Kako lepo bi bilo,
ko bi izba
izdihovala vonj
iz krušne peči,
kakor diha mati,
ko prižema otroke
k žerjavici svojih prsi.

V prgišču prhavke
v domačiji
je nekoč žarel nasmeh
in obvisel
na okrižju
ob brezvetrju
šipkovega grma.

Če takole prisluhneš ljudem,
ki se pogovarjajo na cesti,
v službi ali v gostilni,
dobiš vtis,
da je večina ljudi slabih.
Če nato teden dni
hodiš na pogrebe in
bereš osmrtnice in članke o umrlih,
bi si lahko mislil,
da slabih ljudi sploh ni,
da so vsi očetje in matere idealni
in da obstajajo samo srčno dobri,
ljubeči in skrbni zakonci.
Nisem še videl osmrtnice, kjer bi pisalo:
»To je bil cepec!« ali »Bila je ničvredna mrha!«
Iz osmrtnic se lahko dosti naučimo, na primer:
Ne hrani pohvalnih besed
šele za pogreb!

Phil Bosmans
Rože sreče moraš saditi sam

Prej ali slej človek dojame, da so vsi njegovi sporazumi in nesporazumi s svetom pravzaprav sporazumi in nesporazumi s samim seboj. Pričakujoč od sveta mnogo, mlad človek zgodaj spozna, da ta svet ni radodaren s pokloni, prej bi se reklo, da je skop in nepravičen. To zgodnje spoznanje je znak duševnega zdravja in intelektualne moči. Na njem je treba graditi odnos do sveta. Če to uspe, se človek razvija kot harmonična osebnost, kateri "nič človeškega ni tuje". Kajti človek v tem svojem zemeljskem obličju, katerega edino poznamo, ni ne angel, ne vrag, temveč krhko bitje, potisnjeno v mnoga življenjska izkustva. Kako bo ta izkustva obvladal, je osnovno in najpomembnejše vprašanje njegovega obstoja.

Brez izgovora
Jay Rifenbary z Mike & Marjie Markowski,
povzetek pripravila Sonja Štamcar

Prvi del: TEMELJI ZA USPEH
1. Odgovornost zase (Temelj življenja brez izgovora)

Velika večina najstnikov že izkusi, da jim bo dober izgovor pomagal iz težav. Vendar pa nismo že rojeni s tem mišljenjem, priučeno je. Najpogosteje se ga naučimo z zgledom, nato ga preskusimo v praksi. Hujša ko je stiska, večja verjetnost je, da bo izgovarjanje prešlo otroku v navado.

Kaj se zgodi tedaj? Če nihče ne popravi otrokovega neustreznega vedenja, bo izgubil priložnost, da bi raziskal druge načine vedenja. Še bolj kritično pa je, da se zamegli njegov pogled v vlogo, ki jo dejansko ima pri ustvarjanju stiske, v kateri se nahaja. Zanj ostanejo resnice o samoodgovornosti skrite in izgubljene. Kako naj bi imel še kaj energije za popravljanje neproduktivnega vedenja, če pa so zmeraj imele prednost rešitve z dobrimi izgovori?

Iskanje opravičila naj zamenja nov mišljenjski vzorec: preprosto povej dejstva in oriši položaj. Naj so razlogi znani ali ne, se je takrat, ko si nekaj opustil ali napravil narobe, treba ukvarjati s posledicami.

Prijetno je doživljanje občutka, da obvladuješ položaj.

Ko pademo v brezno lastne preteklosti lahko spoznamo, da moramo opustiti prepričanje, da so drugi krivi za naše napake in neuspehe. Ko se nehamo meniti za to, kaj družba pričakuje od nas in spoznamo pomembnost svojih pričakovanj, dobimo svoj prostor na soncu. Potrebno je sprostiti razum in uravnotežiti živčni sistem.

Z možgani v glavi in nogami v čevljih se lahko napotiš kamorkoli hočeš.

Včerajšnji dan
ter vsi prejšnji dnevi in leta
so mimo,
pokopal jih je čas.
Ne moreš jih več spremeniti!

Se je kaj razbilo in so ti ostale črepinje?
Ne vlači jih dan za dnem s seboj!
Kajti vedno znova te bodo ranile
in naposled ne boš mogel več živeti.

Nekaterih črepinj se lahko znebiš,
če jih položiš v božje roke.
Nekatere lahko zlepiš,
če resnično odpustiš.
So pa črepinje,
ki jih kljub vsej ljubezni
ne moreš več sestaviti.
Te pusti tam, kjer so.

