Predvideno zatišje po avgustovskem bombardiranju z lažmi o koncu blokade do konca prejšnjega meseca se nadaljuje. Oblaki so julija izpustili zadnjo skupino ljudi iz srednjega vesolja, katere so uporabljali za umazana dela povezana z blokado (po vrnitvi domov so rekli, da so morali »pritiskati na neke gumbe«).

Potem so izpustili še dva višja sporočevalca, ki sta pošiljala sporočila karmičarjem okrog mene. Ker so ostali sami, so se očitno počutili preveč izpostavljene, zato so ustvarili grmado laži, za katero so se skrili. Konec avgusta je njihov ščit razpadel, saj ga je resnica z lahkoto razblinila.

September je zelo miren, sporočila so redka in brez novih napovedi za konec blokade. Z izpustitvijo zadnje skupine in dveh višjih sporočevalcev so Oblaki še malo zmanjšali blokado in nas projektno še približali zadnjemu in končnemu dejanju ukinitve blokade v celoti.

Veste, kako je prišlo do izuma šivalnega stroja, ki je rešil naše prababice počasnega šivanja na roke? Takole …
V 19. stoletju se je Američan Elias Howe že več let ubadal s tem, kako bi naredil šivalni stroj. Največ težav mu je delala igla, ki jo je stroj vedno zlomil. Poskušal je to in ono, a zaman. Potem pa …

Neke noči je sanjal, brrrr, da so ga ujeli ljudožerci. Ko so ga gnali, no saj veste kam, je opazil, da imajo kopja preluknjana pri vrhu. Hipoma se je prebudil iz sanj vesel, da se je rešil ljudožercev, še bolj pa zato, ker je prišel do rešitve.

Najmočnejša samozavest je tiha, notranja samozavest. In najbolj zanesljiv znak, ki kaže na pomanjkanje samozavesti je potreba po širokoustenju.

Delujmo s ponižnostjo in kar bomo zgradili, je naša lastna samozavest. Manj kot se oziramo na to, da bi naredili vtis na druge, večji vtis bomo nanje naredili.

Bodimo pošteni in avtentični in naša samozavest bo zrasla. Bolj ko bomo spoznali, da ni nobene potrebe po tem, da bi skrili sebe, kakršni v resnici smo, bolj samozavestni bomo postali pri vseh svojih opravilih.

Vsi, ki me poznajo, vedo, da sem že v mladih letih storila vse, da nisem bila odvisna od drugih. To je v mojih očeh predstavljalo moč, ali pa nisem hotela biti podrejena in odvisna od moških. Vsakič, ko smo šle punce na zabavo, nisem dovolila, da mi moški plača pijačo.

Vedno sem odgovorila, da imam svoj avto in svojo plačo in, da zase skrbim sama. Seveda naj ob tem omenim, da so se me najbrž moški zaradi mojega nastopa bali. Kdo pa se hoče zapletati z žensko, ki je sama sebi dovolj. V resnici, pa je bila to samo moja maska.

Uspeh, ki ga iščete je realnost, ki že obstaja znotraj vas. Vaša dejanja pa so način izražanja in prinašanja te realnosti v zunanji svet.

Doseči nekaj ni stvari tega, da postajamo uspešni. Je stvar tega, da v popolnosti izražamo uspeh, ki že obstaja v nas.

Uspeh ne pomeni nečesa, k čemur moramo stremeti, da bi ga dosegli. Nasprotno, to je čudovito in unikatno darilo, ki ga lahko podarimo svetu. Vsak uspeh, vsak dosežek prihaja od znotraj. Prav nič nas ne more ločiti od uspeha, ki si ga želimo, saj je to že del nas samih.

Pred dvema tednoma sta mi v dveh dneh dve bralki poslali dve sporočili z dvema istima vprašanjema: »Kaj, če so si vse to, kar pišeš, izmislili Oblaki in je vse skupaj ena sama laž. Ali je možno, da so mi skupaj s karmičarji odigrali srečanja s Sanjo, spremembe na Palkiju in na drugih planetih?«

Tu je moj odgovor obema. Ker je namenjen tudi vam, sem ga iz ednine spremenil na množino.

»Teoretično je možno, praktično pa po mojem mnenju niti slučajno ne.

Če bi hoteli vse skupaj uprizoriti, bi morali to načrtovati kot druge karmične scenarije, to je več kot 100 let pred mojim rojstvom.

Danes je vse več ljudi, ki živi zdravo. Pod »zdravo življenje« razumemo redno fizično aktivnost in uravnotežena prehrana – čim več svežega sadja in zelenjave, manj maščob ter dovolj tekočine. Kaj pa odnos do sebe in drugih – je zdrav? Predvsem odnos do sebe mora biti zdrav, če želimo biti mi zdravi in zadovoljni v svojem življenju. Ko imamo zdrav odnos do sebe, ga imamo tudi z drugimi ljudmi.

