar to potegne za seboj, ne glede na to, kako močno trdimo, da smo. V resnici nismo pripravljeni niti resnično pogledati vase, se spoznati, se sprejeti in začutiti ljubezen, ki smo. Kaj šele, da bi to začutili do drugih bitij na tem svetu.

Piše: Bern Jurečič

Leta 2017 je naša košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu osvojila sedmo mesto. Da smo kot majhna država v evropskem vrhu, da smo dosegli zastavljeni cilj in da so igralci prvih pet tekem odigrali na odličen način, prikovali množice k televizorjem in mimogrede poželi občudovanje z vseh strani – vse to ni bilo zadosti. Nesrečno in nespametno izgubljena tekma proti Grčiji je bila čisto zadosti, da so se v hipu vsuli plazovi uničujočih kritik, v skladu s katerimi bi bilo potrebno trenerja nagnati, nekatere igralce pa privezati na sramotilni steber na Prešernovem trgu.

Spletni forumi pač prenesejo marsikaj. Toda zastavlja se kup vprašanj: ali res ne moremo doseči več? ali je naša majhnost tako obremenjujoča, da se nam v odločilnih trenutkih zvežejo roke in noge? in ali je na drugih področjih kaj drugače, na primer v politiki, izobraževanju, gospodarstvu, vzgoji, prometu? smo res zgube, ki jim ni damo, da bi se premaknili naprej?

STE SI POSTAVILI NOV CILJ V ŽIVLJENJU, KI SI GA ZARES ŽELITE IZPOLNITI?
RAJE GA NE OZNANJAJTE.

Ste med tistimi, ki vedno vse svoje cilje delijo s prijatelji? Po zakonu privlačnosti naj bi razglašali svoje namene, da bi bili uspešni. Po več opravljenih raziskavah se je izkazalo, da to ne drži.

Testi, ki se izvajajo že od leta 1933 so pokazali, da ljudje, ki z veseljem razglašajo svoje namene večkrat ne dosežejo cilja, ki so si ga zadali. V začetku to morda dvigne samozavest posameznika, vendar se velikokrat izkaže, da posameznik ni dovolj motiviran da bi opravil vso »težaško« delo, da bi se cilj uresničil.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Naše življenje že od nekdaj vsebuje dvojnost. Smo kultura in narava, smo um in telo. Od nekdaj se ukvarjamo z vprašanjem, kaj smo, od kod smo in kaj nas določa. V obdobju razsvetljenstva smo začeli verjeti, da nas določata umestitev v čas in okolje. Verjamemo, da brez kulture ne moremo preživeti, ker je to naša prvotna narava.

To je sicer res, vendar ne drži v celoti. Naš naravni obstoj je bil samoumeven, dokler nas niso začele ogrožati posledice izkoriščanja narave. Zavedati se moramo, da je naše življenje odvisno tudi od narave (fizičnega okolja), čeprav smo jo postavili na drugo mesto.

Glasovi v glavi se nanašajo na slušne zaznave, ki izvirajo iz notranjosti in ne iz zunanjega vira.

Te izkušnje lahko segajo od kratkih, nemotečih pojavov do vztrajnih glasov, povezanih z duševnimi motnjami.

(Članek sem najprej napisal v angleščini in ga potem prevedel s programom DeepL, zato lahko nekateri stavki zvenijo malo drugače kot po navadi.)

Pomembno pojasnilo: ločite programirane pripovedi od resnice.

Nenehen stres na delovnem mestu nas lahko pripelje do poklicne izgorelosti
Občutek, da ne zmoremo ničesar več dati, povečana razdražljivost, izrazit občutek nemoči, ki ga spremlja mnenje, da ne pomagamo nobenemu in da nismo za nič koristni, čustvena izčrpanost, pogosti glavoboli, razočaranja, želodčne in prebavne težave, nizko samospoštovanje so lahko pogosti spremljevalci našega dela in sčasoma tudi našega življenja. To so občutki in znaki, da se v naše delo počasi, korak za korakom, vtihotaplja sindrom izgorelosti.

