Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Kaj vas je osrečilo danes? Objem partnerja, otroški nasmeh, zahvala brezdomca, ki ste mu poklonili evro? Ali pa ste nenehno nezadovoljni, ker ste prepričani, da je sreča samoumevna, celo naša pravica, pa kar niste srečni? Sreča je nekaj, po čemer stremi večina ljudi. Vemo, da je sreča nekaj, kar naj bi nam pripadalo - tako rekoč naša pravica. In ni ga človeka, ki ga to notranje hrepenenje ne bi gnalo, da bi jo dosegel, poiskal, si jo prilastil … Zdi se, da nam nenehno uhaja in da je nikoli ni dovolj.

Kot potrjujejo raziskave - in tudi naše izkušnje - je dolgoročno ne prinašajo ne denar ne partnerji ne otroci ne poklic ne materialne dobrine ne naključne ugodne priložnosti. Je torej sreča stvar usode, na voljo le nekaterim izbrancem s srečnimi geni? Ne. Sreča je dosegljiva vsem, vendar - tako kot vse, v čemer bi radi blesteli - zahteva svojo šolo.

Ničesar ne počnemo podzavestno, le vsega ne počnemo enako zavestno

Ideja o obstoju podzavesti je v naši družbi zelo prisotna. Nanjo se sklicujemo, ko si ne znamo pojasniti svojih občutij in odzivov. Na njej temeljijo tako rekoč vse metode in tehnike s področja duševnega zdravja. Je kot nekakšna dogma, tako splošno sprejeta, da skoraj ne dopušča dvomov vanjo. A ravno zaradi velikega pomena, ki se podzavesti pripisuje in nenazadnje vpliva, ki ga ima njeno razumevanje na naše dojemanje sebe, si nedvomno zasluži, da si jo pobliže pogledamo.

Zagovorniki koncepta podzavesti trdijo, da smo v svojih odzivih pogosto vodeni s skritimi miselnimi procesi, ki se jih ne zavedamo in nad katerimi nimamo nadzora.

Piše: Branko Gradišnik, odpisatelj v Vivi www.viva.si

Kaj rečem materam, ki si želijo nasveta, kako biti »popolne«? »Tako kot je starejši človek manj star od starega človeka, je popolna mati manj dobra od še kar dobre matere …«

Vzajemnaa ljubezen med staršem
Pojdimo od začetka. Vsaki materi, če ima moža oziroma »partnerja«, najprej rečem, da vzgoja otrok ne poteka v odnosu do otroka, ampak znotraj razmerja s sozakoncem. Starša sta živi zgled: otrok se vzgaja sam od sebe, s posnemanjem, z nezavednim notranjenjem tako matere kot očeta, še sploh pa razmerja med njima. Fantek se od matere nezavedno uči, kakšne so ženske, od očeta pa, kakšen bo on, ko »bo bil velik«.

Zakaj nikomur ne bi bilo treba živeti v negotovosti?
Skozi svoje dolgoletno svetovalno delo ugotavljam, da imamo pogosto od življenja manj, kot bi lahko imeli, ker smo tako v skrbeh zaradi prihodnosti, da spregledamo priložnosti, ki se nam ponujajo v sedanjosti.

Še huje, s svojim obremenjevanjem z jutrišnjimi skrbmi nehote kličemo nase prav tiste stvari, zaradi katerih nas danes najbolj skrbi. Slabe stvari se nam namreč ne dogajajo, ker bi se nekaj izven nas zarotilo proti nam, ampak ker predolgo ohranjamo pretemen pogled na preveč stvari.

Temen pogled pomeni, da smo kronično zaskrbljeni. Skrbi se rojevajo iz strahu. Strah je brez dvoma naše najtežje čustvo. Ohromi nam telo in duha. Strah nas je, ker ne vemo, kaj nam prinaša prihodnost, iz preteklih izkušenj, lastnih ali tujih, pa vemo, da nam lahko prinese tudi marsikaj hudega.

