S Karen Armstrong se je pogovarjala Andrea Bistrich
Karen Armstrong, britanska teologinja in avtorica številnih knjig o velikih religijah, je nadalje razvila teorijo, da je fundamentalistična religija odziv in produkt sodobne kulture.

Kot katoliška nuna je svoj red zapustila po sedmih letih med študijem v Oxfordu. Je ena od 18 vodilnih članov skupine Alliance of Civilizations (Zveza civilizacij), ki je bila ustanovljena na pobudo nekdanjega generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Annana. Njen namen je boj zoper ekstremizem in nadaljevanje dialoga med Zahodom in Islamskim svetom. Intervju za Share International je pripravila Andrea Bistrich.

Um je kot ogenj. Ego pa tisti, ki na ogenj nalaga in razpihuje žerjavico. In to dela zelo učinkovito. Koliko je ognja v našem umu se lahko vidi že iz naših člankov, komentarjev in vsakdanjega življenja. Lahko bi železo talil. Oh, ta večni ogenj…

In koliko dima…ni čudno da človek ne vidi prsta pred nosom. Kot bi sredi noči z baterijo v roki hodil po cvetličnem travniku življenja.

Ego ne more doumeti, da hodi Bit z njim, z roko v roki, vendar Ona v popolnoma svetlem in jasnem okolju. In medtem, ko ego vidi samo korak pred seboj v medli svetlobi svoje svetilke, je Bit priča vsem čarom s soncem obsijanega cvetličnega travnika.

»Bog bi lahko samo z mezincem mignil, pa bi spremenil tale svet!«

Verjetno bi lahko! A ne bo, ker je svet dvojnosti naša izbira. Kakorkoli že, skoraj nič ne more spremeniti dejstva v naslednji prispodobi.
Vsakdo izmed nas je v zibelko prvega joka in smeha ( in še prej) dobil življenjsko darilo, tako rekoč prosojen življenjski zemljevid, kot bi nam nekdo rekel:«Prehodi vse poti strahu in ljubezni, kakor najboljše veš in znaš!«

In sedaj lahko pride sam Bog - saj je povsod kajne? Pravi mi, da se za poti strahu ali ljubezni odločamo sami. Nad nikomer se ne pritožuje, le zakaj, saj ima vsega dovolj, celo preveč. Obilje življenja deli tako, da vsakemu ponudi tisto, kar mu pripada, a žal je tako, da ne znamo prav vzeti, ker se nevede prepustimo voditi drugim. Zato si lahko nekateri vzamejo preveč in drugi premalo. In tisti, ki znajo tako uspešno jemati, si nadenejo maske človeške moči, kar pomeni, da se med sabo vedno težje prepoznamo. Tako začne razpadati vsakemu dano zaupanje, ki ga požira zavist, jeza in strah.

Že v zgodnjih visokih kulturah je bil orel, kralj ptic, povezan z bogato simboliko. V splošnem je spadal k soncu in Luči; v ljudskem verovanju, mitih in literaturi so mu bile pripisane mnoge lastnosti: kraljevska moč, mogočnost in čarobna moč, pogum in bistrovidnost, a tudi neizprosnost, trdnost in maščevalnost. Kot uničevalec kač in zmajev uresničuje božanskega duha in je prispodoba zmage Luči nad temnimi močmi.

V najstarejši indijski literaturi, »Rigvedi«, nastopi kot čudežni ptič Garuda, sijoč kot najbolj žareči plameni in hiter kot svetloba. S svojim mogočnim letenjem lahko ustavi vrtenje svetov in Višnu se na njem bojuje proti zlim demonom. Indijanci so ga častili kot kozmični simbol, kot utelešenje Luči in neba, Aztekom je pomenil samo sonce. Pri narodih starega veka in pri Germanih je veljal za ptico prerokbe nesreče, pri Grkih pa je bil simbol Zeusovega duha. Umetnike starega vzhoda je ta ptič kraljev in bogov navdihoval k mnogim upodobitvam, o tem pričajo marmorni reliefi, podobe na vazah, uporabni predmeti, kovanci in okrasni predmeti.

