Ne obstajajo negativna čustva; poznamo pa čustva, ob katerih se ne počutimo dobro. Zaradi njih vemo, kdaj je čas za spremembo.

Pred kratkim je bil moja stranka gospod, ki se je moral soočiti s tem, da ga je zapustila žena. Imel jo je zelo rad. Na začetku je bila njegova bolečina tako huda, da ni mogel ne jesti, ne spati; počutil se je brez energije in volje do življenja. Zjutraj se je težko spravil iz postelje, da bi odšel v službo.

Tam se je vsaj malo zamotil. Zvečer, v praznem domu, pa se ga je polaščala huda žalost. Odšel je k zdravniku, ki je v njegovem stanju prepoznal simptome depresije in mu predpisal antidepresiv. Bolečina se je omilila, občutek praznine pa je ostal. Gospod je pomoč začel iskati tudi drugje in tako sva se srečala.

Nasilje in strah sta nenehno spremljali človeka tekom njegovega razvoja. Tudi danes, ko stojimo pred vrati nove dobe miru in harmonije, le bežen pogled v dnevne novice pokaže, da z agresivnostjo še nismo opravili. Morda je to dediščina, ki smo jo podedovali od naših živalskih prednikov in kaže, da je v nas še veliko živalskega.

Strah je naraven odziv na pretečo nevarnost. Poznajo ga tudi srne, ki bežijo pred volkom. A človek je razvil strah, ki paralizira in dela človeka nemočnega v rokah drugega, agresivnega. In prav ta strah je poleg neznanja morda največja omejitev za vsakega iskalca resnice, da bi naredil naslednji korak v notranjo luč.

Piše: Aart Jurriaanse v Karma plus

Za študente ezoterike pojem reinkarnacije ni neko abstraktno prepričanje, ki temelji na teoriji in je zato o njem mogoče razpravljati, pač pa dobro uveljavljen pojem, ki je del starodavnih naukov modrosti že tisoče let in ki se je kasneje neštetokrat dokazal v vsakodnevnem življenju. Načelo prvenstveno temelji na dualnosti človeka.

Ko učenec enkrat sprejme načelo o nesmrtnosti človeške duše, pride z uporabo logike, ki je ne ovira dogma, do zaključka, da je reinkarnacija neizogibna. Če upoštevamo, da človeštvo sestavljajo rase in narodi raznolikih barv, jezikov, fizičnih, emocionalnih in mentalnih značilnosti in če poleg tega upoštevamo, da obstaja toliko značajev, kot je posameznikov, potem dobimo idejo o njegovi zapletenosti.

Nekaj časa sem se že spogledoval s transcendentnim, z nečem kar naj bi bilo nad nami. Med daljšim potovanjem (iz Slovenije sem odšel peš) po vzhodnem svetu, sem preživel skoraj leto dni tudi v zen budističnem templju na vzhodu Tajske. Pa vendar se mi ni, kljub vsemu trudu, zgodilo nič.

Pričakoval sem namreč razsvetljenje. Ha ha ha. Razen povečane naravne pozornosti, poglobljene mirnosti in lahkotnega reagiranja v kritičnih situacijah, pri sebi nisem opazil, tistega posebnega stanja, ki je bilo, ko sem bral o njem tako neverjetno, magično.

Kaj torej ljudje sploh smo? Nekateri trdijo da smo izključno in samo fizična bitja in to je to, konec. V Indiji imate celo skupino vernikov, ki veruje izključno v fizično telo in ne priznavajo ničesar drugega, "nad-naravnega". Hodijo po deželi in ljudi prepričujejo, da imajo edini prav in vas skušajo tako pritegniti v svoj način verovanja.

Pozabimo na vse kar je znanega in povedanega in se preprosto zazrimo v ta svet. Opazujmo. Smo ljudje fizična bitja? O tem ni nobenega dvoma. Imamo fizično telo, ki je bilo ob rojstvu majhno, brez imena in kakšnih drugih identitet. Bili smo čisto, svobodno fizično bitje vsaj nekaj minut, dokler nam niso pričeli "obešati", imena, priimka, narodnosti in vseh drugih izmišljenih identitet.