Ko se oziram v preteklost, se mi obudijo sami lepi spomini. Ko vidim kakšno sliko piknikov, dejavnosti, ko smo še skupaj hodili po svetu, se mi milo stori. Ljudje se preteklosti ponavadi spominjamo samo v lepih trenutkih. Razen, ko smo imeli res kakšne težke trenutke.

Drugače pa se vse zdi po nekem določenem času kot iz pravljice. Ob pogledu na fotografijo igrišča, kjer smo veselo piknikovali, sem prebudila vse občutke, spomine in nasmehe. Kako smo se imeli lepo. Potem sem se začela spraševati, kje so se izgubili vsi težki trenutki in zakaj se spominjam samo lepih, ki mi vedno znova vzbujajo dvom, da sem se v življenju odločila pravilno. Zakaj se spominjamo samo lepih občutkov?

Ste se že spraševali kaj je svoboda? Kaj nas omejuje pri doživljanju popolne svobode? Ali obstaja popolna svoboda? Ali je svoboda relativna? Ali lahko svobodo delimo na: telesno, duševno, duhovno…? Ste žeslišali tisto o svobodnem zaporniku in tisto o ujetniku lastnih misli? Ali je potemtakem svoboda stvar lastnega prepričanja? Kdo omejuje mojo svobodo? Jaz sam ali nekdo, nekaj zunaj mene?

Individualna svoboda
Mogoče je lažja pot do spoznanja pojma svobode, če pomislimo na to kaj svoboda ni oziroma ko le ta manjka. V prvi vrsti sem lahko telesno svoboden a hkrati ujetnik lastnih misli. Lahko pa mi je telesno odvzeta svoboda in sem duševno osvobojen. Ali še bolj kompleksno pomanjkanje svobode zajeto v citatu: »Nihče ni bolj suženj kot tisti, ki misli, da je svoboden, pa ni.« (Johann Wolfgang von Goethe)

Mir v duši je nekaj , kar potrebuje vsak človek, če želi biti srečen. Zelo preprosta beseda in toliko dela na sebi, da to stanje lahko občutiš in ga uspeš nadzirati oz. obdržati v tem malem kaosu, ki ga živimo ljudje. Je občutek sreče, ki ga pozna malo ljudi in je, če ga ni, problem, ki se posledično kaže na vseh področjih našega življenja. 

Prosti čas je relativna zadeva. Ljudje, ki trdijo, da prostega časa nimajo, so pogosto ljudje, ki dnevno vsaj 2 uri presedijo za računalnikom (...ne mislim službeno) in ravno toliko pred televizorjem. To je čas, ki nam sicer godi in nam malo popestri čas med obveznostmi, vendar nam ne da miru. Samo v tišini, sami s seboj lahko dejansko obnovimo svoje fizično in energetsko telo...in to je temelj za moč in mir v telesu in umu.

Vsi imamo notranjega kritika. To je glas znotraj nas, ki nam šepeta, da nismo dovolj pametni, močni, sposobni, talentirani, privlačni, izobraženi. S tem prebuja dvom in nezaupanje v naše moči in sposobnosti. Del nas je prepričan, da nas ta glas varuje, zato mu verjamemo. Tako notranji kritik pridobi veliko moč in premaga bojevnika v nas!

Kako se razvije notranji kritik?
Notranji kritik se razvije iz najzgodnejših izkušenj v našem življenju. Način, kako danes ravnamo s seboj, kdaj se kritiziramo, kako to počnemo in iz kakšnega razloga, je v veliki meri odvisen od tega, kako so nas obravnavali naši starši. Skozi vse otroštvo so nas učili, katero vedenje je sprejemljivo, katero je nevarno, katero je nemoralno, katero je ljubeče in katero nadležno.

Najboljši atleti se ne ukvarjajo s tem ali so ali niso najboljši. Vse, s čimer se ukvarjajo, je tekma sama.

