Človek očesa

Gre se za iz ljubezni brezpogojno sprejemanje človeka takega kot je, brez želja po posedovanju in brez zavračanja, brez navezanosti, ki bi rada prisvojila lepše dele njega, ali grajala kar mu ni po očesu všeč.

Kakorkoli človek je tak kot je, nekdo je lep in urejen, nekdo je delal cel dan in gre domov neurejen, vendar lepota je v obeh, če nekaj doživljamo kot lepše, pa ne vidimo resnice, in je to samo merilo lepote šablona, po kateri merimo, ki pa zagrne pristno, doživljanje človeka in je to doživljanje očesa in tako doživljanje očesa, nikoli ni in tudi ne more biti realno.

Za nekatere od vas Bog ne obstaja.
S tem materialnim svetom se vse začne in vse konča.
Verni ljudje imajo svojo predstavo o Bogu, kaj je in kaj Bog ni.
Pravi Bog pa se zares začne šele takrat, ko se vse predstave končajo.

Večina vas še vedno enači Boga z biblijskim Bogom in z vojnami, ki jih je v njegovem imenu počelo človeštvo.

Zato poslušaj moj nasvet in si zapomni enkrat za vselej:

Mediji so polni lepotcev in lepotic "glumcev in glumic."
Vsi padamo na zunanjo lepoto teles in domnevamo,
da če je nekdo lep ima tudi lepo dušo.
Duša pa ni niti lepa niti grda.
Problem lepih ljudi je v tem, da so preveč obremenjujejo s svojo zunanjostjo
in so zato v zavesti žal daleč od svojega bistva.
Srečo iščejo v drugih namesto, da bi jo iskali v njih samih.
Hvaležen sem stvarniku, da nimam niti lepega obraza niti lepega telesa.
Poznam kar nekaj lepih ljudi, ki so v sebi popolnoma prazni in izgubljeni.
Eni v drogah in alkoholu drugi pa v dolgočasju.

Mnoge bridkosti je doživel, vendar ob največjih krivicah je ostal svetal in zvest, ter ravnal prav.

Ob dnevu razodetja resnice, pred katerim so mnogi skušali zbežati, pa je dejal.

Ljudje; Kot ob dnevih bridkostih tako tudi danes.

Veselil sem se tega dneva.

Pa ne maščevalno. Ampak zaradi pravice.

Z vse manj zmot in zablod, da jih prav neškodljivo in sistematsko popolnoma odpravimo.

Mislimo, da nam prinaša srečo neko bitje, dogodek, kraj , ne!

Čim mislimo, da nam nekaj prinaša srečo ali nesrečo, smo se ujeli v najbolj zahrbtno miselno loterijo igre o sreči. Kajti srce ne misli, srce vendar doživlja, dojema in odloča, za nekaj, vemo pa, kaj v mislih potem nastane, če ni zavestno in dojema napačno.

Čim misliš, da ti nekaj prinaša srečo, je to prvi korak v nesrečo, pa ne zato, ker je kdo dober ali slab, ampak, ker se že premalo zavedaš iz česa in v čem sreča obstaja, kakšna je prava pot v njo, in kako sreča kjer je ni, res na pravi osnovi v resnici prav nastaja, v rasti k celoti, tudi medsebojnega spoštovanja.

Ne misli, da ima Bog za izpolnit samo tebi,
kar ti je po resničnem obljubljeno.
Kako tebi, tako vsakemu drugemu,
poštenemu in tega vrednemu bitju.
Le ko je tako kot je povedano,
kadar nismo glede tega nikomur tega vrednemu ovira,
vidimo, da smo med tem nikomur tudi mi.

Potrpljenje, vendar pa odprtega srca prava smer in trud:

Ko si zaljubljen v ljubezen, takrat še nisi ljubezen, ampak se z njo na nek način le sebično ukvarjaš.

To ni oseba to je sila, celote, ki se ne da zgrabiti ne posedovati in pridobiti tudi z zaljubljenostjo ne, temveč le s čistimi brezpogojno nesebičnimi tem osnovam v sedaj zvestim življenjem in deli.

Kajti nismo poklicali biti zaljubljeni temveč rasti k temu, edino to omogoči biti to.

Kadar v to gledamo, nočemo pa z rastjo k temu vse bolj to postajati, ostanemo pri videzu, zraven tega ohranjamo svoje, mali jaz t.j. delček sebičnosti, torej hočemo to imeti, kar je ovira k temu, to postati, takšni pa ne moremo dajati brezpogojne ljubezni vsem in tja kamor spada.

Ta svet je paleta od resničnih poštenih prizadevanj, pa vse do najbolj nizkotnih stvari, ki jih je sposoben človek.

Svoboda iz narave.

Vsak je rad svoboden v tem kaj dela, čeprav v njem svoboda življenje in naravnanost, niso v skladu s prvobitnim.

Lastne sile, ki jih zaradi tega zapravlja in zlorablja, ga zasužnjujejo.

Lepota življenja in bitij, ki je v raznolikosti v vseh, pa je le v njihovi rasti k resničnemu Božjemu namenu.
Od koderkoli.

Ko zjutraj vstaneš, premisli, kakšno razpoloženje duha in srca hočeš tisti dan pokazati med delom in v odnosu do ljudi, s katerimi boš prišel v stik.

IZŽAREVAJ radost, ljubezen, mir in zaupanje. Naj se to vidi na tvojem obrazu. Skleni, da boš tako preživel ves dan.

Zdaj pa stopi k ogledalu in ugotovi, če lahko na svoj obraz, usta, v oči in držo prikličeš vsa našteta čustva. Ugotovi, kako se počutiš navznoter. Ugotovi, kakšen je tvoj zunanji videz.

Človek ima samo eno temeljno nalogo in to je razodeti Božjo bit, zato ga tudi ne more osrečiti nič drugega.

Čeprav to nalogo zapusti, ostaja to edini temelj zaradi česa je ustvarjen.

Dokler se ne vrne k tej nalogi, hrepeni vseeno k temu, skozi zunanje stvari in upe v to ali ono iluzijo kar pa ga nikoli ne izpolni.

Tako življenje je podobno drami, sreča in veselje v njem, pa je kot navdušenje nevednega otroka, ki je edino zaradi nevednosti, ob vsem tem, kaj padel svet nudi, nekaj časa lahko srečen.

Zdravje ustvarjamo vsak dan ves čas in to moramo početi zavestno. Ravno tako kot tudi razsvetljenje ni enkratni dogodek, dosegljiv le super-ljudem, se tudi zdravje ne zgodi zunaj skupnosti. Zahteva zavestno povezavo med umom, telesom in duhom, povezavo med posameznikom, drugimi ljudmi in vesoljstvom.

Zdravljenje je, tako kot duhovnost, stalni proces, kar nam razkrivajo mnoge zgodbe z Vzhoda.

V eni od zgodb, ki jo je povedal Jack Kornfield – psiholog in učitelj meditacije notranjega uvida – se zenovski menih vzpenja na goro, odločen, da bo našel razsvetljenje ali pa bo umrl. Na poti sreča starega modreca s težko culo. Menih ga povpraša, če se spozna na razsvetljenje. Starec, ki je v resnici Buda modrosti, spusti culo na tla. Menih v trenutku postane razsvetljen.

Na to ali nam te besede pomagajo, da odgovor, ali je vse dojeto in uporabljeno na pravi osnovi ali ni.

In te osnove, vsekakor noben sam ne more postaviti, enostavno na tej osnovi živi ali je ali ni.

Preden se vrnem v ne bit, ali sem izpolnil vse, za kaj sem bil postavljen v bivanje.