Ljudje dojemamo fizični svet okoli nas s fizičnimi čuti, ki jih imamo na razpolago. Kljub temu, da dejansko ne gre za fizični svet, saj je vse kar dojemamo kot trdno materijo, dejansko samo gibanje majcenih abstraktnih delcev z neko frekvenco, hitrostjo in še čem.

To lahko enostavno razumemo, če si predstavljamo en meter dolgo vrvico na koncu katere je pritrjena utež v obliki kroglice. Vrvico primemo na drugi strani in jo pričnemo vrteti v krogu. V kolikor to vrvico zavrtimo dovolj hitro, nekdo pa hoče v ta krog vrtenja potisniti roko, je to skoraj nemogoče saj bo zadel vrvico, ki se vrti.

Naše dihanje je nezavedno,  v našem telesu se odvija brez naše zavestne kontrole.  S pomočjo  jogijskih vaj pa se lahko naučimo zavestnega dihanja in to  nam odpre vrata v povsem nova izkustva. Če bi radi izkusili višja stanja zavesti,  povečali  svojo senzitivnost, poboljšali svoje zdravlje, razširili energijo orgazma na celo telo - potem je ključ, ki nam bo odprl vrata do vseh teh izkustev - zavestno usmerjanje diha.

Mnogi jogiji posvetijo svoje življenje zavestni kontroli diha, saj verjamejo, da bodo tako postali gospodarji svoje usode. Obvladovati svoje dihanje pomeni obvladovati svoje življenje. Naš dih JE  življenje, saj ko se rodimo  prvič vdihnemo in ko umremo  zadnji izdih zaznamuje naš odhod iz tega sveta.  Med prvim vdihom in zadnjim izdihom pa celo življenje – dihamo.

Verjamem, da je večina ljudi, ki kanalizira iskrenih v svojih prepričanjih, da dela prav in veliko jih opravlja čudovito delo, ki prinaša modrost razsvetljenje in zdravljenje v fizični svet. Skrb vzbujajoči so tisti, ki prežijo na lahkoverne in izkoriščajo kanaliziranje v lastne namene. Sem sodijo tudi taki, ki iskreno začnejo in potem nekje na sredi poti skrenejo, ker jih premaga ego in požrešnost tako, da se spremeni energija, ki prihaja skozi njih.

Naj za začetek povem, da so se vsi avtentični kanali morali najprej podvreči večletni strogi disciplini, da so prečistili svoja subtilna telesa (eterično, astralno in mentalno telo) , da bi bila njihova sporočila v kar najmanjši meri obarvana z njihovo osebnostjo, oziroma , kolikor je le mogoče, osvobojena njihovih osebnih interpretacij, hotenj in ambicij – torej osvobojena ega na kratko.

Izvor tantre je nedualistično bistvo, od koder se rodi v pojavno obliko. Besedo "tantra" pogosto prevajajo kot "tkati" in sadhak tke prvobitno resničnost z pojavnim izrazom svoje biti. Zato bi morali na išto gledati kot na "jaz", na pitho kot na osebni prostor in na razširjen izraz/okolje. Mantra je seme (bidža) tistega, kar nekdo vzgoji v pojavno obliko, hkrati pa je tudi subtilna vibracija te resničnosti. Oblika jantre je oblika osebe – tako na subtilen kot na "posveten" način.

Da smo lahko iskreni pri teh stvareh, moramo imeti nedualistično modrost ali pa imeti dovolj vpogleda vanjo, da bo tantričen proces služil poglabljanju te modrosti. Človeka kot individualno bitje s privlačnostjo, navezanostjo itd. moramo jasno videti, da lahko Pravi temeljni aspekti človekove Resnične Biti postanejo očitni.

Verjetno boste tudi vi, dragi bralci, ob prebiranju knjige "Hatha joga" izvedeli marsikaj novega, temeljnega in pomembnega, bodisi da se z jogo ukvarjate bolj poglobljeno ali zgolj ljubiteljsko. Knjiga "Hatha joga" Yogija Ramacharake popelje bralca nazaj od zunanjega pridobivanja znanja k spoznavanju svoje notranjosti in njegove povezanosti s hrano, vodo, zrakom in zemljo oziroma naravo nasploh.

