Je danes takšen dan, da lahko naredim nekaj izlivov svoje duše. Ko sem v dneh, ko moj korak odmeva še bolj hitro in imam včasih občutek, da sem se v enem ovinku celo prehitela. In se za sekundo povprašam, le kam bom z vso to naglico.

Pa samo sebe pomirim, da se bo že vse upočasnilo, da se bo tempo umiril. Le vprašanje ostaja, nekje v zraku.

Ko me vsak dan sprašuje, le kdaj se bo to zgodilo?

Zato kradem trenutke v dnevu tako, da diham bolj globoko in počasneje. Da si na dan vzamem pol ure, da se sprostim v šumenju gozdov in opazujem transformacijo narave. Da se skušam zliti z drevesi, ki potrpežljivo čakajo, da jim pomlad spet nadene zelen obraz.

Včeraj je bil res prekrasen sončen dan in na naši kmetiji se je zbrala zanimiva druščina. Sociolog, poslovnež, kmet, ljubiteljski umetnostni mizar, Indijanec oz. Šaman po duši in znanju, in še nekaj različnih profilov ljudi. Sprožil sem pogovor in ga nekako usmerjal, o svobodi in medsebojnem sodelovanju, ki ga imamo ljudje, ki živimo v tem pretežno s kmetijami posejanem delčku Raja.

V kolikor bi želel nekaj ur pogovorov združiti v nekaj besed bi lahko rekel, na vasi, vsaj v tem našem koncu deluje nekakšna čudovita zrelost in modrost, ki pa je v veliki meri v nasprotju z zakoni ki veljajo v naši družbi. Vsak profil človeka, če vzamem prisotne, pa bi to naše življenje rad po svoje uredil. Hvala tistemu, bili so tudi taki, ki bi popolnoma vsa pravila in zakone takoj ukinili. Mogoče težko za razumeti, ampak stvari bi, v tem primeru, padle na svoje mesto.

Dobrota Boga po ljudeh in naravi dušo prebuja.
Objemi Njegove ljubezni do vseh so večni.
Budna vest vsakomur dviga zavest.
Resna in stalna je le Božja ponudba.
Obzirnost do narave notranjo svetlobo podarja.
Hvaležno ob vsem Nanj lahko vsakdo se obrača.
Ozaveščeno, miroljubno nam življenje ponuja.
Trdno se nalog oprijeti, jih ne opustiti.
Nikoli se poviševati, drugih poniževati.
Oklevanje, odlašanje ne prinašata dobrih sadov.
Svobodna volja z Njim je vsakomur dana.
Trud za zmago dobrega v nas in po nas v letu 2018!
………………..

Dobrohotnost je srcu prijetna beseda,
kar četvero okroglih črk »o« premore,
podobnih ljubečim objemom,
ki skupnost povezujejo v krog dobrote,
miline, vedrine, sočutja, sožitja.

Ankablanka

Profesor je prinesel v svoj kabinet lončnico in jo postavil na okensko polico. Čez nekaj dni je roža vzcvetela in profesor je posodo, v kateri je bila cvetlica vsajena, obrnil tako, da je cvet gledal v prostor, da bi ga lahko občudoval med svojim delom. Toda cvet se je kmalu obrnil nazaj proti svetlobi.

Profesor je lončnico znova in znova obračal proti svoji delovni mizi, ta pa je vedno znova obračala svoj cvet proti svetlobi.

Pri nas doma se že čuti praznično vzdušje, čeravno smo šele v začetku decembra. Sklenili smo, da se letos ne bomo obdarili z dragimi darili, ampak smo si obljubili, da bomo preostanek dni, ki nas še loči do novega leta, izkoristili za to, da si bomo radi vzeli čas drug za drugega ter si izkazali čisto vsakdanje pozornosti.

Petletna Maja, prava mala gospodična, ki se najraje zadržuje v kuhinji in me opazuje pri raznih gospodinjskih opravilih, me je prosila, če mi bo lahko pomagala napraviti vanilijeve rogljičke in z ročnim strojčkom izdelane kokosove kekse. Njene dobre volje sem se razveselila bolj kot če bi slučajno zadela glavni dobitek pri igranju Lota (to pa ni izvedljivo, ker nikoli ne kupim srečke!).

Usedla sem se k pisanju božično – novoletnih voščil. Tako kot še vsako leto doslej sem tudi letos zelo komplicirala. Še najmanj težav sem imela z izbiro voščilnic, ki sem jih seveda kupila, čeprav sem jih sprva nameravala izdelati lastoročno. Pazila sem le, da ne bi bila preveč kičasta in osladna pri izbiri motivov. Nisem se kaj dosti ozirala na cene, ampak sem bolj gledala na to, ali bom našla kaj takšnega, kar ustreza mojim pričakovanjem in mojemu okusu.

Trši oreh pa je bila izbira primernega voščila. Sprva nisem imela navade pošiljati serijsko sestavljenih voščil, čeprav bi bilo to še najbolj praktično. Tako bi želeno voščilo samo ali prepisala ali razmnožila in poslala vsem enako vsebino. Vendar se mi tak način ne zdi najbolj fer do prejemnikov, ki jih sploh ne gre metati vseh v isti koš, saj imamo ljudje zelo različne okuse. Ker ponavadi pišem več prejemnikom, se kaj hitro naveličam ponavljanja enega in istega vzorca, iste vsebine, pa tudi samo sebe hočem prisiliti k malce učinkovitejši kreativnosti.

