Ta kdor od sebe,
ves čas beži,
ta prav gotovo,
sebe zgubi...

Kdor pa sebe zgubi,
ta prav gotovo,
tudi trpi...

In kdor trpi,
ta prav gotovo,
tudi zboli...

Kdor pa zboli,
ta prav gotovo,
tudi umre...

In kdor umre,
ima prav gotovo,
tudi sporočilo za te...:

"Vsaj ti,
dokler imaš čas,
beži raje k sebi.“

Stojan Svet

Mikhail Naimy: MIRDADOVA KNJIGA - SVETILNIK IN PRISTAN

povzel Igor Kononenko

Mirdadova knjiga, mojstrovina duhovne modrosti, je svetilnik, ki kaže ljudem njihov pravi pristan. Njeno univerzalno sporočilo sveti v človekovo srce in razum in mu prinaša temeljno resnico o njemu samem. Uči ga, kako naj odstre tančice, ki zastirajo njegovo oko, da bi lahko pravilno gledal, i uči ga, kako naj razlomi pečate, s katerimi so zapečatene njegove ustnice, da bi lahko pravilno govoril ter tako spoznal sebe in svet. Vodi ga k izviru in središču vseh stvari. Kdor bere z dovzetnim srcem, bo prepoznal globoko resnico, o kateri priča. Zato je posvečena knjiga. Sodi med klasična dela književnosti. Mikhail Naimy je z njo prinesel človeštvu obilje čistih spoznanj.

Legenda o Noetovi Barki na vrhu gore s pobočjem iz kresilih kamnov pravi, da je Noe po potopu na Barki ustanovil meniški red, ki naj bi skrbel za ohranjanje in širjenje resnice, ki jo je Noetu zaupal Neizrekljivi. Vendar se je meniški red sčasoma sprevrgel v inštitucijo, ki je izkoriščala strah in nevednost ljudi. Zato se je Neizrekljivi vrnil v samostan v liku preprostega služabnika Mirdada, ki je ponovno prinesel modrost življenja v Barko. V nadaljevanju so povzete nekatere Mirdadove modrosti.

(praznična razmišljanja)

Govorim jim:
ne iščite me,
ne boste me našli,
ker me niste nikoli iskali,
hodili ste po drugih poteh.

Slišijo kar hočejo slišati.
Vidijo, kar hočejo videti.
Okusijo kar hočejo okusiti.
Imajo, kar hočejo imeti.
S silovitimi gibi krilijo.
Med njimi ni zaznati razlik.
Udi jih sproščajo ničelne sile,
prepletene s pajčevino svobode,
za katere ne moreva ne ti, ne jaz
in tudi Bog ne more ničesar storiti.
Njegovo ime ni pomembno.

Pitja v Delfih vidi, česar ne vidi.
Slepi konj na cilj vedno pripelje.
Štirinožec, ki s človekom vozi v vpregi,
ne ve, da prihodnost v neznano ga pelje.

Ko na klancu v postanku misel okleva.
Se sname kolo in voz zdirja navzdol.
Po strmem pobočju kotaljenje odmeva.
Obmolkne. Premislek voznika.Odmor.

Večeru se noč za pregrado postavi.
Vzgibu duše črnina prostor zastre.
Popotnik leže k počitku. V grlu ga davi.
Dočaka dan. V očnici se jutro sinje zazre.

Na kozmičnih jadrih se k zenitu premakne,
prazničnem mlaju oko spomina okrneva,
pred sojem svetlobe za boječe odmakne,
ozre se nazaj, kot mu drugo veleva.

Tu dih se entropično širi v ločitev tubiti.
Z vesoljem drvi skoz enoto s e d a j,
da zmogel bi Zemljo in Človeka preiti,
ostati samoten v hoji pred samim seboj.

o0o…

Tatjana Malec

Ko je Učitelj videl, da njegovo delovanje priteguje množice, se je povzpel na hrib, se usedel in učil:

