Življenje je proces opazovanja, izkušanja in vživljanja v vloge in dogodke. Za vse to je odgovorna zavest. Verjamem, da podobe v zavesti – čeprav si to večina ljudi domišlja – nimajo nikakršne zveze z nekim zunanjim objektivnim svetom, saj ta ne obstaja; zgradi se – podobno kot svet sanj – iz miselnih podob in oblik. V teh podobah ni nikakršne snovi. Materialnost je le vtis o trdnosti, ki ga potrjujejo čuti, ki so prav tako orodja zavesti.

Telo je prepričljiv zavestni program, s katerim opazovalec z umskimi pripomočki – prostorom in časom – skozi odnose dojema medsebojne povezave, vzročnosti in zakonitosti. To gradi znanje, ki ga pripravlja na razvozlavanje najzahtevnejšega vozla: prepoznavanje njegove identitete.

Na odru zgodovine človeštva se je zvrstilo nič koliko izstopajočih velikih osebnosti, ki so v civilizaciji zapustile močne sledi.Nekateri so bili zgled človekoljubja, denimo Gandi in Martin Luther King, drugi so dali človeštvu dih jemajoče stvaritve, denimo Michelangelo in Leonardo da Vinci.

Tretji so predstavili naprednetehnološke rešitve, denimoNikolaTesla, spet drugi pa so nas z idejami spodbudili k osebni rasti, denimoKant, Schoppenhauer, Krishnamurti idr. Mednje sodijo tudi preprosti, srčni ljudje, ki so se dvignili nad povprečje in s svojim zgledom modrosti, človekoljubnosti in nesebičnosti pokazali, da življenje na Zemlji ni nujnogrozljiva ječa.

Umirila sem svoje misli in pozornost usmerila v središče glave, v češeriko. Že po nekaj dihih me je prešinilo, da naj povežem češeriko z maternico in tako vzpostavim boljši pretok duhovne zavesti. Takoj ko sem to storila, sem začutila špikanje v maternici - stvar res deluje. Pisanje članka je tako lažje steklo.

O moči maternice sem že nekaj malega pisala, in tudi ozavestila, vendar čutim, da me zdaj čaka nov nivo, globlje po spirali navzdol. Maternica je hranilnik spominov vsega dogajanja povezanega s spolno energijo, odnosi, kreativnostjo. In ravno na tem področju imamo vsi ljudje ogromno težav. Ne vem, kako dolgo bo trajalo, da bom tudi sama prišla do samega jedra, vem pa, da je treba samo vztrajati.

Kdor želi po Poti, mora biti o teh silah poučen, kajti drugače lahko doživi mnogo oviranja in zaustavljanja na poti k Bogu v sebi. Pri demonih, o katerih bomo govorili na tem mestu, ne gre za netelesne prebivalce astralne sfere (pokojnike), ampak za demone, ki so v vsakem človeku. Mirno in brez pretiravanja lahko rečem, da je vsak zemeljski človek »napaden ali obseden od demonov«. Demonično v nas je tisto, kar je v človeku zlo, nečisto in grešno, kar izvira iz našega lastnega bistva. Obsedenost pa so moči, ki se človeka polastijo od zunaj in vdrejo vanj.

Demonsko je torej v nas negativna vsota vseh življenj (inkarnacij), ki so predhodno živela v našem sedmernem sistemu in ki se kot skupek določenih napetosti nahaja v naši podzavesti. Naš sedmerni sistem torej vsebuje številne in najrazličnejše obremenitve. Sprejeli smo jih na poti neskončnih potovanj skozi ta svet nasprotij v različnih okoliščinah, občutenjih, mislih, delovanjih in izkušnjah. Vsak človek je zaposlen s tem, da kreira nove negativne, to pomeni še prikrite napetosti In vse te najrazličnejše napetosti tvorijo naše osebno astralno polje, v katerem živimo, ozračje, v katerem dihamo kot posamezniki. Če gledate v oblake boste videli številne podobe in obraze. Če v to gledate dalj časa, potem se spreminjajo, so zli in brez obličja in so nekam motni V njih je nekaj nerealnega. Podobni so negativnim, nerealnim sanjam.

