Mnogi pravijo poslušaj svoje srce in mislijo, kako je treba poslušati svoje želje.

Vendar srce prvenstveno ni namenjeno za poslušanju želja, je simbol in sinonim za zmožnost, vedno živeti in ravnati prav, iz svojega najglobljega stanja biti.

Nismo poklicani za vrnitev v neko "ljubezen", ampak vrnitev v prvotno ljubezen.

Imejte glede tega jasen uvid.

Obstaja tudi mnogo ljudi,
ki so krepostno in kakor je prav preživeli svoje življenje in to je bilo njihovo edino plačilo.
Pogostokrat so ob tem,
popolnoma odprtega srca,
brez najmanjšega pritoževanja,
nase sprejeli zelo težko delo,
in ga privedli do dobrega konca.

Mislim, da nikoli ne bi smeli primerjati svojih težav s težavami drugih. S takšnim tekmovanjem ničesar ne dosežemo. Užaloščena oseba ne pričakuje povabila na olimpijske igre v tekmovanju o trpljenju. Pomagalo bi, če bi si zapomnili naslednje: gorje in srčna bolečina morda na svetu nista porazdeljena enakomerno, sta pa zelo radodarno. Vsak dobi svoj delež. Če bi spoznali resnico, bi težko našli koga, ki bi mu lahko zavidali njegovo življenje.

Boga v svojih molitvah ne moremo prositi , naj zaradi nas spremeni naravne zakone, da bi postale usodne okoliščine manj usodne. Noseča mati naj v molitvi ne prosi Boga, da bi bil njen otrok deček, saj je spol otroka že določen.

Všeč mi ni tisto kar vidim, čeprav tega ne zaničujem.

Všeč mi je kar iskreno doživim in pristno enostavno povem

Človek se je v tej naravi navadil ustvarjati vse na silo.

Pravega miru in ljubezni že dolgo ne pozna.

Mir trajno ne ohrani nobeno orožje.

Trajni mir ustvarijo in ohranijo edinole ljubeča srca.

Kjer je takšen mir v dušah, je mir tudi vsepovsod naokoli.

Izraz "srebrni cunami" kaže,
kako družba vidi stare ljudi;
ni prijazen do mladih in starih.

Je za takšen odnos krivo
pomanjkanje modrosti pri starih
ali tudi težnja po dobičku še od njih?

Najbrž vsi preveč mislimo le nase,
zato še bolj starost izstavlja račune
za preveč jemanja, premalo dajanja.

RAZMIŠLJAJTE tako, kakor da bi bila vsaka vaša beseda z ognjenimi črkami izjedkana na nebu, da bi jo videli vsi in vsakdo. Kajti tako v resnici je.

GOVORITE tako, kakor da bi bil ves svet eno samo uho, ki prisluškuje, kaj boste povedali. In tako v resnici je.

RAVNAJTE tako, kakor da bi se vsako vaše dejanje moralo nekoč povrniti vam samim. In tako se v resnici zgodi.

Naj bodo vaše ŽELJE takšne, kakor da bi bili eno s temi željami. In to v resnici ste.

Kjer človek poseka zadnja sadna drevesa,
si ne more več sam nabrati češenj,
kjer v parkih prevladujejo uvoženi eksoti
in so nabiranje zelišč, jagod, borovnic
zamenjali obiski premnogih veletrgovin
in preganjajo medsebojno pomoč in dobroto,
tam človek zmore le še na sobno kolo,
se spoti samo v fitnesu ali ob žogi,
pozablja na družino, odriva obveznosti,
prerad zapravlja čas ob mnogih zaslonih
ali vneto prazni kozarce omame, jeze, spozabe.

Zavedati se moramo, da je svet tak, da se nam v njem lahko zgodi krivica.

Če se tega ne zavedamo, nas krivica prizadene, in reagiramo iz te prizadetosti neosveščeno.

S tem pa vse skupaj še poslabšamo in sami reagiramo tako, da krivico večamo.

Neosveščen človek se tako žalostno malo zaveda kadar krivico dela, a vendar kako zelo se zaveda, kadar krivico doživi.

Od nekdaj kadar neko bitje pride v soglasje in harmonijo s samim sabo, se v njem pojavi želja, da bi to povezal in podelil z zunanjostjo.

V njem je želja, da bi tudi to kar je odzunaj bilo popolno.

Takrat ko to poizkusi doseči pa spozna tudi žalostno resnico, da zunanji svet ni kaj dosti naklonjen temu.

Ko to spozna ve, da mora popolnost ohranjati v samem sebi ne glede na zunanje okoliščine.

V tem pa se skriva nevarna čer in past samozadovoljnosti in samoljubja, ki se ji mora inteligentno in na pravi način izogniti.

Ljubezen je čudodelka, po kateri vsi hrepenimo. Šele ko vzljubite sebe, lahko poskrbite zase.

Ko ste prestrašeni, se spomnite, da to pomeni, da se nimate radi in si ne zaupate. Vzrok vaših strahov je pogosto prepričanje, da niste dovolj dobri. Šele ko se vzljubite in se popolnoma odobravate, lahko začnete premagovati svoje strahove.

Če najdeš v svojem srcu svoj dom
je tvoj dom povsod,
če ga pa ne najdeš v sebi
si tujec v lastni hiši.

Stoyan Svet

Ko se dokopljemo do velikih resnic,
je važno,
kako in zakaj jih potem uporabimo.

Trnova je pot tistih,
ki globoko v sebi čutijo,
da morajo osrečevati druge.

Obljube, zaveze, pogodbe
in podobne zgodbe potrjujejo tudi notarji.

Koliko naših obljub in razlag
pa potrjuje tudi božja pravičnost?!

Nanjo naj bi najprej pomislili, pretehtali
in se jih potem tudi držali -
in življenje bo teklo v pravo smer.

To zgodbo poznamo skoraj vsi.

Nek kralj je menil, da so stari ljudje nepotrebni, ter da so breme za kraljestvo, da je treba vsem preden ostarijo odvzeti življenje, kakor je tudi on sam naredil s svojim očetom in materjo.

Kdo je ta kralj?

Ta kralj je naš lažni jaz, ki hoče vsemu vladati ob tem, ko misli, da vse ve in vse zna, v resnici pa nič bistvenega ne ve in ne zna, v njem je srce, ki ga ne navdihuje več Mati - ki je ljubezen - in glava -, ki je ne vodi več tega modrost, Oče.

Zanimati bi te morali samo dve vrsti ljudi;
tisti, ki bi radi bili bližje njihovemu srcu,
in tisti, ki so bližje njihovim srcem kot ti sam(a).

Stoyan Svet