"Blagor ti, kadar si potrt. Ko je manj tebe, je v tebi več Boga, Kadar čutiš, da si izgubil sebe; tedaj te bo objel Tisti, ki ti je blizu. Blagor ti, kadar si zadovoljen s tem, kdor si. Tedaj ugotoviš, da si lastnik vsega, česar ni mogoče kupiti.
Blagor ti, kadar hrepeniš po Bogu. Njegova hrana je najboljša.
Kadar sočutno skrbiš za druge, takrat, ko si skrben, ugotoviš, da Nekdo skrbi tudi zate; posebno, kadar je tvoj notranji svet tako kot je prav. Takrat lahko vidiš Boga v zunanjem svetu, v vsem ustvarjenem. Blagor ti, kadar lahko pokažeš ljudem, kako naj sodelujejo, namesto da bi tekmovali in se borili. Takrat spoznaš, kdo si. In tudi takrat, ko te ljudje zatirajo ali mečejo ven ali govorijo o tebi laži, da bi očrnili mene. To pomeni, da je resnica preblizu, da bi jim lahko bilo udobno. Moji prijatelji so vedno prihajali v take težave.

Bolečina ima svoj namen,
spustiti te iz tvojih,
miselnih vzorcev,
da postaneš,
ponovno ponižen,
ponižen kot je ponižen,
nebogljen otrok.

Tudi ima svojo moč
in svoj vzrok,
ki je vedno vezan,
na razne dogodke,
tvojih preteklih dejanj in zmot,
zato pa je v srcu ta pomoč,
ki ji eni rečejo Bog.

Stojan Svet

Na Kitajskem je imel nosač vode dve veliki keramični posodi za vodo, ki sta viseli na palici, ki jo je nosil na ramenih. Ena posoda je bila poškodovana, medtem ko je bila druga popolna. Iz prve posode je curljala voda celo pot domov. Popolna posoda je bila ponosna na svoje delo, saj je v njej nosač prinesel domov veliko večjo količino vode kot v poškodovani, medtem ko je bilo poškodovano posodo sram. Nekega dne je
poškodovana posoda ogovorila svojega nosača:

"Sram me je, ker ti ne morem služiti tako, kot bi si želela."

Na to je nosač odgovoril: "Si opazila, da rožice cvetijo le na tvoji strani in ne na strani posode, ki je popolna? To je zato tako, ker sem vedel za tvojo pomanjkljivost in sem posejal rožice na tvoji strani poti. Vsak dan si jih ti zalivala. Že dve leti nabiram te čudovite cvetlice, ki mi prinašajo veselje. Če ne bi bila taka kot si, me te cvetlice ne bi razveseljevale dan za dnem. "


Nauk: Vsak od nas ima svojo posebno pomanjkljivost. Vsak od nas je na nek način poškodovana posoda, toda prav te napake naredijo naša življenja zanimiva in vredna. Sprejmimo se take kot smo in z veseljem ugotavljajmo pozitivne lastnosti soljudi, prijateljev in sodelavcev. Ugotovili boste, da ima čisto vsak nekaj dobrega v sebi.


dobljeno po mailu od Bojana

Izogibaj se človeku,
ki stalno hoče,
da kaj zanj storiš
in bodi prijatelj njemu,
ki ne zahteva od tebe,
nikoli prav nič.

Stojan Svet

To je resnična zgodba, ki se je pripetila nekim prijateljem. Dotaknila se me je preko meja človeškega izražanja. ZaKaiRan



Nek par je imel sina starega dve leti. Žena je ravno nosila drugega otroka. Med nosečnostjo je sin kar naprej govoril, da želi biti na samem z dojenčkom, ko bo prvič prišel domov.

Prišel je čas poroda in otrok je prišel na svet. Ko so prišli domov, je sin rekel, da želi biti na samem z dojenčkom. Soba pa je bila opremljena z babyfonom, tako da sta starša lahko spremljala dogajanje. Slišala sta, kar je mali fantek povedal: »Povej mi kaj o Bogu, ker začenjam že pozabljati.«

vir: http://www.geocities.com/zakairan/TantalizingTales.html

Usejal me je oče. Nič čudnega,
saj ga je mučila radovednost kakšna bom,
kako izgleda njegovo seme zasnovano
z genetsko usodnostjo rojstva.

Nad veliko sončno njivo je sijalo
velikansko svetlo sonce.
Rasla sem iz korenin samodejno
in bog mi je polagal v roke kruh,
mleko, tišino in spanje.
Brcanje je pomenilo
naznanjanje prebujenega življenja.