Najboljši igralci, glasbeniki, doktorji, znanstveniki, učitelji in podjetniki niso osredotočeni in prevzeti z mislijo biti najboljši. Prevzema jih le strast do tega, kar počnejo.

Če želite biti najboljši samo zaradi tega, da bi bili najboljši, potem se boste trudili in borili proti svetu, ki mu je do tega popolnoma vseeno. Če pa je vaša želja narediti pozitivno spremembo, potem boste sigurno postali najboljši pri stvari, ki jo počnete.

Medtem ko na Palkiju ustvarjamo prvi pravljični planet v našem novem vesolju, smo na Zemlji še vedno pod blokado. Pravljično mesto ob morju.

Naš planet je še edini in zadnji, ki životari, trpi in umira pod starim karmičnim Sistemom Zla. Revščina, lakota, bolezni, religije, krivice, kriminal, nasilje, vojne, Putin in Trump, trpljenje in smrt.

Donald Trump Hannibal Lecter.

Na srečo se je pozornost Spremembe že lansko jesen premaknila na Oblaka in ga začela spreminjati ter pripravljati na konec blokade.

Zakaj se dandanes zdi, da so razmerja tako težka? Zakaj toliko razmerij propade, čeprav se trudimo po najboljših močeh? Smo ljudje postali nezmožni ohranjati dolgotrajna razmerja? Ali pa smo preprosto pozabili, kako ljubiti? Ali pa smo pozabili, kaj ljubezen sploh je.

Resnica je v tem, da nismo pripravljeni. Nismo pripravljeni na brezpogojno ljubezen in na vse, kar to potegne za seboj, ne glede na to, kako močno trdimo, da smo. V resnici nismo pripravljeni niti resnično pogledati vase, se spoznati, se sprejeti in začutiti ljubezen, ki smo. Kaj šele, da bi to začutili do drugih bitij na tem svetu.

Piše: Bern Jurečič

Leta 2017 je naša košarkarska reprezentanca na evropskem prvenstvu osvojila sedmo mesto. Da smo kot majhna država v evropskem vrhu, da smo dosegli zastavljeni cilj in da so igralci prvih pet tekem odigrali na odličen način, prikovali množice k televizorjem in mimogrede poželi občudovanje z vseh strani – vse to ni bilo zadosti. Nesrečno in nespametno izgubljena tekma proti Grčiji je bila čisto zadosti, da so se v hipu vsuli plazovi uničujočih kritik, v skladu s katerimi bi bilo potrebno trenerja nagnati, nekatere igralce pa privezati na sramotilni steber na Prešernovem trgu.

Spletni forumi pač prenesejo marsikaj. Toda zastavlja se kup vprašanj: ali res ne moremo doseči več? ali je naša majhnost tako obremenjujoča, da se nam v odločilnih trenutkih zvežejo roke in noge? in ali je na drugih področjih kaj drugače, na primer v politiki, izobraževanju, gospodarstvu, vzgoji, prometu? smo res zgube, ki jim ni damo, da bi se premaknili naprej?

STE SI POSTAVILI NOV CILJ V ŽIVLJENJU, KI SI GA ZARES ŽELITE IZPOLNITI?
RAJE GA NE OZNANJAJTE.

Ste med tistimi, ki vedno vse svoje cilje delijo s prijatelji? Po zakonu privlačnosti naj bi razglašali svoje namene, da bi bili uspešni. Po več opravljenih raziskavah se je izkazalo, da to ne drži.

Testi, ki se izvajajo že od leta 1933 so pokazali, da ljudje, ki z veseljem razglašajo svoje namene večkrat ne dosežejo cilja, ki so si ga zadali. V začetku to morda dvigne samozavest posameznika, vendar se velikokrat izkaže, da posameznik ni dovolj motiviran da bi opravil vso »težaško« delo, da bi se cilj uresničil.

