Slovenski kulturni praznik 8.februar,
dan, ki nas poveže v spomin na njega,
Prešerna, Vrbo, Krst pri Savici,
naš bit, da ne bi klečeplazili,
se tujcem udinjali kot hlapci,
bili ujetniki lahkomiselni potrošniki.

Pa saj je kulturno pomagati,
prisluhniti materinemu jeziku,
ga uporabljati, imeti za svojega,
ga bogatiti z verzi, prozo, z glasbo,
pesmijo, z vsem kar ima pridih žlahtnega,
našega naj bo v umetnosti in ustvarjalnosti.

Gledam na vrh gore,
sončni žarki jo krasijo,
oblaki temni na nebu le na tej
strani gore nekam hitijo…

Morda nosijo v sebi dež, sneg,
a vrh gore se koplje v soncu,
snežno pokrivalo se blešči,
kot da pogleda ne želi…

Sedaj je tudi na tej strani posijalo sonce,
čarobne meglice se sprehajajo,
dolina se je iz zaspanega jutra
spremenila v sončen dan.

Komaj se umakne mrak,
slišim njen otožni glas,
ni prijateljic, ni jate,
ni niti sončka, da ogreje trate.

Gole veje na drevesu,
ji ne dajejo zavetja,
megla v zraku, mrzel piš,
daleč je še do poletja.

Vsak dan isto pesem poje,
vsak dan je na isti veji,
zdi se mi, da prosi sonce,
naj jo vendarle ogreje.

Pogledal sem jo, videl zapeljivo,
mlado damo, ozirala se poželjivo,
oblečeno na pol, že kar žgečkljivo,
vračala poglede vsem zaničljivo.

Morda razmišlja, sem edina,
najlepše dekle, dama fina,
a mene že je stresel mraz,
ko se pripognila, gol bil ji pas.

Če se bo prehladila ni mi mar,
je hlad v januarju zime dar,
ji svetoval bi le kako naj se obleče,
da le bolezen mladenke ne zateče.

v cvetočih vrtovih domišljije
izven telesnega čutenja
notranjosti vrenja
prevzeta čudesnih dobrav
predaja se šumenju veselja
pomladno odkritih dobrav

kemija telesnih sokov
svoboda nesmiselnih stebrov
podira se zgradba peščena
razblinja se slika meglena
kristalno čistih snopov luči
pogled misli pokončno stoji

Lovim ravnotežje med
med »morati« in »hoteti«.
Sprašujem se, kateremu izmed
obeh vzgibov dati prednost.

Resnične ali pa samo namišljene
dolžnosti in skrbi
ves čas terjajo mojo pozornost
in me silijo v smotrno dejavnost.

Katerim deželam notranjega sveta damo »da«,
katere, vse temačne, niso vredne obiska,
kam se podajati, kje zadrževati,
kakšni so ljubi nam zvoki, zveni, odmevi,
kakšne oblike, barve, vonjave, okusi,
da bilo bi vse svetlo, dobro in varno?
Kakšna je bera dejanj, čustev in misli,
kažejo obrazi, postave, pogledi.

Ni vseeno, kam misli rade potujejo,
kje varno gnezdijo in se množijo,
kaj nam prinašajo ali izbrišejo,
koliko dobrote, povezanosti prikličejo,
česa učijo, koliko zgledov pokažejo,
vseh vrst obiske duša sproti zapiše.
Kakršen je danes naš notranji svet,
takšen že jutri viden bo vsem.

Beseda tista je pomenka,
ki včasih  je prav grenka,
a v času, ki prihaja
pa naj se dotakne raja.

Odopustimo med seboj,
le to življenjski je napoj,
ko ta sreča se nam bo zgodila,
naša duša bo prav čista, mila.

Želja , naboj imejte,
skačite in se smejte
ko Jezus se nam je rodil,
je ljubezen v srca posadil.

Povsod naokoli se blešči,
Iz otroških obrazov že žari,
snežinke so nam darilo,
staro leto se bo poslovilo

Božični čas nas prevzema.
ko četrta svečka dogorela,
bo otrok v jaslih se rodil,
nas v občutkih razveselil.

V imenu ljubezni verujem
najprej v to, kar se je v srce
zapisalo z veliko začetnico.

Dovolj mi je že to, da vem,
da tudi zame tam nekje
bije neko naklonjeno srce.

Kdaj se bosta srečali
dobri misli najini,
skriti obe na dnu srca,
obe željni uresničenja?

Kot otrok sem jih imela rada,
Zdaj so le še spomin,
Spomin na otroštvo,
Brezskrbne dni.

Takrat sem čakala Miklavža,
Kasneje Dedka Mraza,
Zdaj je v modi Božiček.
Trije možje z darili...

In ko čas teče
Se spreminjajo želje,
da bi mi bilo naklonjeno zdravje,
meni in vsem ljudem ki jih imam rada.