Phil Bosmans
Rože sreče moraš saditi sam

Vsako jutro prižge sonce
nad svetom svojo luč.
Sonce prebudi pomlad.
Iz drevja izvabi mlado zelenilo
in travnike posuje s pisanim cvetjem.
Vsak dan znova vzide
in se nikoli ne utrudi.
Če bi sonce ugasnilo,
bi nas zajela najtemnejša noč
in najbolj leden mraz.
Vsi ljudje in živali,
vse rože in rastline
bi morali umreti.

Tako je tudi z ljubeznijo.
Ljubezen je celo večji čudež
kakor sonce.
Kadar v tvojem življenju vzide ljubezen,
je svetlo in toplo,
tedaj se vsi ob tebi dobro počutijo.
Če pa ljubezen v tvojem življenju ugasne,
postajajo sence vedno daljše!

Kdor ima ljubezen, se lahko marsičemu odpove.


Phil Bosmans
Rože sreče moraš saditi sam

Ptič sem, ki zjutraj potrka na tvoje okno,
in sopotnik, ki ga ne moreš poznati,
popki, ki svetijo slepim.

Sem ledeniški greben nad gozdovi, jaz sem slepeči
in sem zvok brona iz zvonikov katedral.
Misel, ki te prešine opoldne
in te napolni z edinstveno srečo.

Jaz sem tisti, ki si ga ljubil nekoč davno.
Podnevi sem hodil ob tebi in te pozorno gledal
in položil usta na tvoje srce,
a ti tega ne veš.

Jaz sem tvoja tretja roka in druga
senca, jaz sem beli,
za katerega nimaš srca
in ki te ne more pozabiti.

norveški pesnik Rolf Jacobsen
najdeno v knjigi Verjemite, in videli boste (dr. Wayne W. Dyer)

Ne vem kako si spala tedaj,
ko si bivala v meni,
ko si me dotikala
in tkala s prsti znamenja,
ožgana s plameni ljubezni.

V meni se je vzdignila ptica,
ki si ji položila varno gnezdo
in prostor je postal najin kotiček,
kjer sva se sestajali ti in jaz.

Nevidno si prihajala vame
s svojim značilnim vonjem jasmina
in dotikala si me z gladko roko,
da me ugodje požlahtni odznoter,
tam kjer utripajo žile in srce.
Otroške kite si mi ovijala
s pisanimi trakovi in radostjo.
Poljubljala si prvino grude,
ki se je v meni spreminjala v kri.
Vročično je šumela preprosta
in rodovitna žitna njiva. V njej mak.

Osredotočenost na trenutek
nam omogoča,
da se osvobodimo strahu
pred prihodnostjo in krivde,
ki izvira iz preteklosti.

Mehkobo objema milina razvaja,
obličja nasmeh privabi poljub,
duša ob duši sebe razdaja,
uresničuje se v spolnitvi obljub.

Sebe pretoči v vrč bližine,
iztoči se, v reko srebrno odteče.
V sozvočju sončne čistine
seme vzklije - ROŽA NA TRAVNIKU SREČE.

Skoznjo iskrijo plameni luči,
v barvah cveta sledovi jemanj,
daritev vzklitja v življenje stvari,
rastoče iz zapredka ljubezenskih sanj.

...o0o...

Napisala: Tatjana Malec

Vsakič ko preračunljivost,
premaga srce,
se tvoje trpljenje,
ponovno začne.

Stojan Svet

Življenje je bolečina, širna in globoka kot voda, toda ali ne slišimo bolečin drugih?
Nešteto tožb in ječanj
kliče resnične ljudi, tiste, ki imajo srce.

sedmi dalajlama


Milka

Znotraj srca je Božje kraljestvo,

v katerem domuje tvoj Bog.

Če si ti samo en atom,

enega samega lista,

tega božanskega drevesa,

ki bo ob svoji jeseni odpadlo,


in z njo ves živelj, ki je živel s teboj,

ali si ti potem to božansko drevo?

Seveda NE.

kanalizirano 2.10.2001

Poiskani smo, da vam danes govorimo, saj se na vidiku kažejo mnoge šokantne situacije, in želimo vam ponuditi možnost, da se sredi njih znajdete na način, ki vam bo ublažil ta izkustva, medtem ko napredujete proti svojemu cilju.

Če kdaj razmišljate o oceanih, imate idealen model za razumevanje tega, o čemer vam govorimo. Na površini teh ogromnih vodnih teles obstajajo velike variacije v aktivnostih, ki jih lahko oseba zazna. Od popolne umirjenosti do širokih valov, od močne razburkanosti do nasilnih viharjev. Tako je tudi v vašem svetu v vsakodnevnem življenju. Variacije so velike, od popolnoma mirnih trenutkov resničnega miru do različnih stopenj nestabilnosti, stresa in kriz. Če se oseba poda globoko v globine oceana, naleti na močne tokove in bogato odsotnost vzburkanosti - močno prisotnost miru, moči in potencialne dogodivščine, zavite v sproščujočo nežnost materije in zvoka.