Čas je, da modrost iz samostanov, templjev, gora, pride k nam. V naše domove, mesta in vasi, v naša Srca. Resnica je neprijetna, ampak preberite do konca. V samo prejšnjem stoletju smo v vojnah pobili preko sto petdeset milijonov ljudi in pohabili na sto tisoče otrok. Je to življenje vas vprašam. Imam tudi jaz prste vmes, se moram vprašati.

Samo zato ker smo toliko lakomni in polni sami sebe da ob žeji, ne znamo spiti kozarec vode iz pipe ampak se postavljamo s plastenko cukraste pijače. Mar nam je, če ob takih naših dejanjih ubijamo in pohabljamo tisto živo bitje, ki kot navdih čiste narave plava v oceanu. Resnica ni vedno prijetna, a moramo razumeti, da s popolnoma vsakdanjimi neozaveščenimi dejanji in odločitvami sejemo strah in trpljenje med živa bitja tega sveta. Ni izgovorov.

Kaj lahko takoj storite za svojo srečo – prvi korak
Zapišite si nekaj, kar ste danes doživeli in bi vam bilo žal, če ne bi. Lahko je nekaj čisto običajnega. Pogled na modro nebo in bleščečo belino snega pred vašim oknom? Jutranje poležavanje? Najljubša pesem? Nov recept, ki se vam je odlično posrečil? Klic drage osebe? Karkoli.

Obljubite si, da boste to počeli vsak dan. Naredite si svoj dnevnik lepih trenutkov. Vanj vsak dan zapišite po eno stvar, ob kateri vam je bilo toplo pri srcu. Tudi, če je bila na videz nepomembna in čeprav je šlo zgolj za trenutek. Važno je le, da vam je bilo lepo.

Strah je votel, okrog ga pa nič ni. Se vam je ta pregovor že kdaj potrdil? Ne še? No, potem pa so tele besede kot nalašč za vas.
Ni ga človek na tem svetu, ki ne bi kdaj doživel primež strahu. Eni imajo z njim občasna srečanja, nekateri ga gostijo sleherni dan, spet drugi ga jemljejo kot spodbujevalca ... Toliko kot je ljudi, toliko različnih obrazov ima strah. Čeprav, verjeli ali ne, je ta le eden, vse ostalo so le nianse. O tem v nadaljevanju.

Poglejmo najprej, kaj se z nami dogaja, ko nas napade strah. Eni otrpnejo, drugi ne morejo dihati, misliti. Strahu se marsikdo tudi sploh ne zaveda, ker nenehno živi v njem, in kaj drugega sploh ne pozna – zato mu je to popolnoma naravno stanje. Ja, tudi taki se najdejo, pravzaprav je takih kar večina ljudi na tem svetu.

Spoznanje je odkrivanje Boga.

Je odgovor na razglabljanje o vzroku in usodi današnje eksistence ljudi in sveta.

Ne prihaja iz razuma, ne iz čustev, niti čutnih organov, ki bi jih bilo potrebno prebuditi, ampak iz duhovnega.

Se prav tako ne da naučiti, ne raziskovati ali izvajati, pra tako ga ni mogoče izzvati ne meditacijo ne z molitvijo.

Je pot doživljanja in razkrinkavanja sebe.

Nastane tedaj, ko je obvladan jaz-ego in ko se končno lahko rodi duhovno-duševni človek - duševni človek v nas samih.

Veje dreves se ti klanjajo in gorski potoček poje pesem Bogov. Odpadli listi se v igri z vetrom šepetaje pogovarjajo o tebi. Ti si večnost, ti si življenje. Oh, ko bi vedel kdo si človek.

Deklica se je nagibala preko lesene ograde in s pogledom iskala kdo tako lepo govori. Vsak dan, že leta je hodila mimo te majhne lesene hiške in kadar je bil menih na terasi, ga je vedno lepo pozdravila. Menih pa se ji je vedno priklonil in ji pomahal. Že dolgo je zbirala pogum, da bi ga prosila nekaj velikega. Preko ograje pa vseeno ni upala, starši so ji govorili grde stvari o tem menihu. V vasi je veljal za malo čudnega ali prismuknjenega.

