Se dan prebuja,
Me sončen žarek ne zamuja,
Skozi okno roko ponuja,
A skozi okno vidim sneg me zmrazi,
Le kdo si zdaj vstati želi.

Potem te še lajež predrami,
Saj časopis prihaja,
Šel bom ponj se kavica že ohlaja,
A ura še bije, kar vztraja,
Ni temu videti kraja.

Ko na pragu kužam svežino,
Obogateno s snežno belino,
Me hlad prežene nazaj,
V domače zavetje, toplino,
Ne maram mraza a rad imam zimo...

Jože.k

Na svetu je živih ljudi na milijone in milijone,
In tam nekje dežela marljivih je ljudi,
Počasi starajo se neskončno bodo izumrli,
Željo po otrocih, rojevanju so strli.

Že zdaj jih malo a ljubijo prepir,
Med mljajše vnašajo nemir,
Kakor da najslabše se jim zgodilo,
Sodišče bo uredilo, ljudi pomirilo.

Kje so časi kjer v družinah bilo deset je otrok,
Vsi so preživeli sami sebi so živ pomoč,
A zdaj kot da srčna ljubezen več ne živi,
Vse le nekam po nakupih hiti.

Bil je in je mimo,
Kulturni prraznik,
Prešernov dan.

Dan ko se nagrajuje,
Letos me moti ženska ki doji psa,
Druga ki se krasi z raztrgano zastavo.

Žal več ne vem kaj je prav kaj ni,
Slike za pravosodje se zdi.
Lahko trgamo zastavo za nagrado,
Je ženska nadomestna mati?

Snežna odeja briše sledi,
Sledi za umazanijo in prahom,
Nekateri stvari pa nebo mogel.

Nebo mogel skriti krivic,
Tistih ki bremenijo človeka,
Tistega ki dela pa nima za preživetje,
Solze otroka ki joče za starši,
Ko je nit življenja prekinila nesreča.

Ne harfe zvok, želim si domače pesmi,
Melodijo ki vselej prevzame,
Dotakne duše me objame,
Ne čutim več osame....

So narodne potujejo iz roda v rod,
Te spremljajo, poslušaš jih povsod,
Če si v tujini solze iz tebe zvabi,
Vrni se domov, svojih ne pozabi.

Kot da bi slišal vaški zvon,
Pesmi domači vselej predan bom,
Pesmi ki oznani rojstvo, otroške dni,
Ljubezen vse najlepše dni.

Le kje se vrata odprejo naši sreči,
Mogoče doma zjutraj ko sonce prebuja,
Nas žarek prebudi, razveseli,
Skozi okno rano prihiti...

Ni otipljiva a srce prevzame,
Vsak dan ponovno te objame,
Kaj nosi s seboj molči,
Lahko le obljublja se ti zdi.

Vendar vedno njena malha polna,
Do tebe vselej je pozorna,
Le včasih je kot da je ni,
Takrat občutiš puste dni.

Jutro je odprlo oči.
Mežika v koprenasto zarjo.
Pije sončni vzhod
in se umiva v rosi.

Plete načrte
in razpre roke.
V objem novemu dnevu,
v objem svetlim trenutkom,
v objem življenju.

Želel je fant nekoč postati cvet,
vedno v družbi nasmejanih deklet,
kjer so lička vedno nasmejana.
v srcu vselej razigrana.

A cvet ponoči hitro odmrl,
Nič več ne greje dekletu srce,
Tako kot nekoč obraz gube dobi,
Srebrni las leta izda sprgovori...

Morda bi se spremenil v jabolko,
tisto vabljivo sladko rdeče,
a padlo z drevesa bo kmalu,
ni dozorelo, nima sreče.

Le zakaj človek človeku odvzame življenje,
tistemu ki je okusil trpljenje,
bil predan dnevu v nemilosti,
ko mu je prenehalo biti srce.

Morilci se imajo za bogove,
a namestu duše imajo rogove,
za seboj rušijo mostove,
pustošijo domove.

Z dejani ne gredo v pozabo,
le v zlovešč spomin,
ostajajo strah in trepet,
človek, izrodek, smet.

Marmornati kipi, spomeniki slavnih,
so zlovešči pomniki preteklosti,
pogosto nasilne in silno krvave.

Vojskovodje, največji klavci, zasedajo trge mest,
vlivajo gnus ali strahospoštovanje,
le ljubezni in hvaležnosti ne prebude.

Tu in tam je kamnu dana oblika zmaja,
bika, petelina, režečega psa,
le prijaznih in nežnih rastlin ne.

Le en sam cvet, ki mu ugaja, da cveti,
je roža na steklu skozi zimske dni,
ko sončni žarki jo vzamejo s seboj,
že druga vzcvetela bo nocoj.

Tam kukajo že zvončki iz tal,
Trobentic šopki rumeni,
le mačice so bolj sramežljive,
z lepimi cvetovi so darežljive.

Zdaj Vigred, Valentin nas kliče,
da ključ do koreni nam poišče,
Vse je kot, da se prebuja,
saj pomlad zdaj ne zamuja.

