Nočne sence zbližujejo
tisto ranjeno telo,
očiščujejo hrepenečo
pesniško dušo.

Vse skrivnosti
lahkotno vrnejo se nazaj,
spustijo se med ljudi,
čakajo, da udarijo
iz vseh strani.

Obmolkne glas!
Utihne jezik vsak!

Črnilo se je razlilo po
belem listu papirja,
ko je duša moja tiho hrepenela
po nežnih in šumečih melodijah.

Hrepeneti...
Po jutranjem prebujanju in
nežnem pomežiku
popoldanskega sonca na nebu.

Hrepeneti...
Po črnilu in listu papirja,
ko pišem zadnji stih svojih
novih poezij, a sladkih iluzij.

Tiha meglena pokrajina
v tančico skrivnosti zavita se
postavi pred loškega slikarja,
da jo na platno naslika.

Čudoviti kraški svet podobo
na slikarjevem platnu dobi,
ko nežno čopič loškega
slikarja po platnu drsi.

Slikar slika deželo loško
onkraj Snežnika pa vse do
Javornika in od Planinskega
do Cerkniškega jezera,
ko se mu pogled po čudoviti
deželi nespretno izmika.

Tako hitro čas beži,
da včasih se mi pošteno zdi,
da popisani so listi življenja
naši z prijetnimi rečmi.

In ko drugo stran
debele knjige življenja obrneš
in vidiš tudi težke trenutke,
takrat glavo je potrebno vzdigniti
in list knjige na lepšo
stran življenja obrniti.

Vse tok življenja nosi s seboj,
lepše in prijetne stvari
in tudi žalostne trenutke,
objokane s solzami.

Objemi srečo,
ki jo veter nosi skozi
ravnice in doline,
vse tja do tvojega srca.

Upanje zaživi,
preteklost pozabi,
daleč onkraj tega sveta
jo tiho izbriši.

Objemi srečo,
polno radosti in veselja,
da srce utripa hitrjeje,
vse bolj in bolj močneje.

Skrila se mi je,
preveč je oblačno,
da bi me pozdravila z mežikanjem.

Vendar vem,
da je in da mežika,
tudi meni,
pa čeprav je zdaj ne vidim.

Vem, da vedno se zaspi,
to je vendar njena vloga,
če vpeljala bi drug red,
svet zadela bi nadloga.

Tisti pastir,
ki je pasel ovčice,
Izidor,
med pašo v planini
ugleda ovčico
zamotano v trnjevo past.

Zanjo izgleda brezupno,
a Izidor se je odločil.
Vzel je sekiro in nož,
postrigel je trnje,
posekal je veje
zamotane v klobko,
ovčico je osvobodil.
Juhej!

Pikica je zrastla v Piko.
Mala punčka je preteklost,
je odrasla, zrela dama.

Več ne išče,
ker je našla
samosvojo pot življenja.
Radoživo jo živi,
ustvarjalnost jo medi.

Ve, da jo življenje vodi,
kam ima jo pripeljati
in čuječe mu sledi.

Žlebovi so spet se oglasili,
svojo glasno pesem mi zapeli
se dežja prav res razveselili;
poslušam jih v deževno noč,
uspavajo me, imajo to moč.

Se bliskov, gromov in strel bojim,
ob grmenju se zdrznem, zbudim,
je hrupna tale nočna serenada,
zadosti bil bi le šum dežja,
da lahko bi spet zasanjala.

Sita sem že njihovih vseh obljub,
ostajajo le kot prazen up,
kaj vse so nam že govorili,
pa smo le obljube dobili.

Se nam prisrčno smehljajo,
na struno dobrikanja igrajo,
ko greš g zdravniku čakaš,
kaj s čakalnimi je dobami se vprašaš.

Denar kot, da veter ga raznaša,
barabinom v žepe prinaša,
ga bodo sploh kdaj vrnili,
ali prej po svoje porabili?

Spomnim se dneva ko mi je podaril cvet,
takrat bi objela prav ves svet,
so najine oči spregovorile,
v eno samo željo se zlile.

Zdaj skupaj sva dneve in noči,
tisti cvet še vedno živi,
v ljubezni se razdaja,
v spominu živ in svež ostaja.

So dnevi, ko sonce naju greje,
ponoči lunica se nama nasmeje,
tudi oblaki kdaj prekrijejo nebo,
a oba čutiva, da spet sončno bo...

Srebrna luna se je skrila.
Šumenje reke poje kodrastim valovom,
jesenska noč me je ovila.

Film dneva se je odvrtel.
Izklopim predvajalnik,
ugasnem luč,
gosti se tema in molči.
Pokrijem se z njenim objemom
in zdrsnem v miren sen.