Piše: Saša Bešter v novih Misterijih www.misteriji.si

Vsaka molitev je v svojem bistvu eksorcizem
Pred mano stoji Štefan Rozman, teolog, diplomant Teološke fakultete - diplomiral je s temo »Jezusovo bistvo je molitev« -, molivec za notranje ozdravljenje, izganjalec hudiča. Možak, visok, skoraj slok, lepega obraza, z jasnim, v neskončnost usmerjenim pogledom. Včasih njegov glas daje vtis, kot bi prihajal od nekod daleč, in poboža mojo dušo, drugič spet zveni nekoliko pridigarsko, kar me zmoti. Vseskozi pa z nepremičnimi očmi, ki niti ne trenejo, tke svojo pripoved.

Kakšna je klasična opredelitev eksorcizma?
Klasična opredelitev eksorcizma je izganjanje hudiča.

Koliko sem močen, včasih bolj, včasih manj. Pomembno je, da me drugi vidijo, da sem močan. Joj, bojim se, da jim ne bom všeč, da bom naredil kakšno napako, da bom kaj slabo naredil ali narobe rekel. Morda se bom nerodno in neotesano obnašal. Ali bom zmogel? Ali bom znal? Bom dovolj dober, lep, sposoben, privlačen, pameten,...?

To so vprašanja, s katerimi se je vsak od nas že večkrat srečal. Ne, ne bom priznal, jaz že ne. Ja, ja, le priznaj si človek, sebi, ne drugemu, drugi ni pomemben tako kot si ti. Drugi ima svojo resnico, lahko misli o tebi, da si slab, neotesan, nesposoben, grd, neprivlačen, neumen in kaj vem še kaj slabega.

Tik pred koncem leta praznujemo največji praznik, praznik luči, hkrati pa tudi največji družinski praznik v letu.

Nemogoče je, da nas ne bi zajele zunanje priprave, kajti povsod se srečujemo s predbožičnimi znaki. In vsako leto se zdi, kakor da bi prejšnje hoteli prekositi z obilico luči. Morda pa se vedno bolj zavedamo, da se nas ob tej zunanji in neutrudni prizadevnosti polašča neznanski pritisk, da bi izpolnili normo, in v nas zbuja nemir. Otroci imajo rdeča lička zaradi veselega pričakovanja, odrasli pa večinoma zaradi stresa.

Ta nemir išče med vsemi temi lučmi in pesmimi tisto edino luč, ki nas lahko raszsvetli, ki lahko v našem srcu ustvari blagost in milino ter ozdravi našo notranjo osamljenost in otrdelost, ki odpravi"mraz noči".

Ne obstajajo negativna čustva; poznamo pa čustva, ob katerih se ne počutimo dobro. Zaradi njih vemo, kdaj je čas za spremembo.

Pred kratkim je bil moja stranka gospod, ki se je moral soočiti s tem, da ga je zapustila žena. Imel jo je zelo rad. Na začetku je bila njegova bolečina tako huda, da ni mogel ne jesti, ne spati; počutil se je brez energije in volje do življenja. Zjutraj se je težko spravil iz postelje, da bi odšel v službo.

Tam se je vsaj malo zamotil. Zvečer, v praznem domu, pa se ga je polaščala huda žalost. Odšel je k zdravniku, ki je v njegovem stanju prepoznal simptome depresije in mu predpisal antidepresiv. Bolečina se je omilila, občutek praznine pa je ostal. Gospod je pomoč začel iskati tudi drugje in tako sva se srečala.

Nasilje in strah sta nenehno spremljali človeka tekom njegovega razvoja. Tudi danes, ko stojimo pred vrati nove dobe miru in harmonije, le bežen pogled v dnevne novice pokaže, da z agresivnostjo še nismo opravili. Morda je to dediščina, ki smo jo podedovali od naših živalskih prednikov in kaže, da je v nas še veliko živalskega.

