Danes opažamo, da se vse ves čas spreminja, da nič ni več tako kot je bilo, da je edino merilo vsega v družbi denar. Zato se večkrat sprašujemo kako se naj odločamo pri čisto vsakdanjih stvareh v življenju, po čem se naj ravnamo?

Ali obstajajo kakšni vrednejši cilji, ki jim naj sledimo?

Družba nas preko svojih instrumentov upravljanja in obveščanja usmerja kako naj živimo in kaj je najpomembnejše. Ampak prav takšna navodila so nas pripeljala do situacije v kateri smo sedaj, ko nas vsak dan preganjajo vsemogoče skrbi in strahovi, ko razvoj dogodkov v nas vzbuja jezo, žalost in pohlep. Družba nas prepričuje, da je sodelovanje zastarelo in brez tekmovalnosti ne moremo uspeti.

To so me vprašali tisti, ki so brali moje kritike tistih, ki umikajo vzorce in blokade.

Ne "verjamem", temveč VEM, da delujejo. RAVNO ZATO SEM TAKO ZELO PROTI vsem sugestivnim metodam in umikanju vzorcev-kar pa je danes osnova skoraj vseh metod za "zdravje in uspeh".

Najprej moramo razčistiti razliko med "verjamem" in "vem".

ChatGPT o tem piše naslednje:
Razlika med "verjamem" in "vem" se nanaša na stopnjo gotovosti in dokazljivosti:

Ohraniti srečo in ljubezen v odnosu, potem ko preidete začetno fazo, ni enostavno. Z nekaj preprostimi koraki, lahko poskrbite, da boste bliže želenemu cilju. O tem, da so spolnost, zaupanje in kompromisi ključni za uspešno zvezo, čivkajo že vrabci na strehi. Poleg tega pa je smiselno poskrbeti še za nekaj dodatnih preventivnih ukrepov za dolgo in zdravo zvezo.

Skromna poroka
Na univerzi Emory jih je zanimalo, kako razkošnost poroke vpliva na dolžino zakona. Izkazalo se je, da so tisti, ki so si privoščili bolj skromno poroko, ostali skupaj in bili v zakonu srečni. Poroke kot iz pravljice, kjer je vsega bilo na pretek, pa so se večkrat končala s prepiri in ločitvijo.

''Nikogar ne moreš prisiliti, da te bo spoštoval, razumel ali podpiral. Lahko pa se odločiš, da se boš družil z ljudmi, ki te bodo.'' - Lori Deschene

Skrb o tem, kaj si drugi ljudje mislijo o vas, vas lahko ohromi. Ta strah vam lahko prepreči, da bi sledili svojim sanjam.

Lahko tudi pripomore k temu, da zaradi tega ne morete pokazati svoje prave narave in je prepreka do življenja, ki ga želite ustvariti.

Mala Martina je bila zelo uspešen otrok. Na mnogih področjih je izstopala in s svojo prizadevnostjo  ter vztrajnostjo bila model idealnega otroka predvsem učiteljem.

Ko je Martina odraščala se je njena izjemnost postopno  izgubljala, postajala je podobna vrstnikom tako po študijskih rezultatih kot po življenjskih uspehih. Danes je odrasli Martini povsem jasno, odkod njena »nadarjenost« in uspešnost v otroških letih.

Pred kakšnim letom ali dvema sem že oblikovala moj seznam značilnosti, ki opredeljujejo zdrav in uspešen partnerski odnos. Ker se odnosi venomer razvijajo, se tudi moje delo s pari v Svetovalnici nadgrajuje. Danes vam želim predstaviti novo verzijo takšnega seznama.

Med najpomembnejše značilnosti, ali če hočete elemente zadovoljnega odnosa med dvema odraslima osebama, ki ju veže emocionalna komponenta, torej ljubezen, štejem spoštovanje. Ob tem še posebej poudarjam spoštovanje do tega, da smo različni in da je potrebno biti strpni do drugačnosti našega partnerja. Vsi mi nosimo lastne nahrbtnike vzorcev in programov iz lastnih družin, ki jih potem vržemo v naš partnerski odnos, kar je veliko breme za oba, saj smo tudi mi vrgli naš nahrbtnik. Torej, ko se zavedamo, da imamo vsak svoje breme in to razumemo, se naučimo spoštovati to različnost.

Komaj smo preživeli serijo Koncev Sveta, je odjeknila nova bomba. Papeževa izjava, da so homoseksualci lahko duhovniki kaže, da je Konec Sveta še bližje, kot smo mislili. Dodatek, da morajo biti homoseksualni duhovniki v celibatu, je norčevanje iz staršev milijonov zlorabljenih otrok in mladih. Še stari niso bili pa da bi bili novi.