VSAK DAN SI PODARIMO NEKAJ DRAGOCENEGA
Ker smo kar naprej izpostavljeni množici okoljskih dražljajev in vtisov, kaj je pomembno in kakšni naj bi bili, ne slišimo več svojega notranjega glasu, ki nam govori, kdo smo, kako želimo živeti.

Ni treba, da nas na pot samospoznavanja zgrda prisili huda bolezen ali nesreča, nanjo se lahko odpravimo tudi zlepa, z redno meditacijo. V njej doživljamo Sebe, atmana, individualnega duha, ki je po vzhodnjaški duhovni tradiciji enak brahmanu, univerzalnemu duhu.

Naša sodobna družba, je družba, ki intenzivno išče smisel življenja. Vprašanja smisla življenja se lahko postavi čisto na filozofski ali pa na osebni ravni. Lahko se na filozofski ravni vprašamo čemu sploh svet in čemu konkretno naše življenje, naloge, trpljenje, sreča, meditacija, molitev?

Problem smisla življenja je vprašanje smiselnosti vsega. Pri Aristotelu je to kar on razume moralno delovanje, ki je v blaženosti, v sreči. Doseže se, ko delamo dobro. Sv. Tomaž govori o zadnjem cilju vsega ustvarjenega kot o največjem dobro.

Verjetno ste, vsaj tisti, ki se gibljete v 'ezoteričnih krogih', že slišali za izraze tretja, četrta, peta dimenzija. Sigurno se nam ti izrazi, ko jih prvič slišimo, zdijo nekaj mističnega, nenavadnega in predvsem nerealnega, če ne celo odbijajočega. Mogoče samo sklepam po sebi, kako sem sama dojela to informacijo, ko sem jo prvič slišala. Vse je v bistvu pogojeno z nepoznavanjem sestavnega materialnega sveta, ki v bistvu ni materialen.

Že v enem prejšnjih člankov sem omenjala, da je danes na področju kvantne fizike že neizpodbitno dokazano, da sama materija praktično ne obstaja, oziroma je tako zanemarljivo majhna, da skoraj ni omembe vredna.

Če se malo poigram s pojmi iz dnevne politike, potem bi postavil ego v vsem svojem žaru na desni pol. Na levi pol bi postavil ego, ki si je nadel svetniški sij človekoljubnosti in pravičnosti. Vmes pa pač milijarde odtenkov sive.

In potem zanimiva dilema, kam na tej premici bi lahko postavili razsvetljeno zavest? Na prvo žogo se ponuja odgovor na sredino. V resnici pa razsvetljene zavesti na tej premici ne bomo našli. Res pa tisti na sredini, vsaj po svoji naravi, stojijo najbližje vratom v razsvetljenje.

Da, strašno gnusno sovraštvo je izraz ljubezni, vulkanski izbruh prvega izžarevanja prasubstance, ki je kot veste vržena iz svojega reda. To je ljubezen, ki ne najde več izhoda, ki nima modrosti. To je mogočno hrepenenje, ki izbruhne kot peklenski ogenj, da bi raztrgal in uničil.

Če te moči ljubezni, ki je prvo žarčenje Boga, ne znamo pravilno urediti, če ji ne moremo absolutno ustrezati, potem ostane naš svet divjina, ocean plamtečega ognja. Vendar tako daleč, kakor daleč se lahko vidi z daljnogledi, tako daleč se bodo videli plameni. In, če nič ne spremenimo, bo tako tudi ostalo. Ogenj protinarave nas bo sežgal. Kajti nihče izmed nas ni dober, vsi smo že od samega začetka na stranpoti. Kaj storiti? Vrniti se moramo na začetek, na začetek novega življenja, novega stanja duha, zavesti.