Sprašujem se,
ali res moram
poznati vse svoje
t.i. zasluge
in uspehe,
ki so se do zdaj zvrstili
bolj ko ne po nekem
srečnem naključju,
kot pa
produkt
moje inteligentnosti.
In ali moram svojo omejeno vednost
po vsej sili spraviti na plan,
kot da je to edino moje poslanstvo.
In potem, ko se pravzaprav zavem,
da vse počnem z določenim namenom,
se mi začno majati temelji lastne vrednosti.

Lepo mi je,
ker se znam
veseliti
veselja drugih,
ne samo svojega,
ker tudi drugim
privoščim srečo in uspešnost,
ker znam biti hvaležna
za vsako še tako drobno pozornost,
ker zmorem opazovati
in poglobljeno doživljati…

Ne le od tebe in mene,
odvisno je od vseh,
kam tone ta svet,
za kakšen obet
je namenjen nasvet.
Marsikaj prebudi misel,
ki družbo si išče,
še v dejanja požene.

Kaj podpira beseda,
ki je brez nadzora,
vse upe preganja,
prerada vznemirja?
Prihodnost ustvarja
zanj, zate in zame
in za komaj rojene
prihodnje težave.

Mrežo plete vsako noč,
lepo, umetelno.
Kje dobil je znanje, moč,
kje načrte, shemo?

Zjutraj že visi tam mreža,
v vejah je razpeta.
V soncu se blešči vsa sveža,
diamantna zgleda.

Čisto vsak dan občudujem,
umetnika pletarja,
Vsako jutro ga sprašujem,
kje je dobil ta znanja.

Lagati nočem in ne znam,
čeprav ti vsega ne povem.
Dobroto, ki v tebi jo zaznavam,
ne vem, kako in kdaj ti jo bom povrnila.
Pa ne zameri mi,
da te v mojih sanjah ni.
Da, ob meni si, ker tako želiš,
toda tvoje sreče nisem jaz kovač.
Ne vem, kaj iščeš v meni,
a zaželi mi vsaj malo rasti.

Prišla je jesen,
čas za kostanje,
ježek pripravlja
na zimsko se spanje.

Pospravlja brlog,
pere zavese,
pometa in čisti,
preprogo otrese.

Pripravlja ozimnico,
hruške prav mlade,
kuha kompote
in marmelade.

»Dobro vprašanje!« je že laskanje,
sprenevedanje ali ocenjevanje.
»Vprašanje za milijon!«
ni nikomur všeč in potrebno.

Le zakaj kdo duhoviči,
tako ne služi resnici,
raje puhlice stresa,
ne loti se bistva?

V krhkem
Sveže pomladnem
Belem krilu
V trdnih svilenih čeveljcih
Iztegovala je roke v nebo
In se vrtela
Stopicala in drhtela

V telesu napolnjenem
Sožitja trenutka
Sproščenosti vsakega njenega tkiva
V fuziji tresljajev zvenečih žic
Gib in spočetje
Ljubezen
Predanost
Prevzetje
Strast obstoja
Krčevitost notranjega naboja
Dihanje skozi pore čutenja

Rada pišem čeprav šaljivo,
Včasih je že kar žgečkljivo,
se pošalim iz same sebe,
drugi se ne jezijo brez potrebe.

Svet je že poln težav,
se dogaja kar ni prav,
zato predajam se naravi,
vedno najde cvet se pravi.

Če za lonci časa preživim,
le da jedi okusne si želim,
noč skrivnosti je le moja,
ne zanima me kašna je tvoja.

Tako tiho izgine ter
v stare kamnine ponikne
in ob jesenskem dežju
spet na plano pride
voda v jezero.

Razteza se onkraj jezera
dežela kraška
in čisto tiho v jeseni
svojo čudovito,
ob soncu razigrano
naravo pospravlja.

Čokolada v obliki globusa sveta.
Čokolada kot vitamin.
Čokoladni iglu.
Čokoladna cesta.
Čokoladna reka.
Čokoladno sonce.
Sončnica iz čokolade.
Čokoladna marmelada.
Čokoladna abeceda.
Čokoladna knjiga.
Čokoladno ogledalo.
Čokoladni prstan.

Kadar sem žalostna,
jočem ali pojem.
Kadar ne morem
z besedami na dan
ali se naveličam razlagati
svoja občutja, misli, čustva,
pričnem pesniti.
Kadar sem presenečena,
da me najde sreča,
lijem solze ganjenosti.
Kadar sem ponosna, se vzravnam...
Kadar si hočem dati duška
in si zares prisluhniti,
se zamislim,
snujem pesmi svoje duše.
Kadar potrebujem družbo,
če je nimam ob sebi,
se zatopim v knjige,
kjer dobim navdih.

Danijela Premzl