Kraška gmajna
v pozni zimi obnemi,
obdaja jo le sneg
in žalostni pogled v daljavi,
ko vrne se sreča spet nazaj spomladi.

Šepet tišine,
šepet bežajočih se ptic,
ki letijo v tople kraje,
zapuščajo te naše kraške gmajne.

Poletje toplo
naju je zapeljalo
do plaže in nazaj,
kjer risala sva
najin izgubljeni raj.

Ostalo je narisano
najino drobno srce
tam na mivki,
ob robu morja
je med valove
zaplavalo.

Smo se zgučali ka idemo na gemištek,
Vkuper znami de Pišteka,
Ma pejnez kak mačka buj.

Meu strica mu peneze dau,
Sam Bog ve de je jemal,
Trnok njemi za njim žal.

Ešče eno kučo njeme dal,
Vej zdaj že podrtija,
Ešče v hlejvi je pujcek.

V jutru, ko megla
uleži se na drevesa,
ko ovije čudna srca,
da skrije sledi
pretekle noči se spet
moj obraz ponovno rodi.

Spremljajo me stopinje
tam v daljavi,
ko tiho čas beži,
ko skrivajo se spomini
preteklih dni v jesenski megli.

Mar ni žalostno,
ko ti svet ne da
pesmi pisati,
ta vrtljivi svet
s pesmijo olepšati?

Mar ni življenje čudno,
ko ni ljudi,
ko ni ljudi,
ki brali bi tvoje pesmi?

Sebi pisati pesmi
je nesmisel,
tratenje časa,
izguba belega dneva,
temnih noči, ko tiho
prihajajo pesmi
iz mojega srca.

Nočne sence zbližujejo
tisto ranjeno telo,
očiščujejo hrepenečo
pesniško dušo.

Vse skrivnosti
lahkotno vrnejo se nazaj,
spustijo se med ljudi,
čakajo, da udarijo
iz vseh strani.

Obmolkne glas!
Utihne jezik vsak!

Črnilo se je razlilo po
belem listu papirja,
ko je duša moja tiho hrepenela
po nežnih in šumečih melodijah.

Hrepeneti...
Po jutranjem prebujanju in
nežnem pomežiku
popoldanskega sonca na nebu.

Hrepeneti...
Po črnilu in listu papirja,
ko pišem zadnji stih svojih
novih poezij, a sladkih iluzij.

Tiha meglena pokrajina
v tančico skrivnosti zavita se
postavi pred loškega slikarja,
da jo na platno naslika.

Čudoviti kraški svet podobo
na slikarjevem platnu dobi,
ko nežno čopič loškega
slikarja po platnu drsi.

Slikar slika deželo loško
onkraj Snežnika pa vse do
Javornika in od Planinskega
do Cerkniškega jezera,
ko se mu pogled po čudoviti
deželi nespretno izmika.

Tako hitro čas beži,
da včasih se mi pošteno zdi,
da popisani so listi življenja
naši z prijetnimi rečmi.

In ko drugo stran
debele knjige življenja obrneš
in vidiš tudi težke trenutke,
takrat glavo je potrebno vzdigniti
in list knjige na lepšo
stran življenja obrniti.

Vse tok življenja nosi s seboj,
lepše in prijetne stvari
in tudi žalostne trenutke,
objokane s solzami.

Objemi srečo,
ki jo veter nosi skozi
ravnice in doline,
vse tja do tvojega srca.

Upanje zaživi,
preteklost pozabi,
daleč onkraj tega sveta
jo tiho izbriši.

Objemi srečo,
polno radosti in veselja,
da srce utripa hitrjeje,
vse bolj in bolj močneje.

Skrila se mi je,
preveč je oblačno,
da bi me pozdravila z mežikanjem.

Vendar vem,
da je in da mežika,
tudi meni,
pa čeprav je zdaj ne vidim.

Vem, da vedno se zaspi,
to je vendar njena vloga,
če vpeljala bi drug red,
svet zadela bi nadloga.

Tisti pastir,
ki je pasel ovčice,
Izidor,
med pašo v planini
ugleda ovčico
zamotano v trnjevo past.

Zanjo izgleda brezupno,
a Izidor se je odločil.
Vzel je sekiro in nož,
postrigel je trnje,
posekal je veje
zamotane v klobko,
ovčico je osvobodil.
Juhej!

Pikica je zrastla v Piko.
Mala punčka je preteklost,
je odrasla, zrela dama.