Odnos do sebe pomeni, da znamo poslušati svoje telo in da mu to, kar potrebuje, tudi damo – pa naj bo to počitek, hrana, mir…Naše telo nam vedno sporoča, kaj potrebuje, le prisluhniti mu moramo – prisluhniti moramo sebi. Če smo utrujeni, si privoščimo počitek, če smo lačni, nekaj pojejmo, če potrebujemo mir in tišino, se odmaknimo v mir in tišino.

Glavna tema pogovorov z ljudmi, s katerimi sem se družila zadnje čase, so bili odnosi. Očitno smo kolektivno v obdobju prečiščevanja vseh nerazrešenih odnosov, zato ni čudno, da sem med prazniki tudi sama veliko razmišljala o njih.

Predvsem o tistih, ki se ne izidejo. O tem, koliko priložnosti za samoizpraševanje, za globlji vpogled vase nam takšni, neuspeli odnosi lahko prinesejo. Pa tudi o vseh pasteh, v katere se tako zlahka ujamemo, ko se odnosi končajo in se v nas zbudijo stare, nepredelane bolečine, zaradi katerih se (spet) počutimo, izdani, izkoriščeni, zavrženi, prazni … Še toliko bolj, če smo sami ljubili z odprtim srcem, dobili pa laži, manipulacije, prevare, zavračanja …

Zadnje čase opažam, da se sploh ne pohvalimo več. Pa še ena zanimivost – ne znamo sprejeti pohvale, če jo kdo izreče. Mnogi ljudje kar mencajo in zardijo in gledajo v tla, ko jih kdo pohvali. Zanimivo kajne?

Sama menim, da so pohvale in komplimenti izjemno pomemben in sestavni del vseh odnosov. Ko mi kot posamezniki stopamo v medsebojne odnose, vedno želimo drugim dati dober vtis in se pogosto delamo tudi boljše kot sicer smo, kar je povsem normalno. Ljudje smo socialna bitja in ko prejmemo od drugega človeka iskreno pohvalo, nam to na našem podzavestnem nivoju da vrednost, lahko nam pomaga pri izboljšanju lastne samozavesti, saj smo nekomu všeč ali nekdo je opazil naš trud ali nekdo si je vzel čas za nas.

Preden razkrinkam nekaj novih religioznih laži, za katere bi »bog« Neala Donalda Walscha rad videl, da bi jih sprejeli kot resnice, vam predstavim najnovejše novice glede ukinitve blokade Zemlje.

Najprej naj povem, da zaradi omejitev ne morem preveriti sporočil, ki jih dobim. Zaradi tega se nekatera sporočila oziroma napovedi kasneje pokažejo kot lažna, saj se ne uresničijo. To je tudi razlog, da jih večinoma ne objavljam. Če bi vedel, da so lažna, jih seveda ne bi objavil.

V 3. in 4. delu te serije sem napisal, da sta se Veliki Črni Oblak in njegov kolega Alak začela oglašati neposredno in mi osebno posredovati sporočila. Že nekaj dni zatem se je pokazalo, da to nista bila Oblaka, temveč dva višja sporočevalca, ki sta mi ob tem tudi posredovala več lažnih napovedi o koncu blokade. Ko sem to ugotovil, sem poklical pravega Oblaka: »Halo, halo, halo, Veliki Črni Oblak itd.« in mu povedal, da vem, da sta to le sporočevalca in naj ju izpusti.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Vsak od nas nastopa v različnih življenjskih vlogah. Najprej smo otroci, nato šolarji, prijatelji, športniki, ljubimci, zakonci, starši, delavci, šefi, stari starši in še marsikaj. Lahko se nam zgodi, da v vsej tej množici vlog, od katerih vsaka ima svoje zahteve in pravila, pozabimo, kdo smo v resnici, kaj je naše pravo bistvo in zakaj smo tu, kjer smo. Res da smo vse to, kar okoliščine in drugi od nas želijo ter pričakujejo, smo pa še veliko več. Nekaj, kar lahko spoznamo samo mi sami.