Piše: Nives Pustavrh v novi Vivi www.viva.si

Naše življenje že od nekdaj vsebuje dvojnost. Smo kultura in narava, smo um in telo. Od nekdaj se ukvarjamo z vprašanjem, kaj smo, od kod smo in kaj nas določa. V obdobju razsvetljenstva smo začeli verjeti, da nas določata umestitev v čas in okolje. Verjamemo, da brez kulture ne moremo preživeti, ker je to naša prvotna narava.

To je sicer res, vendar ne drži v celoti. Naš naravni obstoj je bil samoumeven, dokler nas niso začele ogrožati posledice izkoriščanja narave. Zavedati se moramo, da je naše življenje odvisno tudi od narave (fizičnega okolja), čeprav smo jo postavili na drugo mesto.

Glasovi v glavi se nanašajo na slušne zaznave, ki izvirajo iz notranjosti in ne iz zunanjega vira.

Te izkušnje lahko segajo od kratkih, nemotečih pojavov do vztrajnih glasov, povezanih z duševnimi motnjami.

(Članek sem najprej napisal v angleščini in ga potem prevedel s programom DeepL, zato lahko nekateri stavki zvenijo malo drugače kot po navadi.)

Pomembno pojasnilo: ločite programirane pripovedi od resnice.

Nenehen stres na delovnem mestu nas lahko pripelje do poklicne izgorelosti
Občutek, da ne zmoremo ničesar več dati, povečana razdražljivost, izrazit občutek nemoči, ki ga spremlja mnenje, da ne pomagamo nobenemu in da nismo za nič koristni, čustvena izčrpanost, pogosti glavoboli, razočaranja, želodčne in prebavne težave, nizko samospoštovanje so lahko pogosti spremljevalci našega dela in sčasoma tudi našega življenja. To so občutki in znaki, da se v naše delo počasi, korak za korakom, vtihotaplja sindrom izgorelosti.

Christina Maslach je bila med prvimi raziskovalci, ki so identificirali ter poglobili poznavanje in razumevanje sindroma izgorelosti. Opiše ga kot obliko stresa, ki nastane v socialni interakciji med pomagajočim in prejemnikom pomoči ter vpletenostjo, ki je del tega odnosa. Izgorelost  se pojavi kot skupek simptomov, ki dokazujejo nastanek vedenjske motnje v poklicih, kjer so prisotni številni odnosi.

Vsak se s strtim srcem spopada drugače. Če ne veste, kako bi začeli, vam bodo morda pomagali izsledki ankete, ki jo je izvedel portal za zmenkarije, Elite Partner.

Najboljše zdravilo so pogovori. O bolečini spregovorite z ljudmi, ki so vam blizu. Žalosti se lotite aktivno - ne zapirajte se med štiri stene, ampak se ukvarjajte s stvarmi, ki vam prinašajo veselje, rezultate študije povzema spletna stran Freundin. Pomembno pa je tudi, da nekaj časa preživite sami, v miru premislite in predelate bolečino.

Bistvo je v zdravem samospoštovanju

O samospoštovanju velikokrat govorimo in razmišljamo, vendar kaj to resnično pomeni?
Predvsem gre za spoznavanje samega sebe v vseh odtenkih, pri čemer je najpomembnejše, kakšen imamo odnos do tega, kar vemo o sebi, samospoštovanje opredeljuje psihologinja, šolska svetovalka in sodelavka inštituta za sodobno družino Familylab Nina Babič.

Vsakdo globoko v sebi ve – čeprav se temu premalokrat posvečamo –, kakšne so njegove lastnosti, sposobnosti, prednosti in slabosti, morda slepe pege. »Vemo, kako in kdaj čutimo, katera čustva ustrezno predelamo in od katerih bežimo, kakšne so naše socialne spretnosti, zmožnosti za ljubezen in česa se bojimo, po čem hrepenimo,« pravi Nina Babič. To vse smo.