Več ne išče,
ker je našla
samosvojo pot življenja.
Radoživo jo živi,
ustvarjalnost jo medi.

Ve, da jo življenje vodi,
kam ima jo pripeljati
in čuječe mu sledi.

Žlebovi so spet se oglasili,
svojo glasno pesem mi zapeli
se dežja prav res razveselili;
poslušam jih v deževno noč,
uspavajo me, imajo to moč.

Se bliskov, gromov in strel bojim,
ob grmenju se zdrznem, zbudim,
je hrupna tale nočna serenada,
zadosti bil bi le šum dežja,
da lahko bi spet zasanjala.

Sita sem že njihovih vseh obljub,
ostajajo le kot prazen up,
kaj vse so nam že govorili,
pa smo le obljube dobili.

Se nam prisrčno smehljajo,
na struno dobrikanja igrajo,
ko greš g zdravniku čakaš,
kaj s čakalnimi je dobami se vprašaš.

Denar kot, da veter ga raznaša,
barabinom v žepe prinaša,
ga bodo sploh kdaj vrnili,
ali prej po svoje porabili?

Spomnim se dneva ko mi je podaril cvet,
takrat bi objela prav ves svet,
so najine oči spregovorile,
v eno samo željo se zlile.

Zdaj skupaj sva dneve in noči,
tisti cvet še vedno živi,
v ljubezni se razdaja,
v spominu živ in svež ostaja.

So dnevi, ko sonce naju greje,
ponoči lunica se nama nasmeje,
tudi oblaki kdaj prekrijejo nebo,
a oba čutiva, da spet sončno bo...

Srebrna luna se je skrila.
Šumenje reke poje kodrastim valovom,
jesenska noč me je ovila.

Film dneva se je odvrtel.
Izklopim predvajalnik,
ugasnem luč,
gosti se tema in molči.
Pokrijem se z njenim objemom
in zdrsnem v miren sen.

So Butalci nekoč sklenili,
da bodo svojega vodjo volili,
župan ga poimenovali,
takšnega ki bi ga vsi poznali.

Morda bi bil Pepi kandidat,
vsak ga spoštuje ima rad,
vedno pijačo plačuje,
kulturen , še kino obiskuje.

Žene ima tri ga vse rade imajo,
si ga deliti med seboj znajo,
otroci razgledani, vsi nogomet igrajo,
le eden se ukvarja s krajo.

Želim si jasnine neba,
a še kar dežuje, kaplja,
poplave že ogrožajo ljudi,
jim konca videti ni.

Končno sonce boža z žarki,
so se reke umirile,
vso nesnagon naokoli skrile,
v starevodotoke se vrnile.

Le kaj solijo pamet ljudem,
da stoletne poplave so krive,
mar le še čolni se bomo vozili.
Avtomobile na hribih pustili?

jože.k

Kar drenjajo se,
vsak bi rad bil,
ženska ali moški,
obraz še otroški.

Obljujajo že nemogoče,
navada pač, kaj se hoče,
ve se da so tam brez moči,
zakon nad njimi bedi.

Dovolj bo če bo ugleden,
v obljubah neposreden,
da ne bo le v okras,
le to skrbi zdaj nas.

Tam je stal in se čudil...
ljudje, tako vendar ne gre,
zakaj to počnete, ustrahujete ?
Ostal je brez odgovora, zamišljen.

Kmalu so preizkusili novo rušilno bombo,
posledično so nastale razpoke, plazovi,
zemlja se je začela pomikati.
Zaznan je bil potres...

On in ostali so zdaj ostali osupli, nemi,
saj s temi bombami grozijo,
ogrožajo sebe in druge,
siromaštvo pa se veča.

Vročina brezdušja
in jedka strupenost
hlapita tudi od drugod
in mu žgeta ustnice,
pljuča, drobovje.

Posrkal je morje,
popil je oblake,
napel je vrtinčasto moč
nad otočji, nad obalami,
nad celino.
Fantomsko jim je spremenil
obraz in življenjsko tkivo.
S tem je spremenil
utrip srca Zemlje in Človeštva.

Utihni in molči je dejala,
se ob tem nasmejala.
Toda on je neposlušen je ne uboga,
Vsem naokoli je že nadloga...

Ljudje se pritožuje brez spanja,
A ona še kar naprej sanja,
Čeprav ji zvonijo in bentijo,
Si le miru in spanja želijo.

Telefon ji neprestano zvoni,
A pes še laja in renči,
ko dobi uradno opozorilo,
dala psa proč, se je pač zgodilo...