Vatikan odprl vrata homoseksualnim duhovnikom v celibatu

»Kdo sem jaz, da bi sodil”, pravi papež, pozabi pa se vprašati, kdo je on, da proti božji volji krivoverno ukinja biblične zakone in tako ruši božji plan, ki ga je skrbno pripravil za homoseksualne duhovnike.

Vsakdo v življenju bije svoje bitke. Vsakdo ima majhne bitke za vajo in večje za preizkus zmogljivosti. In vsakdo ima vsaj eno bitko, tisto, po kateri bi kot vojščak zaslovel in po kateri bi si ga zapomnili.

Tisto, ki ga naredi najmočnejšega, ki ga najbolj izoblikuje, največ nauči in hkrati – najbolj utrudi.
Nekdo bije svojo največjo bitko z zdravjem, drugi zaradi neuslišane ljubezni. Nekdo bije bitko zaradi pomanjkanja hrane, drugi doživljajo borbe v sebi, ki niso vidne zunanjim očem.

V vseh odnosih je za harmoničnost bistvena dobra, jasna in iskrena komunikacija. Predvsem v partnerskih odnosih lahko največ trenja nastane prav zato, ker se ne izražamo dovolj natančno in razumljivo ter zato, ker ne pokažemo svoje ranljivosti.

Ženske imamo velikokrat izziv, da se nam zaradi nihanja hormonov, naše razpoloženje hitro spreminja. Velikokrat partnerju tega ne povemo dovolj jasno. Običajno težko povemo, ker tudi same težko sprejemamo naše stanje in dogajanje - ali sploh ne vemo, da se nam to dogaja. Zato se velikokrat energijsko zapremo in pustimo partnerja v nevednosti. S tišino pa komuniciramo naše nezadovoljstvo. Ne povemo kaj se nam dogaja, kaj čutimo, kaj zaznavamo, kje nas boli ali kje imamo težave.

Piše: Lidija Polajžer Anina

Zelo dobro se še spominjam časov, ko sem bila prepričana, da me starši ne razumejo in trenutkov, ko sem "vedela", da je njihova edina naloga 'zarota proti meni' in 'oteževanje mojega življenja'. Lahko bi v svoje opravičilo rekla, da sem bila pač najstnica, ki sem komaj okušala prve sladkosti in grenkobe življenja, a so se ti občutki vlekli še precej kasneje.

Starši me nikakor niso razumeli, vedno znova so mi solili pamet, in kljub temu, da sem vedela, da me imajo radi, me je tako zelo motilo, da so me želeli spremeniti. Kako sem si želela njunega odobravanja in prepričana sem bila, da se morata nujno spremeniti.  Za vse naše konflikte sta bila, po mojem mnenju, jasno da kriva ona dva, ker me ne razumeta, ker sta staromodna, preveč ukazovalna in, spet, ker me preprosto ne razumeta.

Kdo gre v nebesa in kdo bo ostal zadaj?

Ali je to že določeno, ali se da še kaj praskati zraven? Se da dobiti še kakšno prosto karto, tudi po dvojni ceni?

ChatGPT: »Nekateri kristjani verjamejo, da ob Vnebovzetju ne bodo vsi verniki dvignjeni, ampak samo izbrani posamezniki, ki izpolnjujejo posebne duhovne pogoje. V tem kontekstu se včasih omenja tudi število izbrancev, pri čemer se sklicujejo na številko 144.000 iz knjige Razodetja (Raz 7:4 in Raz 14:1), kjer se opisuje skupino “odrešenih” služabnikov iz dvanajstih Izraelovih plemen. To število pogosto interpretirajo kot simbolično ali kot posebno skupino svetnikov, ki bodo imeli pomembno vlogo v Božjem načrtu za konec sveta.

Ali se kdaj počutite, da niste dovolj ljubili ali vas niso ljubili, pa si želite več? Si kdaj rečete, da boste popolni, ko boste našli pravo ljubezen? Vendar morate najprej ljubiti sebe.

Če boste iskali ljubezen in odobravanje zunaj, je ne boste našli
Veliko ljudi ob besedi ljubezen misli na dajanje in sprejemanje ljubezni z drugo osebo. A ljubezen v resnici nima povezave z drugo osebo. Če jo najprej iščete tam, je to kot iskati zlato na drugi strani mavrice  - tam je preprosto ne boste našli.