Strah je naraven odziv na pretečo nevarnost. Poznajo ga tudi srne, ki bežijo pred volkom. A človek je razvil strah, ki paralizira in dela človeka nemočnega v rokah drugega, agresivnega. In prav ta strah je poleg neznanja morda največja omejitev za vsakega iskalca resnice, da bi naredil naslednji korak v notranjo luč.

Piše: Aart Jurriaanse v Karma plus

Za študente ezoterike pojem reinkarnacije ni neko abstraktno prepričanje, ki temelji na teoriji in je zato o njem mogoče razpravljati, pač pa dobro uveljavljen pojem, ki je del starodavnih naukov modrosti že tisoče let in ki se je kasneje neštetokrat dokazal v vsakodnevnem življenju. Načelo prvenstveno temelji na dualnosti človeka.

Ko učenec enkrat sprejme načelo o nesmrtnosti človeške duše, pride z uporabo logike, ki je ne ovira dogma, do zaključka, da je reinkarnacija neizogibna. Če upoštevamo, da človeštvo sestavljajo rase in narodi raznolikih barv, jezikov, fizičnih, emocionalnih in mentalnih značilnosti in če poleg tega upoštevamo, da obstaja toliko značajev, kot je posameznikov, potem dobimo idejo o njegovi zapletenosti.

Nekaj časa sem se že spogledoval s transcendentnim, z nečem kar naj bi bilo nad nami. Med daljšim potovanjem (iz Slovenije sem odšel peš) po vzhodnem svetu, sem preživel skoraj leto dni tudi v zen budističnem templju na vzhodu Tajske. Pa vendar se mi ni, kljub vsemu trudu, zgodilo nič.

Pričakoval sem namreč razsvetljenje. Ha ha ha. Razen povečane naravne pozornosti, poglobljene mirnosti in lahkotnega reagiranja v kritičnih situacijah, pri sebi nisem opazil, tistega posebnega stanja, ki je bilo, ko sem bral o njem tako neverjetno, magično.

Kaj torej ljudje sploh smo? Nekateri trdijo da smo izključno in samo fizična bitja in to je to, konec. V Indiji imate celo skupino vernikov, ki veruje izključno v fizično telo in ne priznavajo ničesar drugega, "nad-naravnega". Hodijo po deželi in ljudi prepričujejo, da imajo edini prav in vas skušajo tako pritegniti v svoj način verovanja.

Pozabimo na vse kar je znanega in povedanega in se preprosto zazrimo v ta svet. Opazujmo. Smo ljudje fizična bitja? O tem ni nobenega dvoma. Imamo fizično telo, ki je bilo ob rojstvu majhno, brez imena in kakšnih drugih identitet. Bili smo čisto, svobodno fizično bitje vsaj nekaj minut, dokler nam niso pričeli "obešati", imena, priimka, narodnosti in vseh drugih izmišljenih identitet.

Ljudje dojemamo fizični svet okoli nas s fizičnimi čuti, ki jih imamo na razpolago. Kljub temu, da dejansko ne gre za fizični svet, saj je vse kar dojemamo kot trdno materijo, dejansko samo gibanje majcenih abstraktnih delcev z neko frekvenco, hitrostjo in še čem.

To lahko enostavno razumemo, če si predstavljamo en meter dolgo vrvico na koncu katere je pritrjena utež v obliki kroglice. Vrvico primemo na drugi strani in jo pričnemo vrteti v krogu. V kolikor to vrvico zavrtimo dovolj hitro, nekdo pa hoče v ta krog vrtenja potisniti roko, je to skoraj nemogoče saj bo zadel vrvico, ki se vrti.

Naše dihanje je nezavedno,  v našem telesu se odvija brez naše zavestne kontrole.  S pomočjo  jogijskih vaj pa se lahko naučimo zavestnega dihanja in to  nam odpre vrata v povsem nova izkustva. Če bi radi izkusili višja stanja zavesti,  povečali  svojo senzitivnost, poboljšali svoje zdravlje, razširili energijo orgazma na celo telo - potem je ključ, ki nam bo odprl vrata do vseh teh izkustev - zavestno usmerjanje diha.