Christina Maslach je bila med prvimi raziskovalci, ki so identificirali ter poglobili poznavanje in razumevanje sindroma izgorelosti. Opiše ga kot obliko stresa, ki nastane v socialni interakciji med pomagajočim in prejemnikom pomoči ter vpletenostjo, ki je del tega odnosa. Izgorelost  se pojavi kot skupek simptomov, ki dokazujejo nastanek vedenjske motnje v poklicih, kjer so prisotni številni odnosi.

Vsak se s strtim srcem spopada drugače. Če ne veste, kako bi začeli, vam bodo morda pomagali izsledki ankete, ki jo je izvedel portal za zmenkarije, Elite Partner.

Najboljše zdravilo so pogovori. O bolečini spregovorite z ljudmi, ki so vam blizu. Žalosti se lotite aktivno - ne zapirajte se med štiri stene, ampak se ukvarjajte s stvarmi, ki vam prinašajo veselje, rezultate študije povzema spletna stran Freundin. Pomembno pa je tudi, da nekaj časa preživite sami, v miru premislite in predelate bolečino.

Bistvo je v zdravem samospoštovanju

O samospoštovanju velikokrat govorimo in razmišljamo, vendar kaj to resnično pomeni?
Predvsem gre za spoznavanje samega sebe v vseh odtenkih, pri čemer je najpomembnejše, kakšen imamo odnos do tega, kar vemo o sebi, samospoštovanje opredeljuje psihologinja, šolska svetovalka in sodelavka inštituta za sodobno družino Familylab Nina Babič.

Vsakdo globoko v sebi ve – čeprav se temu premalokrat posvečamo –, kakšne so njegove lastnosti, sposobnosti, prednosti in slabosti, morda slepe pege. »Vemo, kako in kdaj čutimo, katera čustva ustrezno predelamo in od katerih bežimo, kakšne so naše socialne spretnosti, zmožnosti za ljubezen in česa se bojimo, po čem hrepenimo,« pravi Nina Babič. To vse smo.

Karmična organizacija in Karmičarji: Obtožbe v spletnih razpravah

Karmična organizacija in karmičarji, znani tudi kot Gospodarji Karme (Lords of Karma), o katerih sem pisal, so nedavno postali tarča ostrih kritik na spletnem forumu. Še več, komentatorji so me označili za duševnega bolnika ter me obtožili, da imam blodnje in halucinacije.

Nekateri med njimi so mi očitali, da si izmišljujem. Lažno so trdili, da sem lagal o Karmični organizaciji in karmičarjih. Še huje, celoten koncept so zavrnili kot „teorijo zarote“.

Vedno imaš možnost, da spremeniš tisto, kar ti danes ni všeč.

Živimo v času izjemnega tehnološkega napredka, visoke kvalitete življenja z vidika materialnih dobrin, a odnosi nam pešajo. Imamo ogromno znanj iz knjig, dostop do neverjetnih količin informacij, možnosti razvijanja vseh možnih talentov, a obenem postajamo čustveno otopeli.

Vedno bolj in hitreje smo povezani z ljudmi preko socialnih omrežij, vedno bolj povezani z vsem svetom, a hkrati postajamo družba osamljenih ljudi. Znamo reševati zapletene matematične uganke in zapletenost sistemov, ne znamo pa rešiti lastnega partnerskega odnosa.

Piše: Brane Krapež

Običajno se niti ne sprašujemo, zakaj zamerimo in zakaj ne moremo odpustiti. Marsikdaj živimo z zamero, ne da bi se vprašali, kaj s tem pravzaprav dosegamo. Včasih smo zaradi navidez ne tako pomembne stvari pripravljeni prekiniti tudi dolgoletno prijateljstvo. Vas zanima, zakaj to počnemo? Zaradi prizadetosti. Zamera je vselej posledica prizadetosti, ki pa velikokrat ostane neizrečena. Zato si najprej poglejmo, kaj vse nas lahko prizadene.