List jesenski veter nosi,
s svetlobo gibanja leti,
v prst vonjave ploda trosi,
ožgan žari, se posuši.

V slasti leze v prah
in strmi navzgor v sladko strd.
Občuti omahujoči padec, strah -
morda mir, morda smrt.

...o0o...

Napisala: Tatjana Malec

Smo, kar mislimo. Vse, kar se pojavi v naših mislih. Z našimi mislimi ustvarjamo svet.
Govorite in delujte z nečistimi mislimi in težave se bodo vrstile. Tako zanesljivo kakor kolesa, ki sledijo govedu, ki vleče voz.
Smo, kar mislimo.
Vse, kar se pojavi v naših mislih. Z našimi mislimi ustvarjamo svet.
Govorite in delujte s čistimi mislimi in sreča bo sledila.
Tako nerazdružljiva z vami kot vaša senca.

(Dhammapada)

iz: Knjiga o angelih
Sophy Burnham

Sem seštevek genetske sposobnosti s katero sem prišel na svet, in vseh izkušenj, ki so ustvarile moje življenje. Nekatere so bile dobre, nekatere slabe, toda vse so bile moje.

Kar sem sedaj, sem si zaslužil.

Moje življenje, moj ugled, moj vpliv, so ogledalo odločitev, ki sem jih sprejel.

Nisem vse, kar sem lahko, ker se nisem odločil, da bom več.

Sanjam kaj bo, saj spim...

sanjam z odprtimi očmi, miže, kjerkoli in kadarkoli

trudim se ohranjati vizijo

smo pod istim nebom, vsak en Bit

srečen sem, samo tega še ne čutim

ne znam si dovoliti to čutiti

kdo sem, od kod prihajam, kam grem, zakaj sem tu

spomniti se moram...

Vesoljna energija,
ali Bog te diha,
vzdržuje tvojo dušo
in tvoja duša,
kot pretakajoča,
se peščena ura,
vzdržuje tvoje srce.
Tvoje srce vzdržuje,
tvoj razum in tvoj razum,
se lahko v miru zaveda,
hvaležne Ljubezni, Resnice,
ki prihaja iz srca,
nazaj v zavest,
vesoljne energije Boga.

Stojan Svet

Bodi pozoren do tistih ljudi, Gospod, ki delajo, bedijo ali jočejo ter izroči v varstvo svojim angelom tiste, ki spijo. Ozdravi bolne, gospod Jezus Kristus, omogoči počitek utrujenim, blagoslovi umirajoče, potolaži trpeče, usmili se užaloščenih, zaščiti srečne, vse to v imenu tvoje velike ljubezni.

iz: Knjiga o angelih
Sophy Burnham

"Naš največji strah ni nepopolnost.
Najbolj se bojimo brezmejne moči.
Plaši nas naša svetloba, ne naša tema.
Sprašujemo se:
"Kdo sem jaz, da sijem?"

Zares, zakaj ne bi sijali?
Ste božje dete.
Vaša lažna skromnost svetu ne koristi.
Nič razsvetljenega ni v dušenju sebe,
da bi prikrili negotovost drugih.

Rojeni ste da izrazite slavo
Boga, ki je v vas.

On ni samo v nekaterih, on je v vseh.

Ko dovolimo, da naša lastna svetloba žari,
podzavestno omogočamo drugim, da sijejo.
Osvobajajoč se svojega najglobljega strahu,
pomagamo osvobajanju drugih."

Zaljubljena sem bila v svoj vesoljni spomin.
Tedaj še nisem imela listov in še nisem sklenila,
da se bom naučila umirati v ciklusih menjav.
Skušala sem zaposesti druga bitja.

Brez kraja in časovne dimenzije
sem dolgo bivala v koreninah.
Bila sem plavajoča morska trava,
meduza, riba in galeb, oblečen v belo perje.
Nisem se dobro počutila v luskinah.
Belo perje mi je postalo odvečno.
Oblekla sem se v pisano perje
in postala ptica, zamaknjena v višine neba.
Med letenjem sem padla v močvirje
in se naselila v korenine molka.
Živela sem v kosteh glodalcev,
nato so milijoni let vstopili vame.
Preživela sem preteklo življenje v kristalih soli,
zoglenelih gozdovih in cvetovih kamnov.
Bila sem v rudnikih in nato madež na pesku.
Izgorevala sem v plamene in zapirala pore svoje kože.