Učiteljica je imela navado podariti svojim učencem majhno darilo ob koncu šsolskega leta; moder trak z besedami »Kdo sem jaz – spreminjam svet!«, natisnjenimi z zlatimi črkami.
Vsakemu učencu je zraven še povedala, zakaj jih je rada učila in kako je vsak izmed njih prispeval dragocen delež k pouku.

Nekega dne se je vprašala, kakšen učinek bi imela ta mala navada na vso sosesko. Vsakemu učencu je dala tri trakove in jim naročila, naj dajo en trak nekomu, ki si ga po njihovem zasluži. Ostala dva naj dajo isti osebi, ki ju podari naprej z istim namenom. Potem pa bi poročali kaj se je zgodilo.

Nekoč je učitelj v osnovni šoli prosil svoje učence, da prinesejo nekaj krompirjev v plastični vrečki v šolo. Vsakemu krompirju bo dano ime osebe, ki jo ta učenec-ka sovraži. Torej število krompirjev, ki naj bi jih učenci prinesli v šolo, naj bo enako številu oseb, ki jih posamezni-a učenec-ka sovraži.

Na vnaprej določen dan so učenci prinesli dobro opremljene krompirje.
Nekateri so imeli dva, drugi tri in nekateri celo pet krompirjev. Učitelj je svojim učencem dal navodilo, da morajo cel teden nositi poleg sebe krompirje, opremljene z imeni oseb, ki jih sovražijo.

Pred leti sem na obrobju našega mesta začela nabirati zdravilna zelišča. Večino sem posušila na okenski polici. Žal mi je bilo nekaj hroščkov, ki so kmalu začeli prečkati steno ali del stropa in se usmerili k občasno odprtemu oknu, da bi poleteli v svobodo.

Na stropu so se verjetno počutili, kot bi se jaz, če bi se znašla na Marsu. So res pametnejši od človeka, ki bi morda obupan čemel v nekem kotu ali brezglavo begal sem in tja? Ti hroščki se niso znašli pri meni po svoji volji. Ne vem, ali jih ljudje sprejemajo kot koristne ali ne, jaz jih kot živa bitja, potrebna pomoči.

Nekoč so smeli nositi orožje le vojaki in orožniki na službeni dolžnosti.
Danes z njim straši, grozi ali ubija že skoraj vsakdo, ki si ga preskrbi.
Le kakšnih zgledov in vzgoje je bil deležen predsednik svetovne velesile,
ki hoče še učitelje spremeniti v orožnike?

Prekinjanje sogovornika je kot zajezitev reke.
Nizki človeški jaz je jez, ki deluje podobno kot zapornica.

So res moje misli in besede boljše,
prinašajo prave spodbude in rešitve?

Prihajajo iz očiščene zavesti ali iz odplak mojih zmot
ali celo iz greznice greha?

Je res vredno tvegati, da me sogovornik utiša
s poplavo jeznih besed ali z odhodom?

Srečni so tisti, ki v njih živi in jih oblikuje Božja ljubezen,
kajti vem,
kdor ji obrne hrbet,
tega dolgo oblikujejo le okoliščine in usoda.

Sredi vasice je stala hiška. V njej je živela šivilja s tremi sinovi. V hiši so imeli omaro. V kotu te omare, čisto na zgornji polici, je ležala krpica blaga. Pred mnogimi leti jo je tja položila šivilja, ki je slovela po tem, da je zakrpala vsako, še tako majhno luknjico. Nekega dne pa je šivilji zmanjkalo niti. Krpico je položila v omaro in nanjo pozabila. Čez čas so omaro odnesli na podstrešje. Krpica je potrpežljivo čakala na dan, ko bo lahko zakrpala kakšno luknjo.

Prišla je pomlad. Šivilja je tedaj pospravljala obleke, ki so postale čez zimo pretesne njenim trem sinovom. Odnesla jih je v omaro na podstrešje.

»Oho!« si je dejala, ko je zagledala krpico blaga. »Tole bi mi pa prav prišlo. Zakrpati moram hlače najstarejšemu sinu.