Slišim praviti, jo bolje odnesejo tihi, ubogljivi, marljivi, pridni, poslušni … Tisti, ki delujejo v smislu: »Bom že opravil, tj. operativno izvedel načrt, ki si ga bo izmislil nekdo drug. Ne premorem toliko ustvarjalnosti, osupljivih idej, znanja, volje, vizije in navsezadnje in predvsem zaupanja vase ter v to, da se bo vse dobro izteklo, da bi se česarkoli lotil sam ali vsaj na svoj način. Kritično mišljenje mi je tuje, raje imam, da se o stvareh izrečejo drugi.«

Nemara je takšna »pasivna« osebnostna naravnanost res rezultat naše nacionalne zavesti, ki ji je - ne glede na precejšnjo prepletenost Slovenije z gradivi, seminarji, tečaji, delavnicami, terapevti, svetovalci … in podobnimi načini ter sredstvi osebnostnega zorenja in pripadanja sebi - še vedno bližje in najbolj domača vloga »discipliniranega uradnika« (hvala g. Mazzini za tole skovanko).

Prepričana sem, da verjetno nihče od vas ne vstopa v odnose ozaveščeno ter pri tem ne ve, kaj to sploh so odnosi, pa tukaj mislim na vse vrste odnosov. Torej eno nenavadno vprašanje za vas, dragi moji: kaj to so sploh odnosi? Kakšne vrste odnosov poznate? Kako jih gradite, negujete, kako se sploh vzpostavljajo odnosi?

Veste, noben odnos ni samoumeven. Na mojih predavanjih na temo odnosov mi prisotni znajo povedati, da imajo ljubeč odnos do mode, psa, bicikla, moža, otrok, babice, knjig, zelo redko zna kdo povedati, da ima odnos tudi do sebe. Zanimivo kajne? Kajti ravno odnos do sebe je tisti, ki je aksiom in temelj ostalih odnosov. Bi se lahko strinjali?

ARHETIPSKE ENERGIJE
Grčija je zibelka naše civilizacije in grške mitološke zgodbe so del našega kolektivnega spomina. Jean Shinoda Bolen, psihiatrinja jungovske šole, nam v svojih knjigah predstavi božanstva Olimpa kot arhetipe, ki odslikavajo žensko in moško psiho v patriarhalni kulturi. Arhetip je matrica ali notranji vzorec obnašanja, ki je del univerzalne podzavesti človeštva.

Ženska je razpeta med stereotipi - ali vlogami, za katere družba pričakuje, da jih bo izpolnjevala in med arhetipi, ki jih poosebljajo grške boginje. Če delujemo samo po stereotipih - oz. delamo samo to, kar drugi pričakujejo od nas, izgubljamo energijo. Če pa delujemo v skladu s svojim arhetipom smo v stiku s kolektivno silo, ki je močnejša od nas.

Zadnje sporočilo, ki sem ga prejel od Velikega Črnega Oblaka včeraj, to je 30. julija, je bila pohvala od njegovega kolega, ki ga kličemo Alak (Najstarejši) za mojo novo serijo knjig o bogu, ki ne obstaja, ker je to nemogoče. Rekel je, da je to najboljša 4. knjiga, ki jo je kadarkoli prebral.

Zdaj pišem 4. in zadnjo knjigo iz nove serije in jo bom predvidoma končal do konca avgusta. Potem bom vse štiri prebral, uredil, prevedel in v začetku 2025 objavil.

Oblak je še rekel, da so mu všeč naši novi hoteli, ki jih že cel julij ustvarjamo z našimi vesoljci, in da bi jih imeli po preselitvi. Odgovoril sem mu, da naj ukinejo blokado, mi pa jim bomo dali mesec dni brezplačnih počitnic v naših najnovejših hotelih po izboru. Lahko si izberejo tudi lokacijo in jim bomo naše hotele postavili v eni uri. Hoteli so računalniško in robotsko vodeni, tako da za delovanje ne potrebujejo ljudi.

Princesa Merida je še zelo mlada, vendar je že trdno odločena, da bo šla skozi življenje po svoji poti. Odločitev je preprosta in v nekem smislu celo trivialna, saj človek ne more hoditi po poti koga drugega. Ali pa ni tako preprosto.

Tam sta kajpak tudi oče in mati, saj naj bi princesa nekoč postala kraljica, kar pomeni, da ravno ne more utirati čisto svoje poti skozi življenje, saj je njena usoda določena že vnaprej. A zadeva ni preveč kompleksna. Toda vprašanje se kljub temu zastavlja in je dobro: Kaj v resnici pomeni iti skozi življenje po svoji poti?

Piše: Natalija Pavlin

Ona in On. Vsak v svojem svetu, vsak v svojih problemih. Nenehno. Iz dneva v dan. Vendar pa je izstop iz začaranega kroga možen. Vprašanje je le, če si to res želimo, če to res hočemo. Vemo namreč, da spremembe prinašajo drugačen način življenja, drugačne vrednote in drugačne odnose. Bojimo se neznanega, drugačnega.