Karmična organizacija in Karmičarji: Obtožbe v spletnih razpravah

Karmična organizacija in karmičarji, znani tudi kot Gospodarji Karme (Lords of Karma), o katerih sem pisal, so nedavno postali tarča ostrih kritik na spletnem forumu. Še več, komentatorji so me označili za duševnega bolnika ter me obtožili, da imam blodnje in halucinacije.

Nekateri med njimi so mi očitali, da si izmišljujem. Lažno so trdili, da sem lagal o Karmični organizaciji in karmičarjih. Še huje, celoten koncept so zavrnili kot „teorijo zarote“.

Vedno imaš možnost, da spremeniš tisto, kar ti danes ni všeč.

Živimo v času izjemnega tehnološkega napredka, visoke kvalitete življenja z vidika materialnih dobrin, a odnosi nam pešajo. Imamo ogromno znanj iz knjig, dostop do neverjetnih količin informacij, možnosti razvijanja vseh možnih talentov, a obenem postajamo čustveno otopeli.

Vedno bolj in hitreje smo povezani z ljudmi preko socialnih omrežij, vedno bolj povezani z vsem svetom, a hkrati postajamo družba osamljenih ljudi. Znamo reševati zapletene matematične uganke in zapletenost sistemov, ne znamo pa rešiti lastnega partnerskega odnosa.

Piše: Brane Krapež

Običajno se niti ne sprašujemo, zakaj zamerimo in zakaj ne moremo odpustiti. Marsikdaj živimo z zamero, ne da bi se vprašali, kaj s tem pravzaprav dosegamo. Včasih smo zaradi navidez ne tako pomembne stvari pripravljeni prekiniti tudi dolgoletno prijateljstvo. Vas zanima, zakaj to počnemo? Zaradi prizadetosti. Zamera je vselej posledica prizadetosti, ki pa velikokrat ostane neizrečena. Zato si najprej poglejmo, kaj vse nas lahko prizadene.

Prizadetost
Postavimo se najprej v položaj tistega, ki je prizadetost povzročil. Nekomu lahko nevede in nehote stopimo na 'čustveni žulj'. Čeprav se nam vse skupaj ne bo zdelo omembe vredno, je prav, da se opravičimo. Vedeti je treba, da ima vsaka prizadetost svoje ozadje. Ni potrebno, da se počutimo krive (četudi bo oseba, ki smo jo nehote prizadeli, morebiti poskušala 'pritisniti' na občutke krivde), vendar je prav, da poskrbimo za svoj del odgovornosti in se opravičimo. Če se ne opravičimo ali če prizadeti osebi celo očitamo, zakaj zaradi tako nepomembne stvari 'zganja kraval', pomeni, da smo se premalo vživeli vanjo in da se predvsem branimo.

Novi otroci, novi delavci, vojaki in duhovniki

Ljudje mislijo, da imajo otroke zato, ker si jih sami želijo oziroma se “ponesrečijo”. Ne vedo, da imajo otroke zato, ker so jim to določili karmičarji. Za njih otroci niso resnična bitja, ampak le inkarnacije nekih drugih oseb z drugih planetov. Karmičarji so ustvarili otroke za svoje sebične in sprevržene namene in ne zaradi ljubezni. Otroška življenja niso njihova življenja, ampak so namenjena preigravanju karmičnih dram drugih ljudi, o katerih ne otroci ne vedo nič.

Velikokrat srečujem ljudi, ki jih pestijo razne fizične poškodbe; imajo probleme s koleni, križem, so se poškodovali ali pa so ves čas utrujeni…

In potem, ko se pogovarjam z njimi, mi rečejo, do so prepoznali in da pa je sedaj pa res čas, da nekaj spremenijo. Drugi teden si res uredim svojo prehrano, resnično se bom začel več gibati, zdravo živeti…

Naše telo se odziva na naš način življenja in vsaka poškodba ali bolezen nam kažejo, da nekaj ne razumemo v življenju in posledično delamo narobe…