Uravnoteženost je bojni klic bojevitih,
ki vsem vsiljujejo delitve in razdore.
Na določeno uravnoteženost v prehrani
najbolj prisegajo mesojedci iz navade.
Vse šleve, ki so z dejanji za vojno
in za mir le z besedo,
pa naj bero knjigo Vojna in mir.
Dobro in zlo ne vodita v isto smer,
nikoli ne bosta združljiva.
Pametni ne podpirajo zla,
nikomur ne povzročajo gorja in trpljenja.

Ameriški farmer je bil na robu propada. Zemljo je prizadela katastrofalna suša. Pridelek na polju se je sušil, v vodnjakih je zmanjkalo vode. V tej stiski se je pogodil z veliko naftno družbo, ki je domnevala, da so pod njegovimi polji ležišča nafte. Po pogodbi bi kmet začel s poskusnimi vrtinami na stroške naftne družbe. Če bi kmet našel nafto, bi mu pripadal visok odstotek dobička od črpanja in prodaje. Če pa nafte ne bo, mu bo propadla še tako skromna žetev.

Kmet ni imel nikakršne izbire. Globoko je zabredel v dolgove in iskal je rešitev. Na svoje veliko začudenje je v nekaj mesecih vrtanja prišel do nafte.

Iz smešne gledališke igrice - Opis sebičnega miru.

Dekle pravi, ne najdem smisla življenja v tem svetu, grem do puščavnika, on mi bo pomagal. In se odpravi.
Pride do njega in mu začne na glas tožiti o svetu in vsem. Puščavnik pa začne tarnati: Že leta leta ohranjam mir, le kdo mi je poslal to kričečo babo, kdo jo bo poslušal in prenašal.

Glede nesebičnega miru.
Človek, ki se ni niti sam odločil, da bo puščavnik, ki ne išče takega miru, kjer bi rad prilagodil vse sebi ali ne dela umetnega miru, ker ga je tudi ohraniti nemogoče, ter dozori v spoznanju, da to ne gre, najde vsaj drobec nekega drugega miru in če ga z vsem veseljem tudi prav uporablja, se v njem naseli in utrdi.

Kot žuželke na sladkor ali umetno svetlobo
se neresni in omahljivi ljudje lepijo
na sladkosnednost, strasti, blišč in ponočevanje.
Najbolj vsiljivo vabljivo je varljivo,
duši in telesu škodljivo.

*
LEP OBRAZ BO OSTAREL,
LEPO TELO SE BO SPREMENILO,
TODA DOBRO SRCE BO
OSTALO VEDNO DOBRO SRCE.

Spusti, opusti, odpusti, prepusti je priporočilo.

Spusti iz svojih misli napake drugih.
Opusti prisilo in vmešavanje v življenje drugih.
Odpusti, kar ti kdo slabega stori.
Bogu prepusti početje drugih;
zaupaj in le sebe nadziraj.

Nižji, srednji in višji družbeni sloj
bi bilo bolje odkrito poimenovati kot:

- brezpravni in bedni
- brezbrižni in potrpežljivi
- ter brezdušni in grabežljivi sloj.

Prelahko bi bilo in tudi nemogoče je, da bi se odrešili kar samodejno, brez spoznanja, ali da bi nas odrešil nekdo drugi tam, kjer moramo v sebi to, kar je napačno v novi in resnični biti ozavestiti, ter v tega spoznanju odstraniti.

Da bi se rešili napačnega, je potrebno fundamentalno resnično spoznanje o tem.

To pa je možno le v moči nove in resnične biti, ki napačnemu ne pripada.

Kot se ptice s streh in dreves razgledujejo
po okolici, da najdejo družbo in hrano,
naj bi se človek razgledoval po življenju.
Je bilo res vse dobro in prav še za druge,
smo vedno ubirali pošteno smer?
Ne le po hrani, užitkih, uspehih,
vsakdo naj se ozira po svetlih zgledih
in pravemu namenu življenja sledi.
Te ptice rešitve nas vodijo iz stisk in skrbi.

V reinkarnacijo
ne verjameš
samo tako dolgo,
dokler po smrti
ne ugotoviš,
da si še vedno,
še kako živ.

Stoyan Svet

Pri osvobajanju dobivamo zmeraj več svobode in ravno v tej svobodi, ki jo dobimo,
moramo paziti da ne izgubimo bistveno, saj kljub vsej celoviti svobodi,
ki jo dosežemo in kakršna koli že je, smo še kako odvisni od tega kaj je bistveno in svobodo omogoča.
To kar svobodo omogoča, je torej bistvenejše od svobode same.

Ni cilj resnične joge samo najvišja svoboda, ampak da se v tej najvišji svobodi, popolnoma zavedaš bistvenega tako, da to povsem izpolnjuješ in ohranjaš.

V politiki, na spletu in še marsikje
vrane vranam ne izkljujejo oči.
Napadajo le zmotam neprijetne bele golobe.
Ko jim teh zmanjka, se lotijo drugih vran.

Beli golobje, nikar ne umolknite,
trud za mir in sožitje ni nikoli zaman,
nekoč začne vsem prinašati dobre sadove.

Če ljubiš iz glave
je vzrok temu bodisi;
lepota, denar, položaj,
če pa ljubiš iz srca,
pogosto niti ne veš zakaj,
ampak občutek v prsih
je "fajn."

Stoyan Svet

To kar ni prav je že samo po sebi tako,
da tega ne moremo v sebi iz vsega srca in duše ljubiti.

Lahko nas ima to ujete, odvisne, a prave ljubezni tu ni.

Le to, kar je resnično Božje in prav,
je možno iz vsega srca in duše povsem ljubiti.