Piše: Vesna V. Godina v Vivi www.viva.si

Podarjamo odnose, ne stvari
Spet je tu december in skupaj z njim decembrska praznovanja. In spet, kot že nekaj let zapored, pišem besedilo v bran obdarovanju. Zadnja leta se je namreč začela širiti logika, podprta z najrazličnejšimi argumenti, po kateri je obdarovanje nasploh - in decembrsko še posebej - nesmiselno. Tako lahko slišimo, da je obdarovanje zgolj nepotrebno zapravljanje denarja, ki ga imamo tako ali tako premalo.

Da z decembrskim obdarovanjem zgolj neposredno polnimo žepe trgovcev, posredno pa služimo kapitalu. Skratka, da decembrsko obdarovanje ni nič drugega kot molzenje naivnih porabnikov.

Dragi prijatelji, kakšno srečo imamo, da živimo v teh norih časih, ko je Konec Sveta na sporedu skoraj vsak mesec. Koliko smo jih do sedaj že preživeli, ne da bi sploh vedeli, da je za nami še en Konec Sveta.

Daniel Larimer, ki je napovedal oktobrskega, je očitno ugotovil, da se da s prodajo apokaliptičnih napovedi dobro zaslužiti, zato je - če verjamete ali ne - napovedal že naslednji Konec Sveta. Na srečo nam ne bo treba dolgo čakati, saj je na vrsti že v torek oziroma sredo 17. ali 18. decembra 2024.

Možno je, da je Daniel postal odvisen od Koncev Sveta in da vsakič znova biblijo toliko časa preračunava, dokler mu namišljeni bog ne pokaže novega datuma. »Bog, ki si v nebesih, usmili se me in mi daj nov Konec Sveta.«

O prepričanju, da čustev ni dobro kazati, ki nas »sili«, da svoja čustva skrivamo, sem že pisala. Pri mnogih ljudeh je prav to prepričanje tisto, ki je v ozadju neustreznega ravnanja s čustvi. Kaj pa je v ozadju tega prepričanja? No, tam pa pri večini kraljuje strah.

Hecno, ne samo, da zatiramo t.i. neprijetna čustva, zatiramo tudi čustva, ob katerih se počutimo dobro. Pa ste se kdaj vprašali, čemu je tako? Kaj pravzaprav z odsotnostjo izražanja čustev zasledujemo? Kaj koristnega zase dobimo s tem, ko ne povemo, kar čutimo? Verjeli ali ne, običajno je v ozadju zatiranja čustev želja po tem, da nas drugi vidijo kot dobre, vredne spoštovanja in ljubezni. Pogosto namreč verjamemo, da bomo, če ne bomo izražali čustev, pri drugih dosegli prav to.

Piše: Tatjana Svete v novih Misterijih, www.misteriji.si

Hvaležnost dviguje vibracijo in odpira vrata pozitivnim spremembam v prihodnosti
Decembru pravimo veseli december zato, ker se poslavljamo od starega leta. Ker je čas praznovanj in smo polni želja, upanja in pričakovanj, kaj nam bo prineslo novo leto. Hkrati pa so decembra tudi najdaljše noči in najkrajši dnevi. Vrh je enaindvajsetega decembra, ko se zgodi zimski sončni obrat in se začne dan počasi daljšati, v naše življenje pa prihaja več svetlobe.

Kako vzdržati ta čas, ko se pogosto v nas zajedajo tudi temne misli, črnogledost, potrtost, in kako prenesti več svetlobe v svoje življenje - o tem smo se pogovarjali z Lorello Flego. Najbolj je izpostavljena kot modna strokovnjakinja, tokrat pa jo bomo povprašali za nasvete s področja njene poklicne izobrazbe; je diplomirana psihologinja.

Piše: Anina Lidija Polajžer

Samski stan postaja dandanes vedno bolj pogosta praksa pravzaprav kar vseh generacij. Partnerstva so postala drugačna, vedno več ljudi je nezadovoljnih v svojih zvezah in nikakor ne moremo več mimo dejstva, da razpada vedno več dolgoletnih zvez, ki so nam na prvi pogled delovale popolne, sedaj pa posamezniki odkrito priznavajo, da so živeli le navidezno pravljico in da so globoko v sebi nesrečni.

Takšna nesrečna partnerstva so bila najverjetneje stalnica tudi pred časom, razlika je le v tem, da je pogum posameznikov po iskanju osebne sreče vedno večji in je tako danes vsakdo lažje odkrit tako do sebe kot tudi do bližnjih in do okolice.

Spremembe, tako si jih želimo a vendar ali se upamo stopiti na novo pot?

Si pripravljen-a sprejeti končno odgovornost zase, za svoje življenje, končati z »jamranjem«- nič se ne da? Pot dolgoročnih sprememb je počasna, ne gre čez noč in potrebna je vztrajnost, želja, cilj in verjeti vase...