V vsem tem je namreč mogoče najti življenjsko energijo oziroma prano, tisto nekaj več, kar sodobna znanost sicer še vedno uradno ne priznava, a nekako vendarle prizná, da obstaja. Prano pa je treba znati iz teh sestavin življenja pridobiti, jo uporabljati ter seveda tudi naše teló pripraviti, da jo bo znalo uskladiščiti in uporabljati, ne pa jo zgolj raztresati vsenaokrog, potem pa ostati brez energije.

Skrivnost vseh skrivnosti je odpuščanje.
Odpustiti pomeni pozabiti.
Odpustiti in ne pozabiti pomeni, da se pripravljamo na maščevanje. Ko pride pravi trenutek, bomo to tudi storili.
Jezus, ki je bil križan, je na križu prosil Boga: „Bog moj, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!“
Potem je Jezus šel v pekel, porušil okove in vstal od mrtvih.

Več kot 2000 let imamo pred očmi Jezusovo sporočilo in delovanje in več kot 2000 let vse ignoriramo.
To pomeni, da smo mrtvi tudi ko sovražimo in se pripravljamo na maščevanje. Ko vse odpustimo, se znova rodimo. Živa sedanjost je čas sprejemanja izbir, odločitev in dejanj. Če ne zdaj, kdaj potem?
Kakšni smo ljudje?

Aghora je oblika tantrične sadhane, kjer sadhak odvrže vso osebno identiteto in stopi v razmerje z Bhairavo. Za ta namen sadhak tvega vse in se neposredno sooči s surovimi aspekti moči. Ta pot predstavlja homo, kjer se sadhak vrže v plamene in postane ogenj. Na tej poti ni prostora za obotavljanje, ker je ta ogenj žgoč.

Za aghorijevo dispozicijo je značilna intenzivnost in divjost, zato mora vse prakse na tej poti dokončati. V tem smislu mora biti aghora sadhak pravi hatha jogi (hatha v tem kontekstu pomeni "silovit"). V nori iskrenosti aghori vsili samega sebe v Resničnost ter v subtilne sile, ki se gibajo v njej. Ker nihče ne mara vsiljevanja, obstaja velika verjetnost, da bo aghori naletel na prepreke in na sile, ki ga bodo skušale ustrahovati in odvrniti.

Začarani krog žrtev-napadalec je le še en člen v verigi zasužnjevanja. Tako neprizanesljiv je, da se večina posameznikov sploh ne zaveda, kako je njihovo življenje krog stalnega izmenjavanja vlog žrtve in napadalca. Ko so žrtve, imajo seveda nekoga ali nekaj, kogar ali kar krivijo za to, kar se jim je zgodilo. In tudi ko so napadalci, pripisujejo ali sprejemajo krivdo.

S tem krogom je povezana tudi energija "rešitelja".

V svojem času, od izpred rojstva do sredine tridesetih let, sem izkusila veliko fizičnega, čustvenega in psihičnega nasilja. Bilo je zelo domišljeno in vztrajno. Cilj je bil, da se me zasužnji kot žrtev ali napadalca ali da se me odstrani. A ni delovalo, ker se nikoli nisem identificirala z nobeno od teh vlog. Šlo je preprosto za izkušnje.

V "pismu prijatelju" Yogi Society (tj. prvotni založnik knjig Yogija Ramacharake) pojasnjuje povezavo med Ramacharako in Atkinsonom. Namreč na splošno ljudje enačijo oziroma zamenjujejo Atkinsona in Ramacharako (kar se je zgodilo tudi pri slovenskem prevodu knjige "Znanost diha", v kateri je kot avtor izpostavljen prvo imenovanega namesto Ramacharaka, zdaj pa se pri založbi, pri kateri je slednja izšla, vsem bralcem in poznavalcem té in vseh drugih slovenskih prevodov knjig Yogija Ramacharake iskreno opravičujejo). Sedaj pa k samem pismu.

