Veselim se toplih poletnih dni in vročih noči.
Veselim se novih , zanimivih ljudi.
Veselim se neznanih poti.
Veselim se prijaznih besed in tvojih nežnih dlani.

Veš, dragi moj,
veselim se vsega, kar obljubila sva,
ko sva še mlada bila, zaljubljena oba,
ko sva klatila zvezde z neba.

Potem je vse lepo kar nekam odšlo.
Nekje se je izgubilo.
Vse lepo je čez noč minilo,
Vse dobro naju je zapustilo.

Ne odlagaš smeti pred tuja vrata,
tudi laži in žalitev bilo bi te sram.

Ne prepuščaš drugim vseh opravil,
marsičesa lahko se sam naučiš.

Ne privoščiš si prav vsega,
skromnost ti je ljubša od želja.

Ne hvališ drugih zato,
da te s pohvalo poplačajo.

Živim od vode, sonca,
darov zemlje in zraka;
tudi od pokojnine,
zanjo drugim se jemlje.

Sem kot bršljan
ali bela omela,
postarana in dolgoživa
kot zimzelena rastlina.

Že malo betežna,
solidarnosti deležna
včasih se vprašam:
Sem dovolj hvaležna?

S svojim pogledom si me ujel
le trenutek in vse si mi na glavo postavil,
tvoj me nasmeh je omamil,
sladke besede, navihani kodri, mehki dotiki,
upanje, da me poljubil boš končno,
kaj use bi imela če bi ti rekla pokončno..

A moja usta ostala so tiho,
ostalo samo je boleče hrepenennje,
duša vsak dan mi joče,
zdaj postelja mi je v uteho,
da sanje me pripeljejo k tebi.

Krhka in diamantno sinja luč
odseva iz globine morja
na površje valov.
Sanjska in očarljiva.
V njenih žarečih očeh,
je več skrivnostnega
kot razumsko dosegljivega.
Prvinska, zgoščena v čudež
kozmičnega bitja,
angelsko sozvočje z vetrom,
panorama gole kože s poljem
dotikov, razkošje igrivosti,
razpon zvokov v tišini plimovanja krvi.
Galerija vesolji v enem samem žarku.
Knjiga zlogov, ki rastejo v prostor.
Preraščajo v besede.

Nepopustljive trditve
zmot so trdnjave,
vanje se zatekamo,
negotovost prikrivamo.

Za videz se skrijemo,
si tehtanja ne dovolimo,
resnici in srcu se upremo,
da se drugim zapremo.

Trditve so kot obzidja,
še s trmo utrjena,
z lažjo okrepljena,
pred vestjo zavarovana.

Zdi se mi,
da diši prav do hiše.
V sadovnjaku so si drevesa nadela bele obleke,
v krošnjah glasno čebljajo drobne ptice,
regrat krasijo prve lučke
in nebo je jasno, brez vsakega oblačka.

Prihajajo prazniki,
Dvorišča so čista,
po hiši diši.
Gospodinje pripravljajo cel kup dobrot.
Čakajo na obiske otrok,
čakajo prijatelje, na stisk rok.

Kot da bi še vse bilo včeraj,
a odšlo je, vem, za zmeraj.
Zgodilo se pozno je poleti,
pred mnogimi leti.
Vse je bil samo privid,
vnaprej določen uvid.
Srečal tam sem jo ob morju,
iskala nekaj je na obzorju.
Bila je bleda, lepa in tiha,
kot plima, ki usiha.
Je bila produkt sanj in blodenj?
Bila uničujoča je kot povodenj.
Nisem mogel se ji upreti
in strasti do nje zatreti.
Zaželel sem se je dotakniti
in na ustne jo poljubiti.
Cela večnost je tako minila,
preden me je opazila.
Proti njej sem se odpravil,
da toplo bi jo pozdravil ...
A spremenila se je v meglico.
Kaj jo je pičilo, to svetnico?
Ah, te preklete, bedne iluzije
in moje otročje sanjarije.
Bila je upodobitev mojih sanj,
sanj, sanj, ah, teh sanj ...
Obujal naprej sem še te sanje,
a ona več se ni vrnila vanje.
Bom prebolel njen obraz
in priznal si svoj poraz?
Slepo zaljubil sem se v prikazen,
ah, res sem norec, blazen ...

Gremo v kino! Da, v kino!
Le pogumno, brez upiranja, nerganja, - danes se bo šlo v kino!

Tam se bomo zagotovo vsi imeli super mega fino:

prav vsak izmed nas zagotovo bo kaj zase našel,
si izbral, vživel se in navijal bo za tistega junaka,
katerega po duši najbolj čuti,
pa čeprav morda obstaja ta samo v popolnoma izmišljenem,
torej neresničnem fantazijskem virtualnem svetu...

Ti si trdnjava, ki na skalovju stoji
in osvojiti nikomur se ne pusti.
Gledal sem te in srčno si te zaželel
ter spraševal, kako bi te zavzel.

Z ogromno vojsko sem prihrumel
in kruto oblegati sem te začel.
Srditi boj kaj kmalu se je razvnel,
a Hudič vso vojsko mi je vzel.

Gledal sem to ubogo množico ljudi,
kako plemenito zame se bori.
Toda ta krvavi boj bil se je zaman
in pomnil ta prekleti bom dan.

Cesta mi leti v obraz,
razdalja ni vprašanje,
praznina, mala celica,
topla, edina v trenutku.

Na vetrobranu le odsev,
utrujene, hiteče
sanje o denarju,
prazne marnje.

Utrujene, zadete scene,
dol s ceste,
izven poti,
tam življenje se godi.