So Butalci nekoč sklenili,
da bodo svojega vodjo volili,
župan ga poimenovali,
takšnega ki bi ga vsi poznali.

Morda bi bil Pepi kandidat,
vsak ga spoštuje ima rad,
vedno pijačo plačuje,
kulturen , še kino obiskuje.

Žene ima tri ga vse rade imajo,
si ga deliti med seboj znajo,
otroci razgledani, vsi nogomet igrajo,
le eden se ukvarja s krajo.

Želim si jasnine neba,
a še kar dežuje, kaplja,
poplave že ogrožajo ljudi,
jim konca videti ni.

Končno sonce boža z žarki,
so se reke umirile,
vso nesnagon naokoli skrile,
v starevodotoke se vrnile.

Le kaj solijo pamet ljudem,
da stoletne poplave so krive,
mar le še čolni se bomo vozili.
Avtomobile na hribih pustili?

jože.k

Kar drenjajo se,
vsak bi rad bil,
ženska ali moški,
obraz še otroški.

Obljujajo že nemogoče,
navada pač, kaj se hoče,
ve se da so tam brez moči,
zakon nad njimi bedi.

Dovolj bo če bo ugleden,
v obljubah neposreden,
da ne bo le v okras,
le to skrbi zdaj nas.

Tam je stal in se čudil...
ljudje, tako vendar ne gre,
zakaj to počnete, ustrahujete ?
Ostal je brez odgovora, zamišljen.

Kmalu so preizkusili novo rušilno bombo,
posledično so nastale razpoke, plazovi,
zemlja se je začela pomikati.
Zaznan je bil potres...

On in ostali so zdaj ostali osupli, nemi,
saj s temi bombami grozijo,
ogrožajo sebe in druge,
siromaštvo pa se veča.

Vročina brezdušja
in jedka strupenost
hlapita tudi od drugod
in mu žgeta ustnice,
pljuča, drobovje.

Posrkal je morje,
popil je oblake,
napel je vrtinčasto moč
nad otočji, nad obalami,
nad celino.
Fantomsko jim je spremenil
obraz in življenjsko tkivo.
S tem je spremenil
utrip srca Zemlje in Človeštva.

Utihni in molči je dejala,
se ob tem nasmejala.
Toda on je neposlušen je ne uboga,
Vsem naokoli je že nadloga...

Ljudje se pritožuje brez spanja,
A ona še kar naprej sanja,
Čeprav ji zvonijo in bentijo,
Si le miru in spanja želijo.

Telefon ji neprestano zvoni,
A pes še laja in renči,
ko dobi uradno opozorilo,
dala psa proč, se je pač zgodilo...

Odhaja se poslavlja, nas zapušča,
vendar za seboj poln i kašče,
njen stisk roke je že hladen,
listje rumeni in odpada,
Jutra pa že meglena,
Ob dežju sopotniku.

Jesenski vetrič spominja,
Na tople poletne dni,
Minljive prijetne trenutke,
Toplih poletnih dni in noči.

Cvet enkrat letno predrami,
Z vonjem vsakega pritegne,
Le ob ostrih trnih se kdo obregne.

Rdeč je posebej očarljiv,
Vabljiv je vselej poželjiv,
Prevzame, z vonjem vabi,
Da se nanj ne pozsbi.

Ko fant dekletu cvet podari,
Si potihoma kaj zaželi,
Žametna vrtnica spregovori,
V vsej svoji lepoti zaživi.

jože.k

Pometi z brezovo metlo,
ki doseže vsak kot,
vsako špranjo.

Prižgi kadilo in sveče,
zakuri v kaminu
in prisluhni polenom,
ki jih nalagaš na ogenj.

Pomeči skale iz slabe posesti
in si jo spremeni v rodovitne njive.

Tako pomagaš sreči,
ki te išče,
da te najde in te obdari.
Tako si jo ustvariš!

Zgodilo se nedavno nazaj,
Odšel je za vedno sosedov sin.
Z njim vse kar mu je oče zapustil,
Da z vnuki srečen bi bil.

Kot lastnik hiše sin se močno zadolžil,
Kredita ni vrnil se prej za vedno poslovil,
Sodišče odločilo odvzeli dajalci kredita,
Starša zdaj v domu živita in spita.

So ji rekli da je opravilno nesposobna,
Postala stara, dementna, zlobna,
Dali v podpis nekakšen papir,
Da bo v družini zavladal mir.

So ji pobrali ves denar,
Za mnenje ljudi jim bilo malo mar,
Se že sopirijo, imajo imetje, ves denar,
Ga ne potrebuje v domu ima vse,
Če kaj želi naj jih zaprosi le.

So leta, denar šla v pozabo,
Menda star človek ni za rabo,
A vsem diši le denar,
Za človeka več jim ni mar...