Kako TRAJNO izboljšati samopodobo z EFT terapijo?

Razumevanje samopodobe
Samopodoba je način, kako posameznik dojema sebe. Gre za skupek misli, občutkov in prepričanj, ki jih imamo o sebi. Visoka samopodoba lahko vodi do večje samozavesti in uspeha v življenju, medtem ko nizka samopodoba lahko omejuje osebnostni razvoj in srečo.

Kaj pomeni imeti zdravo samopodobo?

Damjan Gregorič, certificiran terapevt hipnoze in najbolj napredne regresije v prejšnja življenja, regresije sedanjega življenja in regresije v življenje med življenji po metodi šole Andyja Tomlinsona PLRA (Past Life Regression Academy), je v regresiji našel učinkovito metodo za odkrivanje in razreševanje vzrokov težav in travm, ki ljudem preprečujejo, da bi bili srečni in bi se osebnostno in duhovno razvijali.

Z duhovnostjo se ukvarja že 17 let. Ukvarjal se je tudi z bioenergijo po metodi Zdenka Domančiča in Theta healingom, a šele študij na Past life regression academy v Angliji mu je dal zadovoljujoče odgovore na njegova vprašanja.

Vzemimo še enkrat za primer sicer že malo oguljeno primerjavo gosenica-metulj. Vendar si tokrat zamislimo, da je gosenica višje izražena-inteligentna zavest. Kaj mislite, kako bi doživljala svojo preobrazbo v metulja? Verjetno ne samo kot fizično preobrazbo, temveč tudi kot zelo globoko duhovno iniciacijo.

Zanimiva bi bila tudi tista točka, ko gosenica ni več gosenica, niti metulj še ni metulj. V bistvu ostane gosenica brez stare identitete, nove pa še nima. Takrat bi bila zelo uboga v duhu. Vendar ne uboga dobesedno. Takrat bi se najbolj uglasila in približala temeljni frekvenci svoje Bit-i, oziroma neizraženi zavesti Stvarnika. Ta pa ni niti eno niti drugo. Oba, gosenica in metulj pa izhajata iz nje. Tam se nekako opravi izmenjava štafetne palice, ko gosenica odteče svoj krog.

Dihanje se nam zdi nekaj tako zelo samoumevnega. Morda vam je že naslov članka vseeno pritegnil pozornost, ker v času, ko prvič vdihnemo in poslednjič izdihnemo, se dogaja marsikaj.

Dogaja se Življenje. In ni naključje, da zaživimo z vdihom in odidemo z izdihom. Da želimo srečno, izpopolnjeno življenje, živeti prisotno vsak trenutek, nam je že postalo jasno in trudimo se po svojih najboljših močeh, da si življenje vsaj približno kreiramo tako, kot nam najbolje ustreza. Kaj pa dihanje?

(Paul Valéry Crisis of the Mind (1919))
Paul Valery
Prvo pismo

Pozne civilizacije...vedeti moramo, da smo smrtni.
Dolgo smo poslušali zgodbe o izginulih svetovih, o imperijih, ki so izginili brez sledu, ki so potonili v neraziskano globino stoletij skupaj z svojimi ljudstvi, stroji, z dobrimi in slabimi nameni, z zakoni, z učenostjo in uporabno znanostjo, z slovnico in slovarji, skupaj z klasiko, romantiko in simbolizmom, z kritiki in kritiki kritik.....Zavedali smo se, da je vidna zemlja iz pepela in da ta pepel v sebi nosi pomen. Skozi obskurno globokoumnost zgodovine bi lahko z intelektom in bogastvom naložili toliko fantomov velikih ladij, da jih ne bi znali prešteti. A nam poslane katastrofe, kljub vsemu niso samo naše.