Kaj pa, če je to drugačno, neznano, boljše od tistega, kar poznamo sedaj, kar živimo sedaj? Samo prvi korak je potreben, drugo se zgodi samo od sebe. Za prvi korak pa potrebujemo odločitev in pogum. Naj bo pogum vaš zaveznik!

Preden pogledamo dve novi New Age religiozni nebu lozi, ki sprevrženo in v imenu boga trdita, da je Zlo Dobro, vam povem še nekaj dobrih novic o razvoju osvobajanja vesolja in predvsem močno željenem koncu planetarne blokade Zemlje kot zadnjega planeta, ki še trpi in umira po starem Karmičnem sistemu, in to kljub temu, da Karmične organizacije že več let ni na sceni.

Lansko leto smo od avgusta do decembra pomagali, uredili in preselili več skupnosti ljudi, ki so živeli v višjih dimenzijah, od 11. do 15.

V začetku letošnjega junija se je potrdila moja predpostavka, da skupaj z Oblaki sodelujejo še drugi ljudje, kateri so po našem pozivu izjavili, da so zavezani Dobremu, a da niso sami. To je pomenilo, da jih Oblaki uporabljajo za blokiranje naših vesoljcev.

Sploh ne, le zapomniti si je treba nekaj preprostih korakov.

Prvič, odpri se vsem svojim mislim, čustvom in izkušnjam.
Drugič, dopovej si nespornost svojega obstoja.
Tretjič, na svet glej z drugačnimi očmi, brez predsodkov. Kmalu bos spoznal, da svet ni samo črn ali bel, ampak vsebuje pisano paleto barv, idej, mnenj, življenjskih slogov in prepričanj.
Tukaj je dober način, kako začeti: zapiši vse besede, ki poosebljajo strahove, dvome in pomanjkljivosti v tvojem življenju.
Zdaj pa poskušaj te besede videti v lepši luči. Sploh ni tako težko:

Ali sem to, kar nosim v svojem telesu? Ali sem to, kar nosim v svoji osebnosti? Ali sem to, kar nosim v svojem srcu? A zakaj mi to ni dovolj za srečo?

Zakaj iščem še neko drugo osebo, takšno, ki bi pomirila hrepenenje mojega srca po sreči, pomirila pričakovanja moje osebnosti po uspehu, pomirila mojega telesne potrebe po užitku?

Ali bi to osebo iskal, če ne bi hrepenel po njej, če ne bi užival z njo, če je ne bi potreboval?

Kdo sem jaz? Če sem to telo, ta osebnost, ta človeška duša v svojem srcu, zakaj me to ne pomiri, da bi bil srečen s seboj, zadovoljen, potešen. Zakaj nisem dovolj sam sebi?

Zagotovo ni nihče, ki je resno in poglobljeno opravljal svoje študijske obveznosti - pa naj je študiral karkoli že -, razmišljal, da bo, nemalokrat še nekaj časa po končanem študiju, njegov status imel nič kaj privlačen naziv; in sicer brezposelna oseba.

Logično zaporedje dogodkov, odvijanje tradicionalnega, utečenega življenjskega kolesja se z imenovanim statusom človeku prične podirati oz. se vsaj močno upočasni. Smeri ni več, pokvari se je kompas! Mladi se bojujejo z občutji negotovosti, nevrednosti, osamljenosti, izoliranosti. Preprosto – željni potrditev, razvoja, občutka lastne vrednosti, življenja nasploh …, so pozabljeni od vseh in vsakogar.

»Travme so popolne, bodite hvaležni za njih«, pravi Neale Donald Walsch

Komaj se je prva neumnost dvignila, je že druga udarila takoj za njo.

»Verjamem, da Bog želi, da bi vedeli…

… da je vse popolno tukaj in zdaj.

In tukaj in zdaj je vse, kar obstaja.

Pozabite na preteklost. Ta ne obstaja, razen
le v spominu. Opustite jo. In nehajte skrbeti, kako
boste preživeli jutri. Življenje se nadaljuje.
Tukaj in zdaj - bodite pozorni na to in
in vse bo dobro.

Se pritožujete nad tem, kaj nekdo počne z vami, nad tem, kako se obnaša do vas? Se kregate, morda celo rečete "Skozi eno uho notri, skozi drugo ven" (kar nikoli ne deluje ... no, vsaj zame ni, ko so me nenehno kritizirali), se na vse možne načine skušate prilagajati, ustrezati, situacija pa ni nič boljša – lahko prav nasprotno ... slabša.

Ne veste, kaj še ... kako naj se še spremenite, kako naj se še prilagodite, da se bodo vaši odnosi spremenili? Žal to ne deluje.