Za gozdom
se odpira čistina.
Na njej kraljuje jasnost.
Tke svilnate niti
v jasno obzorje.

Vdihujem svežino.
Vdihujem lepoto.
Vdihujem Boga.

Tam je moj dom, kjer različno le iz enega nastaja,
sonce zemlje v ljubezni se dotika,
roža zrase vsaka v svoji barvi,
res lepota te skrivnosti je tako velika,
da hvaležno srce, jo vsak dan pozdravi.

Globoko v vsako srce se je skrila,
ljubezen enostavna čista mila.
Kdor jo najde ji sledi in razodene, pa ni več od ila.

Le kdo obarva rože, če je pa zemlja temna,
kdo jim dal oblike vonjave je prelepe,
to je več od upa v katerem se komu kaj posreči,
zato tudi moje srce, bilo bi rado mu povsem povšeči.

Je bela golobica z oljčno vejico vzletela,
iz zvonika koder je sedela,
se odpravila na morje,
tam modro toplo obzorje.

Odvrgla delček veje v nižino,
se naprej na pot podala, poletela,
nad Gorjance, gospodično je želela,
tudi tam delček oljke darovala.

Le čemu ves ta hrup za Silvestra,
pokanje, pijančevanje, ves ta hrup,
nekaj lepega se spreminja v obup,
hlastanju za čistim zrakom,
blagodejnem miru,
prazničnem vzdušju.

Živimo pač v takšnih časih,
ko je dovoljeno skoraj vse,
menda tudi poškodbe,
darila ki niso iz srca,
hrup ki vznemirja.

Prenehalo je pokanje petard,
Raket, ki razsvetlile so nebo,
ostalo je le kup smeti, navlake,
plastike, steklenic od pijače.

Ni snežilo, da bi skrilo vse smeti,
zato povsod od praznovanj še leži,
a sonce, ki izza oblakov kuka se nam smeji,
poglejte, nemarno je, se vam ne zdi ?

So mimo dnevi, ko se praznovalo je in pilo,
marsikaj se je dogajalo, zgodilo.
No Silvestrovo le enkrat v letu se zgodi,
Zdaj pa te smeti, še glava koga boli...

Preljuba moja babica,
nasmehni se mi no,
naj ti tvoj praznik okrasim
s tole drobno pesmico.

Zdaj ti dam še poljubčka dva
na mehka lica tvoja,
ta pesmica ti naj pove,
kako zelo si moja.

(To sem napisala babici
za rojstni dan, 31.12.2017)
Leila, 11 let

Svetle lučke se bleste na novoletni jelki

in okraski lični, ki so delo spretnih prstov.

Pod jelko razpostavljene so jaslice:

pastirci s svojimi čredami ovac hite za zvezdo repatico

in v bornem hlevčku najdejo družino sveto ter jo srčno počastijo…

S polnočnega neba pa razlega se melodija sladka angelska…

Huškne iz sivine
in zrak napolni s kristalno belino.
Zemlji odredi počitek.
Soncu zastre moč.
Skrajša dneve,
podaljša nočni počitek.

Zimska ptica
prinaša regeneracijo.
Zemlji odredi počitek.
Soncu zastre moč.
Skrajša dneve,
podaljša nočni počitek.

Ledene rože so se raztalile,
snežink kristali so razmočeni, kapljajo.
Svetloba sveč je mehka, topla,
številna srca radostno igrajo.

Toplina praznikov ljudi poveže,
v globine duše nežno seže,
razčeše miru puhaste peruti,
v njih toplo gnezdijo semena,
ki želje so jih smelo natrosile
v varno mehkobo hranljivega objema.

Prisluhni prijatelj postoj,
Čutiš da nisi sam nocoj?
Pozabi skrbi in bolečine,
Verjemi tudi to mine.

Popelji v spominih se nazaj,
Tudi nasmehnil si se kdaj,
Kot sonce sijalo je na trate,
Ptičje petje te vabilo v svate.

Takrat te božalo je cvetje,
Marjetke na tratah in poletje,
Cvetoče lipe te je povsem prevzela,
Ko kukavica nekje od daleč je zapela.

Je sonce na moči izgubilo,
saj bokmalu v noč snežilo,
bo dan objela temna noč,
izročilo vere svojo moč.

Že vabijo pojo cerkveni zvonovi,
že ljudje z baklami tja gor hitijo,
v sijui noči se poti v vrh iskrijo,
tam kjer pesem odmeva v noč.

In za Sveti večer ljudje pojo,
vsem v srcu duši je lepo,
se rojstvo Jezusa slavi,
vse k molitvi k jaslim hiti.

Ponovno krasi domove Božične zvezde cvet,
prosi da boljši bil bi ta naš svet,
bomo kmalu prižgali četrto svečko,
na Adventnem venčku nosi srečo.

Zdaj čakamo že zremo v jasli,
kjer se bo slavilo Jezusovo rojstvo,
ki prinaša v naša srca mir,
prežene nezadovoljstvo, ves nemir.

Bomo Božično pesem zapeli,
zvonovi bodo zadoneli,
zven bo preplavil vas,
je rodil se odrešitelj naš.