Prizadetost
Postavimo se najprej v položaj tistega, ki je prizadetost povzročil. Nekomu lahko nevede in nehote stopimo na 'čustveni žulj'. Čeprav se nam vse skupaj ne bo zdelo omembe vredno, je prav, da se opravičimo. Vedeti je treba, da ima vsaka prizadetost svoje ozadje. Ni potrebno, da se počutimo krive (četudi bo oseba, ki smo jo nehote prizadeli, morebiti poskušala 'pritisniti' na občutke krivde), vendar je prav, da poskrbimo za svoj del odgovornosti in se opravičimo. Če se ne opravičimo ali če prizadeti osebi celo očitamo, zakaj zaradi tako nepomembne stvari 'zganja kraval', pomeni, da smo se premalo vživeli vanjo in da se predvsem branimo.

Novi otroci, novi delavci, vojaki in duhovniki

Ljudje mislijo, da imajo otroke zato, ker si jih sami želijo oziroma se “ponesrečijo”. Ne vedo, da imajo otroke zato, ker so jim to določili karmičarji. Za njih otroci niso resnična bitja, ampak le inkarnacije nekih drugih oseb z drugih planetov. Karmičarji so ustvarili otroke za svoje sebične in sprevržene namene in ne zaradi ljubezni. Otroška življenja niso njihova življenja, ampak so namenjena preigravanju karmičnih dram drugih ljudi, o katerih ne otroci ne vedo nič.

Velikokrat srečujem ljudi, ki jih pestijo razne fizične poškodbe; imajo probleme s koleni, križem, so se poškodovali ali pa so ves čas utrujeni…

In potem, ko se pogovarjam z njimi, mi rečejo, do so prepoznali in da pa je sedaj pa res čas, da nekaj spremenijo. Drugi teden si res uredim svojo prehrano, resnično se bom začel več gibati, zdravo živeti…

Naše telo se odziva na naš način življenja in vsaka poškodba ali bolezen nam kažejo, da nekaj ne razumemo v življenju in posledično delamo narobe…

Samozavest je bistvena sestavina uspeha na vseh življenjskih področjih. Brez nje si ne upamo tvegati in nimamo poguma, da bi med opravljanjem svojih nalog v tem svetu raziskovali višja obzorja.

Prava samozavest ne temelji na dosežkih oziroma uspehih, temveč na izpolnitvi našega jaza, naše vloge in tega, kar predstavljamo sebi, svoji družini in okolici.

Kdor ima tako samozavest, lahko prebudi zaupanje in vero v drugih. Z neuspehi ne izgubimo veliko, neznačajnost in nedoslednost pa sta velika izguba za naše notranje življenje.

Pogosta spoznanja mladih žensk, ki si želijo resno zvezo so slišati približno tako: "Današnji moški so nezanesljivi, izogibajo se odgovornosti ..."

"V odnosu bi bili, ko njim ustreza, pretirano se ukvarjajo s seboj, pozabljajo na potrebe partnerke, so brez prave življenjske in spolne strasti. Mnogi so nekam neodločni in mlahavi, ne vedo, kaj bi radi dosegli v življenju, preveč pa je takšnih, ki ne bi zapustili udobja matrenine kuhinje in pralnice."

Ženske na kolenih

Položaj ženske v moški križščanski in tudi drugih avtoritarnih in patriarhalnih religijah določa bibija in ženskam sili v usta poniževalno izjavo.

»Dekla sem, Gospodova«.

To so besede, ki jih je Marija izrekla ob oznanjenju angela Gabriela, ko ji je povedal, da bo rodila Jezusa:

“Glej, dekla sem Gospodova, zgôdi se mi po tvoji besedi!” (Lk 1,38)

Kaj je zamera? V svoji osnovi zamera izhaja iz naših pričakovanj, ki jih drugi niso realizirali. Sledi naše razočaranje in mentalno premlevanje ter čustveno stopnjevanje, ki se večinoma konča v prikriti jezi. Včasih jo celo izrazimo, če zberemo pogum in se soočimo s tisto osebo, ki ni realizirala naša pričakovanja.