V nastajanju sem se najbolj veselila
snovanja oči in dokončnosti oblike,
ki mi je obljubljala priznanje resničnosti.
Zdelo se mi je, da rastem svobodna in
mogočna, takšna kakršne se me je oče želel.
Veter je rahlo pihljal in rosil dež,
ki je v tloris mojega obraza zarisoval otroka.

Bog si je izmislil
in naredil človeka,
da bi ga le ta,
znotraj sebe častil,
človek pa si je,
namesto tega,
zunaj sebe zgradil,
takšen, ali drugačen kip
in si zopet nazaj,
izmislil Boga.

Stojan Svet

Ste bili kdaj v muzeju ali na razstavi?

Sam sem blagoslovljen s tem, da živim v bližini nekaterih najboljših muzejev na svetu. Nekajkrat na leto z ženo obiščeva najine najljubše muzeje, ter si ogledava nove eksponate in cenjene umetnine.

V visoki umetnosti je nekakšna radost, sem odkril, in skoraj vedno hodim skozi muzeje z neumnim nasmeškom, ko jo poskušam popolnoma absorbirati. Čeprav nisem niti slučajno zgodovinar, sem ugotovil, da umetnina zahteva različne ravni proučevanja. Gledati jo morate iz različnih kotov, v različnih svetlobah, v različnih stanjih duha.

Vsekakor pridobimo, če umetnino opazujemo od blizu, tako da lahko vidimo poteze čopiča ali mehke vdolbine, ki so jih naredili prsti v glini. Vendar ne smete stati preblizu predolgo, sicer boste izgubili pogled na celotno delo, 'veliko platno'.

Dragi otrok današnjega časa!
Takšen čut imaš za skupnost
in tvoja usta so polna ljubezni do sočloveka!
Kakšen si do očeta in matere?
Govoriš več o njiju kot z njima?
Ali jima govoriš le o njunih boleznih,
o tem, kako staromodne nazore imata,
o pokojnini, stanovanju in zavarovanju?
Ali ju poslušaš, ko ti kaj pripovedujeta?
Ali čutita, da ju imaš rad
in da si jima hvaležen,
ker sta tudi onadva pripomogla k temu,
da imaš visok življenjski standard?
Ali pa si se jima odtujil in ju morda celo sovražiš?
Ravnaš z njima kot z ljudmi,
ki nič več ne razumejo,
ki ne morejo več v korak s časom in
s teboj, ki so 'odpisani'?
Kdor pozabi na očeta in mater,
se sam obsodi na propad.

Staršem bodi hvaležen.
Nikar jih ne odslovi, ko ti odslužijo.


Phil Bosmans
Rože sreče moraš saditi sam

Vi sami ste primer kreacije. Živite svoje sanje...namesto, da komajda sanjate o življenju.Vaša realnost se spreminja zato, ker se spreminja vaš pogled na to, v kar ste do sedaj verjeli.

Samo eno je tukaj, tu je le en zdaj, le en trenutek. Vaša zavest ne obstaja znotraj telesne realnosti. Fizična realnost obstaja znotraj vaše zavesti. In v tej dobi transformacije lahko postanete lucidni v fizičnih sanjah...lahko bolj zavestno izberete sanje, ki jih nameravate živeti.


Odgovornost je zmožnost odgovarjati namesto reagirati. Najbolj pomemben odnos, ki ga imate, je odnos s seboj. Ko živite srečno in kreativno, kar se da, je to najbolj duhovno, kar se da živeti. Sedanjost ni rezultat preteklosti. Dovolite si biti naravni jaz, namesto normalnega jaza. Spoprijateljite se z neznanim...to je edino mesto, kjer boste odkrili vaš pravi jaz.

Realnost vaših doživetij je odsev vsega v kar najbolj verjamete. Vsaka situacija je v osnovi nevtralna...vi jo oskrbujete s pomenom. Vi ste duh, ki doživlja človeško izkušnjo. Narejeni ste tako, da delujete kot odsev neskončnosti. Realnost ne obstaja, sprejmite kar verjamete, da je res...in to je realnost. Sledite lastnemu navdušenju. Obilje je, da storite to kar morate, kadar morate.

Bashar

Vir: http://www.geocities.com/zakairan/TantalizingTales.html

Ko bo človek enkrat uspel,
izhajati,
iz notranje povezave duha,
iz univerzalne logike DNA,
bo točno takrat razumel,
kar za zdaj,
na žalost še ne.
Vsa znanost,
se bo spremenila
in z njo tudi vse.