Dragi prijatelj,
Prav obžalovanja vredno je, da o Yogiju Ramacharaki ne ostaja nobeno biografsko delo. Še najbolj pa smo presenečeni nad tem, da dva človeka, ki sta pisála knjige, posvečene njemu, o Ramacharaki nista zapisála niti besede.

Če združimo dve besedili Jamesa Allena (kot v naslovu), nam ta dva predstavljata zaokroženo celoto, tj. očiščenje življenjske potí človeka in izvira njegovega življenja oziroma njegovega srcá.

V prvem besedilu "Pot čistosti" nam avtor prikaže pot, kako naj se človek očisti raznoraznih oblik strastí in kaj mu lahkó tó dôbrega prinese, katere vse probleme in njihove vzroke, ki se jih človek mogoče prej sploh ni zavedal, lahkó s tem reši, in kako naj najde mir, ki ga v današnjem svetu še kakó primanjkuje. V drugem besedilu "Iz srca" pa nas Allen opozorí na resnični izvor človekovega življenja. Namreč ravno v srcu se skriva tisto, kar potem človek živí. Človeka poziva, naj bo vendarle varuh svojega srcá, naj pazi, kaj vstopi vanj, in naj prečisti tisto, kar je v njegovem srcu nečistega.

Piše: Mag. Anita Škof v Karma plus

Priča smo spremembam, ki vodijo v Zlato dobo človeštva in po katerih se oznanja. Religije bodo razpadle in izražena bo brezpogojna Ljubezen. Svetovni sistemi se bodo zrušili, vstal bo Človek - enost moškega in pozabljenega ženskega principa, Boga-Boginje. Telepatsko komuniciranje bo nadomestilo množične medije, obujamo stvariteljsko notranje Zavedanje - SEM. Zaključili bomo ciklus razodevanja Duha skozi materijo in obvladovali materijo skozi Duha. Proces utelešenja Belega bratstva že poteka, pripravljamo se na prihod Mesije.

Ljubezen namesto religij
Živimo čas, ki ga je napovedal Jezus Kristus: "Ko pride On, Duh Resnice, vas bo uvedel v vso Resnico!" Doživljamo ga kot veliko duhovno prebujenje, preobrat navznoter. Izkušanje tega, da ima vsak lastno pot in individualen odnos do Boga-Boginje, kajti vera ni religija. Religija je sistem, ki lahko vero ubije. Vera je notranje vedenje, zaupanje in je Ljubezen, ki gore premika.

Obstaja mnogo različnih vrst in pojmovanj svobode. Duhovna, psihološka in materialna so tri vrste, ki bi lahko vključevale vse druge oblike, kot so ekonomske in politične svoboščine, s katerimi se ne bomo ukvarjali v tem članku, pa čeprav ne zanikamo njihovega pomena.

V vsaki od svojih oblik je svoboda gotovo relativna stvar. Mi v svoji zavesti vsak dan izkušamo različne stopnje svobode kot tudi različne stopnje pomanjkanja svobode. Dejansko mi vse bolj in bolj spoznavamo, da je izraz ‘relativno’ vključen v praktično vsako ugotovitev nekega dejstva, ki jo izrazimo.

Pridruži se nam v SVETOVNI SINHRONIZIRANI MEDITACIJI ENOTNOSTI
ob sončnem mrku 21. avgusta ob 20:11

Vse potrebne informacije in audio video, ki si ga predvajaš točno ob 20:11 v ponedeljek, 21.avgusta, najdeš tukaj. Za tiste, ki govorite angleško, je tu video v angleščini: 

UNITY MEDITATION at the Eclipse 2017-8-21 (guided version with an Angelic voice)

Povabi še svoje prijatelje ter duhovne in ostale skupine, v katerih deluješ.

Leta 1953 je Alice Bailey v knjigi objavila sedem simboličnih formul zdravljenja brez kakršnekoli razlage. Za vsakega izmed sedmih žarkov je podala eno formulo in namignila, da je te formule možno interpretirati na tri načine. V tem članku bom interpretiral formulo za drugi žarek, ki opisuje metodo svetovanja. Formula je sledeča: Naj se spusti energija zdravljenja, ki prinaša dvojno linijo življenja in njegove magnetne sile. Naj ta živa magnetna sila umakne in doda to kar je prisotno v sedmemu.