Večinoma pa potlačimo vsa čustva in občutke, ki so se začeli dvigovati v nas. In ko je vse potlačeno in varno spravljeno v naših telesih, začne zamera žgati in razžirati od znotraj. Več ko o njej razmišljamo ali govorimo, bolj se krepi. Zamere se lahko kažejo v različnih oblikah, tako da se včasih sploh ne zavedamo, da smo v zameri.

»Tako hitro hodite …, kot da se vam ves čas nekam mudi. Vi in Japonci,« mi je omenil menih v Burmi, ko sem ga vprašala, kaj je prva stvar, ki jo opazi pri nas, ljudeh z Zahoda.

Ob tem sem se z mislimi vrnila v Venezuelo, v čudovito okolje Gran Sabane, kjer bivajo Indijanci. Stopali smo hitro in neučakano – vodič, moj prijatelj in jaz. To je bilo neko hecno obdobje, ko je bil glavni smisel potovanj videti čim več krajev v čim krajšem času in ob tem narediti čim več fotografij.

Partnerski odnos je odnos intimnosti in zato je eden najbolj tesnih in svetih odnosov, kar jih lahko izkusimo v odnosu z drugimi.

Izhajal naj bi iz svobodne izbire, vendar redki dosežejo stanje zavedanja, da lahko že v prvo izberejo s tega nivoja. Čeprav je v osnovi vsak partner, ki ga izberemo, za nas pravi partner, ker odraža našo izbiro in vse, kar iz nje lahko izhaja, in ga zato lahko sprejmemo kot svojega najboljšega partnerja v danem trenutku.

Živimo v svetu, v katerem je - o tem ni dvoma - videz pomemben. Mediji nas »posiljujejo« z ideali lepote. Idealom se, večina izmed nas, po svojih najboljših močeh, želi približati. Pritisk je tako močan, da smo zaradi njega ponotranjili prepričanje o pomembnosti videza, in sicer do te mere, da prek njega sklepamo tudi o osebnosti posameznika.

Sodimo takole; dobro telo, dobra osebnost in seveda obratno! Brezhiben videz je, poleg tega, da ga je lepo pogledati, tudi simbol zdravja, dobrega počutja, zadovoljstva, samospoštovanja, občutka moči in nadzora nad življenjem. Tako ni nič nenavadnega, da je cilj mnogih izmed nas imeti kar se da dovršen izgled. Če ta namreč preveč odstopa od standardov za privlačno, je hitro - in praviloma tudi je - mesto družbene stigmatizacije, tudi omaloževanja (pomilovanja). Temu pa se vsak izmed nas želi izogniti, kajne?

Kaj sta antinatalizem in child-free gibanje?

Antinatalizem je filozofska in etična ideja, ki zagovarja, da je rojevanje otrok moralno sporno in povzroča trpljenje, tako posameznikom kot družbi. Antinatalisti menijo, da bi bilo bolje, če se ljudje ne bi več razmnoževali, saj bi s tem zmanjšali okoljske, socialne in eksistencialne probleme.

Child-free gibanje pa ni nujno povezano z antinatalizmom. Gre za zavestno odločitev, da posamezniki ne želijo imeti otrok. Otrok ne želijo imeti ne samo zaradi moralnih razlogov, ampak tudi zaradi osebnih vrednot, življenjskega sloga ali kariere.

Piše: Sonja A. Mrak

Kako ljudje vidijo naš smeh in kaj lahko ugotovijo o nas glede na način, kako se smejimo

Tako kot oblika čela ali prstov in različnih gest, po katerih se ločujemo od drugih, je za vsakogar od nas značilna tudi cela vrsta nasmehov, ki jih uporabljamo ob različnih priložnostih. Judy James, strokovnjakinja za obnašanje in govorico telesa, trdi, rahlo razvlečeni ustnici kažeta na notranjo žalost, medtem ko nam živčnost osebe razkriva smeh, ki spominja na jok otroka.