Stojan Svet

Ta zvok rasti, to klasje, hvaljen bodi sad,
mila luč zorenja vstajaj z jutrom k višku,
dohitevaj, odžejaj, umiri zemlji žejni glad
žuborenja ob žetvi, kaplje sonca na obličju.

Ta dolga pot, ta težki križ, razgreti znoj
nosi v sebi plamenenje; s polj pelod v sladkost
zaniha v svilo kril, zašumi med biseri ves svoj,
ta utrip srca, ta odblesk dlani v mladost.

Tisoč misli in besed - ob zibeli ponjav ostati
namesto sanj, namesto zvezd, za setev
plemenitost
bedenja ob zrnju, ko se odpira upognjen
plod razgreti,
ta zlatosončnen klas, razsutje žita v
rodovitnost.

...o0o...

Napisala: Tatjana Malec

Življenje ni hoja osamljenega posameznika, temveč je vzpon v navezi.
Življenje je prepletanje rok, ki se stezajo, ki prijemajo, je izmenjava pogledov, besed, smehljajev, klicev, krikov, ki tkejo trdne vezi med ljudmi.

sestra Emmanuelle

Ostani up,
nebo zapusti,
upri perot v mojo dlan!

Si mar predvidljiva danost ?

Morda brezup,
morda ptica,
ki leti v prostran.

...o0o...

Napisala: Tatjana Malec

Tukaj ste , da ljudi izpopolnjujete, ne da na njih delate vtis. Tukaj ste, da razdajate vse kar ste, in ne da si nagrabite, kar se da.

Niste tu, da bi skrbeli glede tega kjer ste bili ali s strahom gledali na to kam greste. Tukaj ste, da živite vso polnost in raznolikost, ki si jo lahko predstavljate.

Tukaj ste, da sprašujete, odgovarjate, iščete in najdete. Tukaj ste, da ljubite, doživljate, se zavedate in si delite. Tukaj ste, da ustvarjate, opogumljate, gradite, ter rastete in se podpirate. Tukaj ste, da mislite, ukrepate in na tak način ustvarjate bolj smiselno življenje.

Tukaj ste zdaj, sposobni, da počnete vse te stvari in še več, prav v tem trenutku. Odpravite se daleč, daleč stran od vseh mask in strahov, ki služijo le temu, da vas vlečejo na dno.

Tukaj ste zdaj, in možno je vse kar ste si kadarkoli zamišljali. Živite, tukaj, zdaj.

Ralph Marston

Ni ti treba posaditi drevesa,
niti zaploditi otroka, ali napisati knjige,
niti ljubiti zemlje, ne kamna, niti človeka,
ni ti treba početi vseh teh stvari,
če pustiš, da ti tvoja, notranjost spregovori.

Ti, človek ki si lahko,
zaljubljen že v samo v ljubezen,
ti, ki si lahko do svojega partnerja,
do zemlje iskren in še naprej,
tebi povem, to veliko skrivnost.

Poglej ljubega globoko v oči
in morda boš tudi ti videl,
čisto božansko ljubezen,
morda boš tudi ti začutil to,
čemur eni pravijo, mogočni Bog.

Praznik je, ko ljudje proslavljajo medsebojno prijateljstvo. Praznik je, ko mož in žena proslavljata svojo ljubezen. Praznik je, ko proslavljajo veselo snidenje tisti, ki se imajo radi. Praznik je kot oaza na dolgi življenjski poti, ki pretrga enolično vsakdanjost. Tedaj si človek načrpa novih moči in življenjskega poguma. Prazniki so nam potrebni, toda ne znamo več praznovati in pozabili smo, v čem je njihov smisel.

Prazniki umirajo zaradi nezmernosti, potratnosti in ob vsaki čez mero popiti steklenici. Praznik je mrtev, če gre le za uveljavljanje in konzumiranje, ko torej razgalja našo nečimrnost. Praznik je mrtev, če sedijo drug ob drugem ljudje svečanih, hinavskih obrazov, ki se v resnici sploh ne prenašajo. Praznik je mrtev, če postane le priložnost za izmenjavo daril, luka za pretovarjanje družabnih obveznosti.