Misel-Sami vemo s čim vse hranimo tisto kar podcenjujemo.

In tudi zakaj je resnica ujeta se na koncu članka in tudi v nas razkrije.

O sliki
V ptičji kletki tiho žari obraz luninega srpa-ujeta resnica, ki ne izgine, temveč potrpežljivo sprejema, kar ji svet ponuja. Roka od zunaj ji nežno ponuja žlico pokvarljive rdeče tekočine, ki prihaja iz govoric: jeze, sovraštva, apatije, prezira… in laži.

Na vrhu slike je zapisano: “Tisto, kar podcenjujemo, hranimo bolj, kot si priznamo.” Ta misel razkriva, da v človeku obstaja lakota po nečem resničnem, a jo pogosto hranimo z napačnimi snovmi-z zamerami, prikritimi bolečinami in neizrečenimi resnicami.

Bog je lepilo, ki drži skupaj
ves viden in neviden svet.
Samo ena je univerzalna sila,
ki v tem vesolju obstaja
in ko v sebi skozi dih prideš do nje
ni tam ne očeta, ne sina,
ne svetega duha,
ni tam niti Jezusa niti Marije,
niti kateregakoli drugega svetnika.
Obstaja samo božanski občutek
v katerem želiš ostati čim dlje.

Sačinandana Svami (avtor, predavatelj in joga učitelj)

Nekoč je neki duhovni učitelj s praktično nalogo želel poučiti svoja učenca. »Tu imata vsak 100 rupij,« je dejal. »Z njimi kupita nekaj, s čimer bosta sobo zapolnila do zadnjega kotička. Čez pet dni bom preveril, kako sta opravila nalogo.«

Ko je obiskal prvega učenca, je videl, da je sobo napolnil s cunjami. Učenec je mislil, da mora sobo tako ali drugače zapolniti z nečim. In ker so bile cunje najcenejše, se je odločil zanje. Guru je bil povsem zaprepaden.

Vsak se za to trudi, tako ali drugače

Zmeraj znova, vse dokler obstaja zmota in zabloda v nas, si jo moramo priznati in jo iz vsega srca odstraniti.

Beseda moramo, ni v kontekstu kot prisila, ampak v smislu zavedanja, da brez tega ne gre, da brez tega se ne da narediti, niti osvobajajočega koraka, kaj šele stopiti na odrešujočo pot.

Mnogi si rečejo, tudi po neuspehih in vseh trdih udarcih, razočaranjih, kajti zablode in zmote ter posledice, so tako zahrbtne, bom pa ostal isti, tak kot sem karkoli se bo že zgodilo.

Nobena zapisana ali izrečena beseda ni božja beseda Božja beseda je samo občutek ljubezni in miru, ki prihaja iz dna tvojega srca.

Ne obstaja samo en edino rojeni božji sin.

Veliko jih je bilo in veliko jih še bo.

Lahko jih prepoznaš po njihovih delih.

Več ali manj, pa tudi sama nedejavnost vse to je velikokrat manipulirano.

Smo v svetu, ko se tako ali drugače od človeka veliko zahteva, ko pa je bilo drugače, pa so bile tudi težave drugačne, od človeka se velikokrat ni zahtevalo niti to, kar je njegova dolžnost, ali pa se je zahtevalo, vendar tako, da bi se lahko reklo - Samo da je - tega potek pa ni bil v prid resničnemu življenju.

Po drugi strani lahko rečemo, da je to oboje prisotno tudi v današnjem stanju sveta.

Kralj je imel edinega sina, mladega princa, pogumnega, spretnega in inteligentnega. Da bi izpopolnil njegovo znanje o življenju, ga je postavil ob bok starega modrega moža. »Osvetli mi mojo življenjsko pot,« ga je prosil mladi princ. »Moje besede bodo izzvenele kakor odtisi tvojih stopinj v puščavskem pesku,« mu je odgovoril modri mož.

»A vendarle ti želim dati nekaj napotkov. Na svoji poti boš naletel na 3 vrata. Preberi pravila, ki so napisana na vsakih izmed njih. Čutil boš nezadržno potrebo, da jim slediš. Ne skušaj jim ubežati, kajti usojeno ti bo ponovno živeti tisto, čemur si se skušal izogniti.  To je vse, kar ti lahko povem. Vse to moraš občutiti globoko v svojem srcu. Pojdi zdaj, sledi tej poti pred teboj.« Stari modri mož je izginil in mladi princ je vstopil na pot življenja.

Če, pogledamo nas najbolj omejuje nezadovoljstvo, očitno ali pa največkrat kot senca tiho prikrito.

Zadovoljstva se enostavno ne da izsiliti.

Zato ne govorim o stalno prisotnem zadovoljstvu, ampak priznajmo si, kako je pod našimi dejanji, deli, nasmehom, velikokrat nekaj drugega, tako ali drugače občasno prisotno in to pride na dan. Hud bič je to, udari po naših nežnih, celo najnežnejših občutkih na taki osnovi.

Vznikne in izgine kakor iz nič, pa vendar obstaja velik razlog temu, vprašanje pa se glasi; -kaj ovira, čisto pravo in resnično v nas?

Veliko počitnic sem v mladosti preživel v Piranu, kjer je živela moja teta v hiši na Bolniški ulici. V tej ulici je nekje na sredini na levi strani majhna cerkvica. Običajno sem šel vedno mimo, ker me cerkve in cerkvice takrat niso zanimale.

Imel pa sem že metodo spoznavanja sebe, ki jo uči naš prijatelj in mojster Prem Rawat. Skozi to metodo sem vsak dan prakticiral notranji mir.