Štiri in šest si nasprotujeta – tri in sedem tudi in on se ne ukvarja s pet. Krožni, vključujoči vrtinec, ki se spušča v točko vznemiri, odstrani in doda in tako je delo opravljeno. Srce se vrti - dve srci se vrtita kot eno srce. Dvanajst znotraj vehikla, dvanajst znotraj glave in dvanajst na nivoju duše se jih trudi, sodeluje kot eno in tako je delo opravljeno. Dve energiji dosežeta to popolnost in tri katerih število je dvanajst odgovori na večjih dvanajst. Spoznano je življenje in leta se podaljšajo.

Kolikor bom dal, toliko bom dobil – ljubezni.
Moram najprej imeti, da bom lahko dal – ljubezen.
Kje dobiti tisti »nekaj«, da bom lahko dal – ljubezen.

Vsa vprašanja, ki si jih zastavljamo, imamo v sebi – že vemo.

Vemo, kaj je prav in kaj ne, vemo kaj je za nas najboljše in česa ne smemo početi – že vemo.
Vedno pa iščemo odgovore pri »drugih« ljudeh, namesto, da bi poslušali sebe in postali odgovorni za svoje življenje. Nihče ne more bolj vedeti, kaj je za nas najboljše, saj smo edinstveni, enkratni, neponovljivi in razlikujemo se po svojih duhovnih poteh toliko, da mora vsak izmed nas narediti njemu edinemu potrebne korake, da se nauči določene lekcije, ki se je mora naučiti.

Besedi um in razum lahko uporabljamo za označevanje različnih stanj zavesti. Oboje je sicer iz iste snovi. Um je recimo kot ocean in razum kot ledena gora na njem. Vendar ledena gora ne more spoznati narave oceana, dokler niso izpolnjene določene okoliščine, ki spremenijo strukturo ledu, tako da ta najprej postane čist in prevoden kristal, ki se končno izlije v ocean.

Led predstavlja trdo strukturo naših misli, ki nas vežejo na neko identiteto in ustvarjajo navidezno ločenost od oceana.

Razumski strukturi rečemo tudi ego, nečisti um, speči um, zamegljeni um, ujeti um itd…
Tudi ocean ima veliko imen, od Boga naprej. Zavedanju spokojne globine oceana enosti pravimo razsvetljenje.

Na sledi - sebi

Življenje ni nič drugega kot iskanje - samega sebe, svojega bistva. Tega se prav vsi nejasno zavedamo, saj je prav to tisto, kar nas žene naprej. Pri tem smo soočeni z neprijetno težavo: ne vemo, kje iskati! Žal vsi sprva iščemo zunaj sebe, v vse mogočih stvareh, v ekstremnih športih in razmerah, na skrajnih koncih sveta, dokler naposled z vso gotovostjo ne ugotovimo, da ni potrebno iti nikamor - vse, kar iščemo, imamo znotraj sebe.

Ko človek naposled odkrije, kam mora posvetiti z lučjo, kam je treba usmeriti svojo zavest, je to zmagoslavje pred dokončno zmago, ki ne more biti več daleč.

Nezemljani med nami
KAJ MORAMO VEDETI PRED RAZKRITJEM

Nizozemski pisatelj in raziskovalec Gerard Aartsen ter njegov pogled na Zemljo in druge svetove. Kako smo povezani.

»Glavni vzrok stiske ljudi v našem svetu je skozi stoletja vzdrževani občutek medsebojne ločenosti, ki se od nekdaj izkorišča za vsiljevanje prepričanja, kako je tekmovalnost nuja in pohlep vrlina. Čeprav takšen odnos do življenja dandanes še uničuje družbeno tkivo v mnogih državah sveta, pa bo prav ta skrajna polarizacija kmalu privedla kritično maso človeštva do tega, da bo uzrla edino zanesljivo alternativo: