Piše: Renata Bokan

Nekako tako se je jezila Karla po prvih treh srečanjih v Šoli čustvene inteligence. V mislih je seveda imela neko drugo udeleženko. "Veš, moti me, da kar naprej govori in se postavlja nad druge," je nadaljevala v zaupnem tonu in še dodala: "Bom raje menjala skupino, da je ne bom več srečevala."

Rešitev, s katero se pogosto izmaknemo temu, da bi malo bolje pogledali, kaj se skriva za našimi tovrstnimi čustvenimi reakcijami. In kaj se je dogajalo naprej? Karla je res zamenjala skupino. V drugi skupini je sama pogosto vskočila v besedo ostalim sodelujočim, kazala tendenco po uveljavljanju in bila nestrpna do nekaterih v skupini. Hm, morda je komu s tem vedenjem, dokler se ga ni pričela zavedati, šla kar pošteno na živce . Če smo iskreni, kdo med nami se kdaj ne zaloti ob misli, da nam ta ali oni s katero od svojih lastnosti pošteno 'stopi na živce'? Neradi to priznamo, če pa že, smo seveda polni pojasnil in opravičil, zakaj in kaj nas moti na drugem človeku.

Piše: Neža Žigon v Vivi www.viva.si

Kako vzdržati in skleniti kompromis
"Mož ima neprijetno navado, da svoje umazane cunje pušča po vsem stanovanju. Nenehno pobiram za njim in ne glede na to, koliko se pritožujem, to počne še naprej. Kot bi bil gluh! Že res, da vse dneve trdno gara in zato doma nič ne pomaga - to lahko razumem in spoštujem. Ne morem pa sprejeti dejstva, da je tako neurejen.

Več časa porabim za to, da čistim in pospravljam za njim kot za siceršnje pospravljanje stanovanja! To ne samo frustrira, ampak je tudi neznansko utrudljivo. Mislila sem, da je zakon partnerstvo, vendar najin to zagotovo ni," se pritožuje Sabina, dvaintridesetletna poslovodkinja iz Celja. Sabina je le kaplja v morju žensk, katerih moški mislijo, da je glavno poslanstvo žensk pospravljanje za - njimi, hkrati pa si nočejo priznati, da je zakon partnerstvo.

Fuj, ti gnus ostudni, nagravžni!

Religije trdijo, da je človek grešen, človeško telo slabo, duh šibek, spolnost pa umazana. Namenjena je le razmnoževanju in proizvajanju novih vernikov. Najbolje je, da sta proizvajalca med proizvodnjo otrok oblečena, da mižita in molče potrpita, da hudo mine.

V srednjem veku so duhovniki vernicam svetovali, naj se redno ne perejo spodaj. Ko se jim bo moški približal od spodnje strani, mu bo močno zasmrdelo in ga odbilo. Mladim še danes grozijo, da morajo držati roke proč od sebe. Strašijo jih: Kdor bo položil roko nase, se mu bo ta posušila.

Pred kratkim smo s Palkija odstranili kriminalno združbo, ki je preprodajala ženske za spolno izkoriščanje. Vodila sta jo Iztok Videli in Igor Nun. Pri njihovem delu jim je pomagal Vivikum, podjetje za nakup in prodajo dragih kovin. S prostitucijo so zaslužili veliko denarja in ga spreminjali v zlato, zato so potrebovali podjetje, ki jim bo pri tem pomagalo. Na koncu so eni in drugi spremenili vse v nič in odleteli s planeta.

Prostitucija, ta goljufiva kača.

Prostitucija je še ena oblika zahrbtnega, hinavskega in sadističnega nasilja nad ljudmi, še posebej nad ženskami. Ni čudno, da se karmičarski psihopati tako izživljajo nad ženskami, saj so one naravno zelo nežne, skrbne in ljubeče. Karmičarji so s prostitucijo pokvarili naravno partnerstvo, ljubezen in spolnost. Na vsak način so se trudili, da bi poslabšali in uničili Dobro, pogrdili Lepo in umazali Čisto.

Poglejmo, kaj o karmi pravita Portia in Pallas Athena, članici Karmičnega sveta iz našega sončnega sistema. V 3. knjigi iz serije Pisma Palkijem lahko v poglavju Portia, boginja krivice, in Pallas Athena, boginja laži, preberete, da v kanaliziranem sporočilu jasno povesta, da obstaja samo slaba karma.

To seveda ni čudno, saj Zla bitja zanima samo Zlo. Dobro uporabljajo le zato, da ga poškodujejo, uničijo in ubijejo, tako da Zlo močneje zaboli.

Njune izjave objavljam tudi v angleščini, tako da se lahko sami prepričate, da sta to res povedali.

Piše: Sanja Lončar v Vivi www.viva.si

Pravijo da je že pet minut zelo relativen pojem – odvisno od tega, s katere strani straniščnih vrat se nahajate! Kako potemtakem ovrednotiti dvajset let izkušenj? V naravi je to dvajset življenj koruze – ali pa zgodnja mladost hrasta. 

Čas je resnično protisloven pojem. Ko pridemo do konca, spoznamo, da je čas edino, kar smo v resnici imeli, čeprav smo ves čas trdili, da ga nimamo. Vse ostalo, o čemer smo bili prepričani, da imamo, tedaj ni vredno nič. In kaj bi si na koncu svoje poti želeli prav vsi … le še malo časa!

V petek ob dveh zjutraj mi je sporočevalec z Venere, ki je v moji bližini in deluje popolnoma isto kot drugi »glasovi v glavah«, le da je on prijateljski in koristen, povedal, da je Afrodita, namestnica vodje skupine za kontrolo zemeljskih državnikov, to je politikov, ki šteje 8.000 članov, pripravljena na odstop in prehod k nam.

Malo zatem je prišla še novica, da je tudi Barbida, ena od najvišjih v zadnji skupini operativcev za neposredno kontrolo Zemlje, pripravljena na odstop. Sporočevalec je še povedal, da je v bližini ljudi na Zemlji 91,3 milijonov nameščencev. Če se spomnite, sem v prejšnjem poročilu predpostavljal, da jih je do 500 milijonov.

Še dobro, da jih je manj, saj jih bomo zaradi tega lahko veliko hitreje uredili in poslali domov. Takoj sem poklical naše vesoljce in jim predlagal, da pripravijo sporočilo za karmičarske nameščence (inštalte).

Sprašujem se, zakaj je na našem planetu, kjer vsi iščemo samo ljubezen, ljubezen tako težko dosegljiva?

Pa saj ni, bo rekel marsikdo.

Poglejmo si empirično, kje vse je ljubezen ovrednotena, kot nekaj slabega. Vzel bom čisto banalen primer, tako da boste videli, na kakšne vse načine se poskuša čisto iskreno ljubezen prikazati v slabi luči.

Zadnje čase veliko slišimo in beremo o delovanju vizualizacij s katerimi lahko manifestiramo in pritegnemo obilje v naše življenje. Pojavljajo se raznorazne tehnike, knjige, tečaji itd. Napoleon Hill je bil pionir takšnega razmišljanja, ki je to sodobni družbi izpostavil ter napisal prvo knjigo že leta 1937 (Think and grow rich), prodana pa je bila v 20 mio nakladi. Drugi val je nekje proti koncu 90-ih spodbudil Kevin Trudeau in v Ameriki naredil pravo revolucijo. Potem je izšla še knjiga Skrivnost in tendenca tovrstnega razmišljanja, da lahko sami kreiramo svojo realnost, se je hitro razširila med ljudmi.

Smo pa ljudje tudi čedalje bolj nestrpni, tempo življenja je vse hitrejši in žal, če učinki niso takojšnji, idejo hitro zavržemo in se podamo nazaj na stara prepričanja.

Že nekaj let delam na sebi, mi je povedala Sabina. Ogromno sem že naredila, je dodala. 

Super, to je lepo slišati, sem odvrnil. Kako pa veste, koliko ste naredila na sebi, sem jo vprašal. 

Spremenila sem se, zelo, čutim v sebi, je odgovorila. 

Razumem in sem vesel za vas, sem ji povedal. Pa bi želela napredovati še hitreje, sem jo vprašal.

Kako pa to izgleda, je z zanimanjem vprašala. 

Imamo štirinajstletnega mulca. Brihtna glava, a kaj ko se počuti doma osamljenega. Edinec, starša sta izgubila smer krmarjenja njunega zakona, lovita se na brezveznih malenkostih in se neprestano prepirata. Našemu najstniku gre to zelo na živce, a sčasoma dobi debelo kožo in ju niti ne sliši več.

Starša se razideta in oče se odseli v sosednjo državo, kjer je dobil delo, mulc ostane z mamo doma. Oče želi vseeno sodelovati pri vzgoji sina, ker se zaveda, da sedaj prihaja zahtevno obdobje pubertete, pa da ne bi sine »zabluzil«, ga redno obiskuje, kolikor mu čas dopušča ali pa prebije sin vikende pri njemu.

Dragi Zemljani, z veseljem vam sporočam, da odlično napredujemo z osvobajanjem vesolja. Naši vesoljci so mi povedali, da smo skupaj z našimi prijatelji iz drugi galaksij osvobodili že več kot 400 milijonov galaksij. Bravo, naši!

Včeraj, to je 25. aprila 2021, je bil prelomni dan v zgodovini Zemlje. Naši vesoljci so mi sporočili, da je bil včeraj prvi dan, ko na Zemljo ni prišel niti en inkarnant iz drugih galaksij. Prav tako ni bilo nikogar iz naše galaksije, da bi se inkarniral v otroka, saj smo tudi njo že osvobodili.

Na Zemlji se vsako leto rodi približno 83 milijonov otrok. To pomeni, da vsak dan zanosi približno 227.397 žensk in vsak dan se rodi približno toliko otrok. To seveda pomeni, da morajo karmičarji iz celega vesolja vsak dan na Zemljo pripeljati oziroma teleportirati približno 227.397 inkarnantov, to je ljudi, moških in žensk z drugih planetov.

Če vam lahko dam le tri nasvete, kako lahko ustvarite izjemen partnerski odnos so to: izberite s sabo kompatibilnega partnerja, poglobita vajino prijateljstvo ter zaljubite se in uživajte v tem, kar imate.

Izberite s sabo kompatibilnega partnerja

Verjetno se strinjate, da sta naravi vode in olja tako različni, da tudi če ju mešamo, se slej ko prej ločita. Med njima ni tiste osnovne sorodnosti, ki bi ju povezovala v skupnost novega.

“Hočem rešiti svoje partnerstvo, pa sem že skoraj obupala. Prebrala sem že nešteto knjig, poslušam nasvete na YouTube, obiskala sem celo nekaj svetovalcev, pa se stvari skoraj nič ne premaknejo. Povejte mi, kaj delam narobe?” je vprašanje, ki ga pogosto dobim.

Zakaj stvari ne delujejo, kaj torej delate narobe?

Nič!

Kako nič?

Vse to, kar delate, je v redu. Problem je samo v tem, da to ni dovolj. Zato ne deluje!

Verni so za boga krivi in dolžni

Prisluhnimo svetim mukam Martina Luthra, ki je »skoraj obupal nad tem, da mu bo uspelo zadovoljiti Boga, ki ga je sovražil: “Kljub brezmadežnemu življenju meniha sem čutil, da sem grešnik s slabo vestjo pred Bogom. Prav tako nisem mogel verjeti, da mu ugajajo moja dejanja. Tega pravičniškega Boga, kaznovalca grešnikov, nisem ljubil, temveč sem ga preziral.

Bil sem dober menih, tako dosledno sem ubogal pravilo, da bi prišel v nebesa, če bi lahko prišel tja samo zaradi upoštevanja samostanskega reda. Vsi moji sodrugi v samostanu bi to potrdili … Toda moja vest mi ničesar ni zagotavljala, temveč me je venomer polnila z dvomi in govorila: Tega nisi storil prav. Nisi se dovolj pokesal. To si izpustil iz spovedi.« (Karen Armstrong, Zgodovina Boga)

Je že res, da se včasih z marsikom težko razumemo in ne najdemo skupnega jezika.

Ko se nam začne dogajati, da nas kar naprej motijo določene stvari pri osebah, s katerimi smo v kontaktu, pa se moramo vprašati, kje dejansko leži težava.

So določene osebe res tako težavne za razumeti ali bi lahko morda kdaj pogledali vase ter se vprašali, če bi lahko del težave rešili že sami pri sebi.

So stvari, o katerih ne govorimo. So tematike, o katerih se ne pogovarjamo. So tabu občutki, ki jih skrivamo. Ker se bojimo. Bojimo, da bi nas zaznamovali od zunaj, da bi nas imeli ljudje za »čudake«, da bi odkrili tiste najbolj ranljive dele sebe, zaradi katerih bi izpadli slabiči. Saj je vendar tako imenitno delovati močna in postavljena osebnost. Imenitno je, če te imajo ljudje za nekoga, ki ga ne more nič zlomiti.

Sem nekdo, ki ve, kaj hoče v življenju in se tega neomajno drži. Hodim po svoji poti in vsi me občudujejo. Ker bi sami radi dosegli prav to. Biti neomajen in nezlomljiv. Pa sem res tak? Položim roko na srce in v oči privrejo solze. Predolgo sem skrival bolečino v sebi, predolgo igral človeka, kakršnega so želeli videti drugi. Kako pa sem se videl sam? Še tako mišičasto telo enkrat klone pod bremenom uteži, če jih vsaj od časa do časa ne odloži.

“Moški, ki te resnično ljubi, ti tega nikoli ne bo storil! Če bi me resnično ljubil, bi me sprejel takšno kot sem. Če te resnično ljubi, bo zate naredil vse. Ljubiti moraš brezpogojno!”

“Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.” (Sveto pismo 1 Kor 13,4)

V Obstoju ni napak, zato se za njih ni potrebno opravičevati.

Vse v Obstoju obstaja takšno, kot je. V tem smislu ni nobenih napak. Obstoj ni bil načrtovan, zato tudi ni možno, da bi bilo v njem kaj napačnega. Za dobre ljudi bi bilo bolje, če ne bi bilo Zla. Za zle bi bilo bolje, če ne bi bilo Dobrega. Ne eni ne drugi glede obstoja Zla in Dobrega ne moremo narediti ničesar. Za Dobre je lahko Zlo napaka, za zle je napaka Dobro. Vse, kar lahko dobri ljudje naredimo, je, da si želimo, da je Zla čim manj in da bomo čimprej iz teme prešli v svetlobo.

Ko rečemo »napaka«, s tem mislimo, da bi na nekem mestu moralo biti nekaj drugega, da bi bilo potem pravilno, kot je na primer govorna napaka v besedilu. V Obstoju je tako, kot je, in nič drugače. V tem smislu je vse na svojem mestu pa če nam je to prav ali ne.

“Pogosto dobim vprašanje ali je možno prijateljstvo med moškim in žensko.
Kaj menite vi sami? Je možno ali ni? Ko sem malce povpraševala o tej dilemi prijatelje in prijateljice pa tudi stranke, se je pokazala izrazita polariteta.

Običajno so moški menili, da prijateljstvo do ženske skorajda ni možno, razen če sta odraščala od majhnih nog in se imata rada kot brat in sestra, sicer pa so mi moški povedali, da bi si slej kot prej poželeli svojo do takrat prijateljico tudi kot moški.

Ples telesa je izraz notranjega čutenja
Ples je poseben način gibanja telesa, ki nas pripelje v stik z energijskim svetom. Drugače povedano, gibanje telesa postane ples takrat, ko se uglasimo z določeno energijo. Ta energija je lahko povezana z vitalno, čustveno-miselno ali duhovno ravnijo.

S plesom damo tej energiji fizičen izraz. S plesom se v auri sproščajo določene napetosti in skozi takšno energijsko očiščenje lahko pridemo v stik z globljimi občutki v sebi in tudi njim damo v obliki giba simbolen, fizičen izraz. Pomembna elementa plesa sta ritem in dinamika zvokov.

Uglaševanje z ritmom
Ritem je fizični izraz vitalne ravni. Vse življenjske funkcije našega telesa so ritmične, npr. utrip srca, dihanje, možgansko valovanje, hormonski bio-feedback. Tudi vsaka celica telesa ima svoj ritem, prav tako vsak atomski in subatomski delec. Skozi ples se učimo prisluhniti ritmu, najprej ritem glasbe, nato telesa, čustev, misli in svojega duha.

Povej mi, kako raste roža. Le kako? Poglej, začuti, prisluhni - in vedel boš. Podobno je z inspiracijo. Gre za nekaj subtilnega, delikatnega, nelahko opisljivega. Po svoje naravnega, tako kot je rast rože. In vendar tako pomembnega in usodnega v človekovem življenju, da je vredno pozornosti.

Inspiracija je izjemno pozitiven psihološki pojav, tako kot so lepota in ustvarjalnost, smisel in sreča. Z navdihom sem se redno srečevala pri svojem raziskovanju navdihujočih čudežev (nenavadnih inspirativnih pojavov sodobnega časa). Vedno znova osupnem - koliko inspiracije se skoznje preliva!

Starejša ko sem, bolj ugotavljam, da sem bila neiskrena v izpovedovanju svojih čustev, predvsem v stanju jeze. Ko me nekdo prizadene, takrat se samo postavim za zid in ne razmišljam o rešitvi, o pogovoru, ampak o tem, kako lahko nasprotniku vrnem besede, da ga bom čimbolj prizadela, da bo občutil, kako je on prizadel mene. In predvidevam, da nasprotnik deluje na enak princip, kar pomeni, da samo tekmujeva v borbi ega, kdo bo prej ali odšel v solzah ali se umaknil, da bo drugi lahko slavil navidezno zmago. Pa je to res zmagoslavni trenutek?

Po navadi smo ljudje najbolj prizadeti pri ljudeh, katere imamo na najvišji stopnici naše čustvene razporeditve. In ravno njih v stanjih, ko je potolčena naša samopodoba, naš ego, ko so razbita naša čustva, najbolj želimo prizadeti. Začeti z drugačno vrsto komunikacije, z iskrenostjo, je zopet trening. V takih trenutkih, sploh pred ljudmi, partnerji, otroci, pred katerimi smo najbolj razgaljeni, saj želimo, da nas sprejmejo z dobrimi in slabimi lastnostmi, z vsemi našimi muhami in včasih norimi idejami, takrat smo najbolj ranljivi in takrat najbolj branimo sebe in želimo najhuje prizadeti.