Ljudje smo »narejeni«, da imamo radi najlažjo, najkrajšo pot, ki jo lahko dosežemo s čim manj truda. Zato tudi posegamo po raznoraznih dietah, jemljemo prehranske dodatke, hodimo v fitnese in da bo boljši rezultat pijemo/jemo razne praške/proteine...... A žal je to kratkoročno in za povrh ima še neljube posledice, a ker jih vidimo šele čez določen čas, nas v tem trenutku ne zanimajo. Radi verjamemo lepim besedam, lepo zapakiranim škatlicam, ki nam obljubljajo spremembo brez truda skozi noč.

Potencial po mojem mnenju in razumevanju pomeni neko silo ali moč, možnost ali opcijo, da bi nekaj razvili. Pogosto svoje potenciale ne razvijemo, bodisi da ne vemo, da jih nosimo v sebi ali pa so nam kdaj v preteklosti povedali, da po vsej verjetnosti iz nas nič ne bo in so naši potenciali ostali neizkoriščeni. Se pogosto dogaja.

Danes pa imam pred očmi potencial, ki ga nosi odnos med dvema posameznikoma, ki sta se zaljubila in odločila skupaj zaživeti. Govorim o partnerskem potencialu, ki se ga ima za zlahka samoumevnega, v resnici pa preveč parov omenjeni potencial uničuje s kreganjem, jezo, ljubosumnostjo in kar je še težkih čustvenih stanj, ki se generirajo iz nerazumevanja lastne odgovornosti v odnosu.

Piše: Dr. Vojka Bole-Hribovšek

Na osebnem področju smo si zastavili cilje in zdaj iščemo načine, da bi jih uresničili. Odvisni so od naših trenutnih življenjskih razmer, predvsem pa od našega pogleda na sebe, na svet okrog nas, naše mesto v njem in na življenje nasploh. Če jih razširimo na celoten spekter svojega življenja, pa lahko govorimo o svojem poslanstvu, zaradi katerega smo se rodili kot ljudje.

Človek kot del Narave
Ko rečemo "jaz", lahko s tem izrazom označimo različne stvari in verjamem, da če bi vprašala sto ljudi, kaj razumejo pod to besedo, bi dobila sto različnih odgovorov. Verjetno pa bi se večina strinjala, da sem "jaz" človeško bitje. Tisto, kar pri nekom najprej zaznamo, je večinoma njegovo fizično telo. Znanstveniki, ki proučujejo genom različnih živalskih vrst (dedni material v naših celicah), so ugotovili, da se človekov genom razlikuje od genoma primatov (človeku najbolj sorodnih opic) le v dveh odstotkih.

Kaj lahko preprosto vprašanje pove o vaši osebnosti?

Mnogo, odvisno od vprašanja.

Vprašanje: “Če bi lahko izbirali med sposobnostjo letenja ali biti neviden, kaj bi izbrali in zakaj?”

Odgovor lahko razkrije ali oseba hrepeni po nezadržni svobodi izražanja (letenje) ali po varni preračunljivosti/pretkanosti in moči (nevidnost).

Fokus življenja ponavadi posvečamo vzgoji otrok, finančnemu stanju, službi in zdravju. Recimo, da se nam ta področja zdijo najbolj pereča. Pozabljamo pa na osebno rast. Tekom življenja se zlijemo z našim programom, postanemo del navidezne celote, ki jo ta področja predstavljajo, pozabimo pa na nas same, kot individum. Seveda smo del neke naše celice, neke skupnosti, vendar kdaj pa kdaj moramo izstopiti iz tega. Zakaj?

Zato, ker se identificiramo z našim življenjskim okoljem, s tem pa prevzemamo nase tudi breme in težve posameznikov, ki so nam najbližji. Tako en velik del našega uma išče rešitve tudi za vse bližnje. Moje mnenje pa je, da ko nas potegne v ta krog, ni potrebno, da rešujemo vse težave drugih, temveč, da smo v ta krog poklicani, da predstavimo drugo mnenje, druga znanja in se iz vsega nekaj naučimo, da dvignemo vibracijo našega najbližnjega okolja, zato, da se bomo sami razvijali naprej.

Dragi prijatelji, med Egom kot lažno osebnostjo in resnično osebnostjo je velika razlika. Ego je škodljiv, osebnost je koristna.

Ego, kar po latinsko pomeni "jaz", in je v vsakdanji rabi osnova za izraz "egoist" oziroma "sebičnež" predstavlja lažno osebnost, lažni Jaz, ki je sestavljen iz številnih razcepljenih, konfuznih in konfliktnih delnih osebnosti oziroma lažnih Jazov, ki imajo škodljiva vedenja.