Mnogi jogiji posvetijo svoje življenje zavestni kontroli diha, saj verjamejo, da bodo tako postali gospodarji svoje usode. Obvladovati svoje dihanje pomeni obvladovati svoje življenje. Naš dih JE  življenje, saj ko se rodimo  prvič vdihnemo in ko umremo  zadnji izdih zaznamuje naš odhod iz tega sveta.  Med prvim vdihom in zadnjim izdihom pa celo življenje – dihamo.

Verjamem, da je večina ljudi, ki kanalizira iskrenih v svojih prepričanjih, da dela prav in veliko jih opravlja čudovito delo, ki prinaša modrost razsvetljenje in zdravljenje v fizični svet. Skrb vzbujajoči so tisti, ki prežijo na lahkoverne in izkoriščajo kanaliziranje v lastne namene. Sem sodijo tudi taki, ki iskreno začnejo in potem nekje na sredi poti skrenejo, ker jih premaga ego in požrešnost tako, da se spremeni energija, ki prihaja skozi njih.

Naj za začetek povem, da so se vsi avtentični kanali morali najprej podvreči večletni strogi disciplini, da so prečistili svoja subtilna telesa (eterično, astralno in mentalno telo) , da bi bila njihova sporočila v kar najmanjši meri obarvana z njihovo osebnostjo, oziroma , kolikor je le mogoče, osvobojena njihovih osebnih interpretacij, hotenj in ambicij – torej osvobojena ega na kratko.

Izvor tantre je nedualistično bistvo, od koder se rodi v pojavno obliko. Besedo "tantra" pogosto prevajajo kot "tkati" in sadhak tke prvobitno resničnost z pojavnim izrazom svoje biti. Zato bi morali na išto gledati kot na "jaz", na pitho kot na osebni prostor in na razširjen izraz/okolje. Mantra je seme (bidža) tistega, kar nekdo vzgoji v pojavno obliko, hkrati pa je tudi subtilna vibracija te resničnosti. Oblika jantre je oblika osebe – tako na subtilen kot na "posveten" način.

Da smo lahko iskreni pri teh stvareh, moramo imeti nedualistično modrost ali pa imeti dovolj vpogleda vanjo, da bo tantričen proces služil poglabljanju te modrosti. Človeka kot individualno bitje s privlačnostjo, navezanostjo itd. moramo jasno videti, da lahko Pravi temeljni aspekti človekove Resnične Biti postanejo očitni.

Verjetno boste tudi vi, dragi bralci, ob prebiranju knjige "Hatha joga" izvedeli marsikaj novega, temeljnega in pomembnega, bodisi da se z jogo ukvarjate bolj poglobljeno ali zgolj ljubiteljsko. Knjiga "Hatha joga" Yogija Ramacharake popelje bralca nazaj od zunanjega pridobivanja znanja k spoznavanju svoje notranjosti in njegove povezanosti s hrano, vodo, zrakom in zemljo oziroma naravo nasploh.

V vsem tem je namreč mogoče najti življenjsko energijo oziroma prano, tisto nekaj več, kar sodobna znanost sicer še vedno uradno ne priznava, a nekako vendarle prizná, da obstaja. Prano pa je treba znati iz teh sestavin življenja pridobiti, jo uporabljati ter seveda tudi naše teló pripraviti, da jo bo znalo uskladiščiti in uporabljati, ne pa jo zgolj raztresati vsenaokrog, potem pa ostati brez energije.

Skrivnost vseh skrivnosti je odpuščanje.
Odpustiti pomeni pozabiti.
Odpustiti in ne pozabiti pomeni, da se pripravljamo na maščevanje. Ko pride pravi trenutek, bomo to tudi storili.
Jezus, ki je bil križan, je na križu prosil Boga: „Bog moj, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!“
Potem je Jezus šel v pekel, porušil okove in vstal od mrtvih.

Več kot 2000 let imamo pred očmi Jezusovo sporočilo in delovanje in več kot 2000 let vse ignoriramo.
To pomeni, da smo mrtvi tudi ko sovražimo in se pripravljamo na maščevanje. Ko vse odpustimo, se znova rodimo. Živa sedanjost je čas sprejemanja izbir, odločitev in dejanj. Če ne zdaj, kdaj potem?
Kakšni smo ljudje?