Večji del našega življenja se sestoji iz tega, da nam drugi posvečajo pozornost, oziroma, da mi posvečamo pozornost drugim. Pozornost lahko označimo kot neko obliko zbranosti in predstavlja zavestno miselno usmeritev na kaj, pomeni pozorno poslušati, spremljati, kazati zanimanje, zavestno misliti na nekaj ali o nečemm premišljevati. Pri vsem tem gre za zavestno aktivnost.

V številnih trenutkih, kosmo manj zavestni, nam opazno primanjkuje pozornost, zavestna izmenjava energije, predvsem življenjske energije. Izkazalo se je, da človek ni sposoben zadržati svoje življenjske energije. Energijo sprejmemo, in jo, obarvamo z svojo osebno vibracijo, oddamo naprej. Energija je potrebna, da bi lahko živeli.

Najtežji trenutki v moji veterinarski praksi so tisti, ki jih preživim s svojimi strankami, ki so poleg ob odhodu svoje ljubljene živali na drugi svet. Ko življenje postane breme, lahko ljudem pomagam tako, da jih prepričam, da bodo njihovi ljubljenci mirno umrli. Seveda je zelo boleče, ko se je treba odločiti za ta zadnji korak, in pogosto se ob žalujočih lastnikih počutim nemočen.

To je bilo pred Shanom.

Poklicali so me, da bi pregledal desetletnega psa Belkerja, ki je imel resne težave z zdravjem. Njegovi lastniki – Ron, njegova žena Lisa in njun mali sin Shane – so bili zelo navezani nanj in so upali na čudež. Po pregledu sem ugotovil, da ima pes raka.

Sprašujem se, ali bi bil svet kaj dosti drugačen, če skozi zgodovino ne bi bilo razsvetljenih mojstrov. Ali so kaj prispevali k duhovnemu razvoju ljudi s svojimi sporočili, oz. učenjem?

Po moje ne kaj dosti. Ker nagovarjati ego z duhovnimi vsebinami je isto, kot bi otroku govorili da je otročji. Zaradi tega bo otrok morda prevzel breme vloge odraslega, ne bo pa naredil nekega biološkega preskoka. Ne bo mu zaradi tega pri osmih letih zrastla brada. Tudi ego se pod vplivom duhovnih vsebin zna kultivirati in si nadeti svetniški sij, toda to še ne pomeni evolucijskega napredka v zavesti.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek v Karma plus

REŠIMO SE OBČUTKA UJETOSTI
Pred kratkim sem imela predstavitev joge v zaporih. Veliko sem razmišljala o tem, kako tam voditi vadbo, katere so njene prednosti za vadeče, pa tudi za inštruktorje. Katere so tiste lastnosti, ki pri vadbi pomagajo in katere jo ovirajo? Skušala sem razumeti življenje v zaporu na osnovi tiste ure in četrt na teden, ki sem jo nameravala preživeti v tem okolju, v stiku z vadečimi in z osebjem.

Ob tem mi je prišla na misel Prešernova pesem, v kateri življenje v fizičnem telesu primerja z ječo. Kaj torej lahko naredimo, da se v njem ne bomo počutili ujete?

Naše življenje se vrti okrog hrepenenja. To naše hrepenenje se pojavlja v mnogih oblikah: kot domotožje, hrepenenju po daljavah, kot zaljubljenost, kot močna želja ali pomanjkanje, kot strast. Toda prav vsi nenehno pričakujemo, pa najsi bo to poklicno ali doma, v materialnosti ali duhovnosti. Zagotovo je ta vzrok vseh naših pričakovanj nenehno iskanje smisla življenje.

Ko si postaviš za cilj, da boš sledil nežnim pričakovanjem, ki si jih gojiš kot dozdevno nezahteven človek, si kaj hitro zelo presenečen nad vsemi željami in potrebami, k se ti pokažejo. Ni lahko spoznati vse naše prikrite potrebe, ker se jih običajno sploh ne zavedamo. In če se enkrat želja izpolni? Po nečem smo zelo dolga leta hrepeneli. Končno lahko to izpolnimo, toda kje je sedaj ostal pričakovani občutek sreče?. Običajno veliko ali vse žrtvujemo, da bi dosegli ta naš cilj ali družbeni položaj, vendar pa je uspeh bolj klavrn.