Preštevajo trupla,
otroke, ki jih več ni.
Preštevajo žene in matere
z zaprtimi očmi.
Preštevajo može,
ki so za vselej odšli,
preštevajo ruševine
pretekle noči.
Čakajo vodo in hrano,
pa je od nikoder ni.
Vse se godi pred našimi očmi,
pa nihče ne sliši krikov
obupanih ljudi.

Krotkega srca bojevnica
ne prisega na orožje hladno:
ve namreč za orožje drugo,
ki je vedno zmagovito,
in ki del nje same je:
z vso močjo zato
oklene ščita se
jeklene volje,
nadene neprebojen
si oklep
pozitivnega mišljenja
in vseskozi neustrašno
se bori
z mečem
vztrajne prizadevnosti.

Tiha, nevsiljiva sreča iznenada
se kar sama ti povabi v goste,
ko prenehaš se zanašati
na svoje skromne le moči,
ko ti z drugimi ni več za tekmovati
in se v njihovih očeh iz dneva v dan dokazovati,
ko morda ostaneš le še sam s seboj in kakor brez vsega…,
in si končno le priznaš, da je duša vse,
kar najlepšega in najbolj vrednega imaš.

Prijeten mir me vso objame,
ko pomislim Nate, ko pomisliš name,
ki najsvetlejši si mi vzor.
Ni beseda Tvoja vedno mila, sladka,
a v njej počiva vsa resničnost.
Vidiš me naravnost v srce –
prebereš moje misli,
še preden se jih sploh zavem.
Obličja Tvojega še ne poznam,
ne barve Tvojega glasu,
vem pa, da Te vedno najdem tam,
kjer je doma Ljubezen.

Danijela Premzl

Eno samo zorenje
moje podobe v zrcalu.
V katerem mozaiku manjkam
in kdo me bo odstranil iz svojih albumov?
Brezmejna svoboda mi komaj pusti dihati,
tako je samotna in pusta,
veter mi nosi besede na usta
jaz pa se spominjam tistega norega pusta,
ko sem svojo dolgočasnost vsaj za en večer
zamenjala za dober žur do poznih ur,
ko sem se med družbo pomešala
in od navdušenja blestela
ter se kot kakšna najstnica zares lepo imela.
Mar ne bi smela biti vesela,
užiti mladosti, kolikor je je še ostalo
in vsaj takrat pozabiti, da pač nisem posrečen tip
in se vsaj za hip otresti svojih hib?

Elipsa minevanja
In prihajanja novega.
Kako noro!
Mrmotanje minut in žvižganje
v temo noči vrezanih ustnic,
ki iščejo jutranje vrelce resnic,
skrite v času preteklem.
Branje sporedov.
Odrivanje. Skok v čas.
Kobacanje prek tipkovnice
skoz razsvetljeni ekran
v virtualni svet,
držeč ročaj starinske skodelice
in srebanje kave z okusom.

Tvoje oči
me vabijo
z neustavljivo
prikupnostjo
v svoje globine.

Iz njih skrivnostno
odseva barvito
razpoloženje
tvoje duše.

Pesnik Tomaž Šalamun bi lahko pomagal
presti niti tej pesmi, saj sploh ne vem,
kako se ji streže, ko pa pokajo pesnici žile
kot zreli pečeni kostanji jeseni.

Zunaj se prebuja pomlad!

Platane krilijo z rokami in zbujajo sonce.
Ob nogah jim šumijo vali gostega morja.
Ladji kodrajo ribe pot po modrosivi poljani.
Zemlja s požegnano vodo že izpareva zeleni obraz.

Nenadoma me vso
presune odrešilen glas,
kakor čudežen preblisk z Neba:
»Otrok si in to ostani!
Otroka v sebi vedno brani...!
Bodi vedno nežna z njim.
On je tisti, ki te prvi spravi v smeh,
ko te kdaj zajame val obupa.
On je tisti, ki si upa
spremeniti tvoje sanje
v del resničnosti.
On je tisti, ki te opogumlja in bodri,
on bo s tabo tudi ko bodo vsi drugi že odšli.
Le solze ponosa smejo ovlažiti ti oči,
saj njegova družba ti z gotovostjo obeta
mnogo, mnogo srečnih in veselih dni…

Danijela Premzl

Odpri oči, zaživi vendar!
V tebi skrita je lepota:
najdi in užij jo,
deli jo med druge.
Ti si čopič,
ki nariše
marsikomu smehljaj na obraz,
ti si kakor knjiga modrosti,
ki vsakomur najde misel, ki mu prestoji.

Danijela Premzl

Kaj bi bil jaz brez tebe?
Neskončni vir življenja,
Sončni žarek mojega srca,
Majhna zvezdica s sijajem v očeh,
Poslana iz globin vesolja,
Da mi zaželiš miren sèn,
Da me odpelješ daleč stran,
Ko spomin name bo izbrisan,
In moj obraz bo drugim neznan,
Ostala bo le plošča brez imena,
Grob prekrit s plevelom,
Kjer v večnosti bom počival,
Nenadoma bom odšel brez slovesa,
Nikomur ne bo mar,
Le v tvojih očeh ostal bo žar,
Bežen spomin iz otroštva,
Preoblikovan v podaljšek mojega spomina.

Da bi vzljubila vsakdanje dolžnosti,
da bi znala pravilno izbirati,
da ti preteklosti ne bi bilo potrebno obžalovati,
da bi našla svoj jaz,
da bi bila vedno na pravem mestu,
da bi potrdila in opravičila svoj obstoj,
da ne bi bila težko prebavljiva,
da bi vztrajala dan za dnem do konca.
Da bi vedela to, kar je vedeti potrebno.
Da bi videla samo to, kar je videti vredno.
Da bi se vedno znova pravilno opredeljevala.
Da bi na koncu zmagala.