Ko je v nas živo to, kar je radost že samo po sebi, za vse in vsakega, nam ni treba te radosti prebujati in ni srečno samo pod določenimi okoliščinami, ampak zmeraj. Vendar ob nepravilnem nepazljivem in neosveščenem medsebojnem življenju in ravnanju, lahko - tao - radost medsebojnega življenja pozabimo izgubimo in v tej nevednosti soustvarimo padli svet.

Kdorkoli naredi v sebi ali v drugih greh proti tej biti, ne more ostati brez kazni, kajti biti brez tega ali pa ne iz tega živeti je že kazen.

Nekega dne je oče zelo premožne družine peljal sina na izlet na podeželje z izrecnim namenom, da mu pokaže, kako revno ljudje živijo. Preživela sta nekaj dni in noči na farmi družine, ki bi jo lahko smatrali za zelo revno.

Na poti domov je oče vprašal sina: “Kako si se imel na potovanju?” “Bilo je enkratno, oče!”

“Si videl, kako revni so ljudje?, je vprašal oče. “O, ja,” je odgovoril sin.

“Povej mi torej, kaj si se naučil na tem potovanju,” je vprašal oče. Sin je odgovoril: “Videl sem, da imamo mi enega psa, oni pa štiri. Mi imamo bazen, ki sega do polovice vrta in oni imajo zaliv, ki nima konca. Mi imamo svetilke na vrtu, njih osvetljujejo zvezde ponoči.

Siti lačnemu verjame, a navajen
več jemati kot dajati tega zlepa ne prizna,
sicer sam ne bi bil presit, drugi pa ne lačen
zaradi njegovih mnogovrstnih požrešnosti.

Dobro se je ukvarjati le s posamezno zadevo,
imeti na očeh celoto, v srcu pa skupnost.
Že beseda zadeva pravi, da se lotevajmo le tega,
kar nas resnično zadeva in je vsem v pomoč.
Vse drugo ne prinaša dobrih sadov.

Tistemu, ki si jemlje preveč časa zase,
mu ga zmeraj primanjkuje za druge.
In tistemu, ki daje preveč časa drugim,
mu ga zmeraj primanjkuje zase.

Če zloba in zavist spregovori,
še morska voda gori

Resnično duhovni ljudje, spoštujejo človekove odločitve in ljudem ne vsiljujejo nič svojega.

Kadar smo to,
srce izrazi vso ljubezen,
razum osvobajajočo filozofijo,
umetnost vso lepoto,
religija popolne ljubezni v nas pa poskrbi, za ohranjanje vsega bistvenega,
kar omogoča pravo življenje.

-ljubezen-srce-
-osvobajajoča filozofija-glava-
-umetnost in vsa lepota ustvarjenega-roke-

Neeksplodirana ubojna sredstva niso le mine
iz 1. in 2. svetovne vojne, ki jih odkrivajo
in varno odstranjujejo na naših tleh.

Podobno razdiralno moč nosijo v sebi
naše negativne misli, ki se jim predajamo
in nato potujejo po svetu.

Najdejo podobno nagnjene k slabemu,
ki zle namere še okrepijo ali celo udejanjijo.
Tudi v tem smo nevede soudeleženi.

V naravi ni napetosti ali stresov. Seme zori, ne da bi mu bilo treba kaj storiti; samo dopustiti mora, da se vse zgodi. Dopustiti dogajanju, naj gre svojo pot. Zakaj se ne bi prepustil razvoju v čudovitega metulja? Izšel iz bube, tega omejenega prostora, presegel omejitve smrtnega uma in idej?

Ko se kača levi, se počasi izvije iz stare kože in jo pusti, da se osuši in razpade.

Rakovica prepraste svojo lupino, ko raste in se širi, zraste ji nova in lepša.

Spoštovani, poznam disciplino ampak smeh in radost to je to.

Pride Papež v nebesa in sreča svetega Petra ravno pred velikimi vrati kjer z zlatimi črkami piše Nebesa. O kako lepo sveti Peter, da me pričakate ob tako pomembnem dnevu. Sveti Peter ga gleda nekaj časa in malo porogljivo reče, ravno k staremu sem namenjen, kdo si pa ti, s to smešno kapo na glavi in se nasmeji na ves glas.

Papež ga gleda ves potrt in prizadet, ja kako si pa to dovoliš, jaz sem predstavnik Boga na Zemlji, kako si upaš govoriti tako z mano.