Včasih se nam zdi, da traja minuta celo večnost, predvsem v težkih ali neprijetnih razmerah.

Nasprotno pa je miren dan zelo kratek. Čas je fikcija. Pojma večnosti ne moremo določati s časom. Toda od kod nam predstava o večnosti? Je morda nastala iz religij?

Ali pa so izšle religije iz večnosti, ki jo nosi vsak človek globoko v sebi? Človek je dvojno bitje, bitje s časovnim obstojem in z jedrom večnosti. Vse časovno pripada časovnemu, vidnemu svetovnemu vesolju, večno pa nečemu drugemu.

Veliko študentov pri svojem iskanju luči odkrije različne probleme, ki so jim poklonjeni, da bi jih rešili; vprašanja so zaradi različnih pogledov, ki jih predstavljajo, tako zapletena, da je za tiste, ki iščejo Pravo Življenje, zelo težko doseči resnično pot. Eno od teh vprašanj je: Ali je naša dolžnost, da se vmešamo, če vidimo, da se godi krivica?

Vprašanje dolžnosti je tisto, o katerem lahko popolno odločitev sprejme le posameznik sam. Dana ne bodo nobena zakonska pravila ali plošča nespremenljivih in neupogljivih zapovedi, po katerih se moramo vsi ravnati ali jih imeti za dolžnost.

Teozofija je čudovito koristna v nudenju pomoči pri vašem sprejemanju odločitev - pri podvigu, ki je za precejšnje število ljudi ne malo težaven.
Teozofija vam na primer pravi, da, ko se morate odločati, po vsej verjetnosti ne pripravljate le uma, ampak tudi čustva, saj so le-ta celo pomembnejša in trajnejša kot um glede vpliva, ki ga imajo na bodoče odločitve.

Teozofija poleg tega pravi, da, ko pripravljate um in čustva, kar z drugimi besedami pomeni, da “umu in čustvom omogočate bolj ali manj svobodno igro”, postanejo pri tem odločilni činitelji: ozadje vaše preteklosti, značilnosti vaše sedanjosti in sence vaše prihodnosti. Do določene mere je torej vaša odločitev že sprejeta, vendar pa, čeprav je temu tako, poleg le-teh delujejo še drugi, premočni vplivi, da bi na njih lahko vplivala tako preteklost kot prihodnost, zato lahko znatno preoblikujete to odločitev, jo celo preusmerite iz njene normalne smeri delovanja. Poleg uma in čustev obstaja tudi volja, ki je najbolj natančen odsev vašega večnega jaza in ki jo je tudi mogoče uporabiti v tem zunanjem svetu.

Piše: Andreja Paljevec v novih Misterijih, www.misteriji.si

Stvarnik je Večen, zato smo večni tudi ljudje
Inga Frank je pred dvema letoma napisala knjigo Zamolčana skrivnost - bujenje iz tisočletnega sna, da bi ozavestila ljudi o njihovi prvobitni božanski naravi in prispevala k dvigu zavesti na višjo raven. Verjame, da če bi spremenili samo delček v naši zavesti, bi se spremenil tudi svet, v katerem živimo. Rešitev za človeštvo vidi v širjenju tehnik tako imenovane nove zavesti, s katerimi bi lahko prišlo do kvantnega preskoka v zavesti vseh ljudi.

Njena knjiga ima zdravilen učinek, saj vsebuje izvorno svetlobo znanja dr. Grigorija Grabovoja, ruskega duhovnega učitelja, ki ga nekateri zaradi nauka o vstajenju in večnem življenju razglašajo za novega Kristusa. Inga predaja njegovo znanje tudi na seminarjih in v okviru Facebook skupine »Nova zavest na zemlji«.