Spusti, opusti, odpusti, prepusti je priporočilo.

Spusti iz svojih misli napake drugih.
Opusti prisilo in vmešavanje v življenje drugih.
Odpusti, kar ti kdo slabega stori.
Bogu prepusti početje drugih;
zaupaj in le sebe nadziraj.

Nižji, srednji in višji družbeni sloj
bi bilo bolje odkrito poimenovati kot:

- brezpravni in bedni
- brezbrižni in potrpežljivi
- ter brezdušni in grabežljivi sloj.

Prelahko bi bilo in tudi nemogoče je, da bi se odrešili kar samodejno, brez spoznanja, ali da bi nas odrešil nekdo drugi tam, kjer moramo v sebi to, kar je napačno v novi in resnični biti ozavestiti, ter v tega spoznanju odstraniti.

Da bi se rešili napačnega, je potrebno fundamentalno resnično spoznanje o tem.

To pa je možno le v moči nove in resnične biti, ki napačnemu ne pripada.

Kot se ptice s streh in dreves razgledujejo
po okolici, da najdejo družbo in hrano,
naj bi se človek razgledoval po življenju.
Je bilo res vse dobro in prav še za druge,
smo vedno ubirali pošteno smer?
Ne le po hrani, užitkih, uspehih,
vsakdo naj se ozira po svetlih zgledih
in pravemu namenu življenja sledi.
Te ptice rešitve nas vodijo iz stisk in skrbi.

V reinkarnacijo
ne verjameš
samo tako dolgo,
dokler po smrti
ne ugotoviš,
da si še vedno,
še kako živ.

Stoyan Svet

Pri osvobajanju dobivamo zmeraj več svobode in ravno v tej svobodi, ki jo dobimo,
moramo paziti da ne izgubimo bistveno, saj kljub vsej celoviti svobodi,
ki jo dosežemo in kakršna koli že je, smo še kako odvisni od tega kaj je bistveno in svobodo omogoča.
To kar svobodo omogoča, je torej bistvenejše od svobode same.

Ni cilj resnične joge samo najvišja svoboda, ampak da se v tej najvišji svobodi, popolnoma zavedaš bistvenega tako, da to povsem izpolnjuješ in ohranjaš.

V politiki, na spletu in še marsikje
vrane vranam ne izkljujejo oči.
Napadajo le zmotam neprijetne bele golobe.
Ko jim teh zmanjka, se lotijo drugih vran.

Beli golobje, nikar ne umolknite,
trud za mir in sožitje ni nikoli zaman,
nekoč začne vsem prinašati dobre sadove.

Če ljubiš iz glave
je vzrok temu bodisi;
lepota, denar, položaj,
če pa ljubiš iz srca,
pogosto niti ne veš zakaj,
ampak občutek v prsih
je "fajn."

Stoyan Svet

To kar ni prav je že samo po sebi tako,
da tega ne moremo v sebi iz vsega srca in duše ljubiti.

Lahko nas ima to ujete, odvisne, a prave ljubezni tu ni.

Le to, kar je resnično Božje in prav,
je možno iz vsega srca in duše povsem ljubiti.

V življenju imaš samo dve možnosti;
Ali se tvoja notranja svetloba
podredi tvoji notranji temačnosti,
ali pa se tvoja notranja temačnost
podredi tvoji notranji svetlobi.
Če ne znaš razlikovati med njima,
vprašaj koga, ki to ve.

Stoyan Svet

Obmetavanje z jajci, paradižniki, tortami
blatom ali s psovkami ni vredno
človeškega zamaha, lučaja in časa.

Nespoštljivost do ljudi in narave
se nekoč vrne kot bumerang.

Skrajni čas je za obžalovanje, oproščanje
in odpravo krivic.

Opevamo barvito jesen; izkušnjam,
nabranim do pozne jeseni življenja,
pa tako radi prilepimo oznako "zastarelo".

Vse po vrsti jih nepremišljeno zavračamo,
ker le redko v njih prepoznamo pomoč.

Žalost negativno čustvo tvojih spominov
so dejanja, ki se ne morejo vrniti.
V tvojem srcu pa obstaja tisto neminljivo,
ki vedno vzbuja radost in veselje,
če znaš živeti iz tega trenutka,
imenovanega zdaj.

Stoyan Svet

Važno je kakšni smo v minljivem,
ki je naša učilnica,
kajti v neminljivem,
nikoli ni bilo, ni in ne bo nič slabega.

Danes 1. novembra sem šel mimo pokopališča
in videl na tone cvetja in sveč.
Vprašal sem se; ali naši pokojni res rabijo vse to cvetje in sveče?
Ali rabijo naše spominjanje in prošnje za njih?
Ali ob 1. novembru "pogledajo" skozi oblake, kako je urejen njihov grob?
Ne tam kjer so v onostranstvu jim je kakor jim je,
uživajo sadove dejanj njihovih življenj
po načelu, kar seješ, to žanješ.

Ljubezen je pot do dobrega v ljudeh in naravi in
bližnjica do Boga in nebes.

Parade so prikaz prisvojene moči in grožnja miru in sožitju. Strumno korakanje je kot zabijanje drugih v tla.To so sestavi pravokotnih oblik, ostrih robov ter sovražnih in prezirljivih misli.

V naravi ni takšnih zgledov, celo orkan napreduje s kroženjem, morski valovi se mehko prelivajo. Kaplje dežja, oblika rastlin in njih darov, živali in človeka niso ostrih robov; še zobje so nam zaobljeni in razvrščeni v polkrogu.

Naj medsebojna ljubezen tudi parade pošlje na smetišče zgodovine!

Med sprehodom po plaži, starejši gospod opazi dečka, kako pobira rdečo zvezdo iz mivke in jo vrže nazaj v morje. Prihiti do njega in vpraša kaj počne. Deček odgovori; Ta zvezda bi umrla, če bi jo pustil v mivki po sončnem vzhodu!

Ampak ta plaža je dolga kilometre in kilometre, odvrne gospod. Na tej plaži mora biti na tisoče rdečih zvezd, ki ležijo v mivki. Kakšna razlika bo, če ti jih uspe rešiti samo nekaj.

Deček pogleda rdečo zvezdo, ki jo je ravnokar pobral in jo brez besed vrže v prihajajoči val, nato pogleda gospoda in odvrne: Za tole, ki sem jo ravnokar vrgel, je to pomenilo veliko razliko.

Zlodej je zasledoval človeka, da bi se polastil njegove izvorne biti in bi jo mu popačil, kajti vedel je, če bi mu jo uspelo popačiti bi nekega dne tudi zavladal nad njo.

Okoli njega se je močno trudil, mu vsepovsod poskušal škodovati, poskušal ga je podkupiti z lepimi darovi, ko to ni šlo mu je naredil ogromno spletk trpljenja, celo pri bolezni mu ni prizanašal in stalno sledil svojemu pokvarjenemu cilju.

Vendar ta človek mu je vztrajno izmikal, živel zmeraj kar se je dalo življenje v skladu z izvorno bitjo v sebi ter ji služil.