Nebo je bilo prosojno modro, brez sledi oblačkov, drevesa kronana z zelenjem in drobnimi visečimi sadeži. Mislila sem, da dežujejo zvezde. Prepustila sem se čudenju starega kobalastega in skrotovičenega drevesa, ki je bilo z muhasto raščo speljano v latnik pred Breščakovo hišo v Dobravljah. Kolikšno bogastvo oblik in barv se je odpiralo pred menoj!

Ti prečudoviti vtisi so mi ostali zasidrani v duši. Vsak trenutek je bil zame dragocen, vse blagodati narave so se mi zdele tako plemenito meni naklonjene. Čutila sem se gospodarica svoje sreče, le oče in nono sta mi manjkala. Raznobarvnost cinij, aster in georgin za hišo mi je pričarala dobro razpoloženje.

Mnogi mislijo, da so izvoljen narod v smislu neke vrednosti,
še bolj pa se motijo, če mislijo večvrednosti.

Izvoljen narod od najmanjšega do največjega,
je v smislu uresničitve ljubezni.

No, če pogledamo najmanjši ali največji narod
ali celo pleme, ima k temu poklicanost priti in
udejanjiti ljubezni resnico celote v sebi.

Nekega dne se je v mestu pojavil mladenič in hitel razlagati, da v vsej dolini ni lepšega srca kot je njegovo. Okoli njega se je zbrala velika množica ljudi in občudovala njegovo srce, kajti bilo je res popolno.

Na njem ni bilo nobenega madeža ali napake. Vsi so mu potrdili, da ima res najlepše srce, kar so ga imeli moč videti. Mladenič je bil zelo ponosen in svoje lepo srce hvalil še naprej.

Nenadoma se je v množici pojavil starec in dejal: „Tvoje srce ni niti približno tako lepo kot moje.“ Množica in mladenič so si starčevo srce ogledali pobližje.

Pravo ravnanje s temeljnimi univerzalnimi zakoni ni nikdar v nasprotju, z našimi samo-ustvarjenimi pravili pa velikokrat.

Torej se gre ob resničnem razsvetljenem spoznanju, za popolno odstopanje od lastno ustvarjenih zablod in pravil in tega, kar nas k temu zavaja.

Ravno lastne zablode in pravila, ki iz njih kasneje nastanejo, so prepreka in zastor, ki onemogoča, da bi videli doumeli in prav uporabili univerzalne zakone, ki omogočajo celoten pravi način življenja.

Ko se zgubi prostost in je ogromno takšnih in drugačnih omejitev, se človeka motivira, kaj vse je imel prej.

Vendar pogled na to, največkrat ni realen, saj tisti kanček svobode, ki je bil prej, nam zaradi dandanašnje stiske, pomeni kot nekaj zelo dobrega in dragega.

Kako zelo ga pohvalimo.

Ni ga potrebno ne grajati, ne hvaliti, ampak se zavedati, v čem smo živeli in v čem živimo zdaj.

Tisto kaj ni potrebno hvaliti in omogoča v ljubezni vsega in vseh živeti, moramo šele tam, kjer v vsej resnici je, če bomo z vsem kaj smo zvesti temu, povsod dovršiti.

*
Vedno se moramo
osredotočiti na tisto,
kar imamo, kar nam je ostalo
in ne na tisto,
kar smo izgubili.

Ptica na sliki, simbolizira svobodo.

Človek je ta, ki živi lahkomiselno v tem.

Ko pa človek zlorabi svoje stvariteljske sposobnosti, se ptica, ki mu je prej dajala blagostanje, spremeni v zmaja.

Človek pa se spremeni v bojevnika in se bori proti samemu sebi in temu, kar je ustvaril in ustvarja.

Kako bo pa zmagal v boju proti samem sebi, glede na to, kar v resnici dela in počne?

Razlika je, če človek kaj dobronamerno skrije,
ali pa če se gradi na laži.

Če te resnica obdaja cel dan, zvečer v resnici zaspiš,
takrat se tudi zjutraj v resnici prebudiš.

Srečal sem obupanega človeka, dejal je;
tisoč dni sreče, mi je uničila ena sama laž.

Ko sem jo uporabil sem pa mislil,
kako zelo mi bo koristila in koliko dobrega mi bo prinesla

Na njej sem hotel zgraditi pravičnost, a temelj ah temelj.

Iz otroške gledališka predstave.

Bila je ribica, ki so jo imenovali mavrična zaradi njenih čudovitih lusk.
Vsi so jo oboževali.
Nekega dne pa priplava k njej navadna mala modra ribica in jo proseče zaprosi: » A mi lahko daš le eno mavrično lusko, pomagaj mi, rada bi bila tudi jaz vsaj malo lepa«.
Presenečena nad tem in v strahu, da bo zgubila svojo lepoto, užali in odžene to ribico pred vsemi v morju.
Ta žalostno zajoče.

-(Kako zelo se bojimo da bomo izgubili svojo zunanjo lepoto in se v strahu za njo borimo)-