Spoštovani Ljudje. Večina vseh, ki danes živimo malo drugače od večine, mislim na vse tiste, ki meditiramo, beremo duhovno literaturo, pazimo na prehrano in podobno, smo pričeli živeti tak način življenja zaradi trpljenja, ki nas je doletelo ali pa je to doletelo naše bližnje. V taki situacije se namreč človek obrača vse naokrog in išče Nekaj izven običajnega, vsakdanjega. Nekaj, da bi lahko premagal tisto kar ga je doletelo ali pa, da bi se lahko izognil, da bi ga doletelo kaj hudega.

Ljudje, ki imajo svoje vsakdanje življenje dokaj "normalno" brez nekih hujših pretresov, se zelo redko odločajo za lastno duhovno preobrazbo, velikokrat tudi jasno pokažejo neko obliko prezira do tistih "duhovnežev". Kot bi rekel Einstein, "popolnoma razumljivo".

Piše: Zatteja Helen v Karmaplus

Svojo karmo si ustvarjamo sami
Sama beseda karma pomeni "vračilo". Karma je čiščenje in vsakdo od nas se slej kot prej znajde na sredi med svojo preteklostjo in prihodnostjo. Svojo karmo si ustvarjamo sami. Karkoli smo storili v preteklosti, je določilo našo prihodnost. S svojimi dejanji si ustvarjamo svojo lastno prihodnost. Ko se v življenju znajdemo na točki, ko se sprašujemo, zakaj se nekaj dogaja, se najprej spomnimo svojih preteklih dejanj.

Kako so ta dejanja oblikovala sedanjo situacijo? Vsakdo od nas mora prevzeti odgovornost za svoje življenje! Nikakor se ne smemo prepustiti malodušju! Kakor napake preteklosti prinesejo posledice v prihodnosti, tako tudi naša dejanja v sedanjosti oblikujejo našo prihodnost.

Um lahko razdelimo v tri vidike:

1. Nižji konkretni um, ki je princip mišljenja sprejemajoči um. Je 'zdrava pamet' in najvišji vidik narave oblik. Nižji um je kanal, skozi katerega se prenašajo razsvetljenje in vtisi iz duhovnih virov do treh nižjih svetov človekovega bivanja.

Toda njegova prevelika dejavnost lahko zavira ali prepreči pritok navdiha z višjih ravni in tako oslabi potencialni učinek razsvetljenja, ki prihaja od duše. Samo kadar se konkretni um umiri in doseže stanje ravnovesja in stabilnosti, lahko luč iz višjih virov prodre do možganov in je na razpolago za služenje človeštvu.

Korak k dvigu zavesti
Vse materialistične razlage sveta in vse sedanje stereotipne podobe o stvarnosti boste prej ali kasneje morali zapustiti. Morda je to zdaj težko verjeti in storiti, a prej ali slej boste spoznali resnico. Najkasneje takrat, ko boste zaznali, da se približuje smrt. Smrt sleče z vas vse, kar niste vi. Skrivnost življenja je, da umrete, še preden umrete – in odkrijete, da smrt sploh ne obstaja.

Bolje kot poslušati svoj um, ki običajno naredi zmedo, je - poslušati svojo intuicijo. Če pa je ni, je najbolje narediti – nič! Potrebno je spremeniti način zavestnega delovanja. To je edini način, da preživimo kot rasa.

Ste kdaj razmišljali o svojih čutilih kot o pomoč­nikih? Malo nenavadno se sliši, a vendar drži. Petero čutil predstavlja naše senzorje ali inštrumente, preko katerih smo v stiku s svetom, ki nas obdaja in o njem pridobivamo informacije.

Vsako čutilo na svoj način dopolnjuje celoto vtisov, dodaja svoj vidik. Dražljaji iz okolice vzdražijo čutila in na zapleten način prehajajo v živčni sistem vse do možganov. Tako pridobljene vtise "popredalčkamo" - razumsko fiksiramo: ovrednotimo, analiziramo, interpretiramo ter glede na predhodne izkušnje in znanja, ki so že pospravljena v predalčkih, primerjamo, sklepamo, predvidevamo, se orientiramo, odločamo . Tako so čutila res nekakšen podaljšek razuma in zato naši pomočniki.

Prosvetljenje, duhovna osvoboditev
Ko doumemo, da nam na poti do spoznanja samega sebe stoji na poti le um, se nam odprejo vrata k prosvetljenju. To je skozi vso zgodovino človeštva opevani cilj duhovnega razvoja, o katerem največ govorijo vzhodna verska izročila. Toda ta cilj ni prav nič mističnega, nič nadnaravnega ali takšnega, kar »navaden« človek ne bi mogel doseči. Z nekaj truda je dosegljiv vsakomur, ki se odloči, da želi napredovati k svoji izpolnitvi.

Beseda prosvetljenje pomeni naravno stanje občutenja enosti z Izvorom, z življenjem, z Bogom. To je tudi stanje povezanosti s svojim najglobljim Jazom - z nečem neumrljivim in neuničljivim, z nečem, kar - paradoksalno - predstavlja vas, a je istočasno neprimerno večje od vas. To neopisljivo imenujemo Bog.

Premagovanje bolečine
Utelešena bolečina, temna senca, ki jo meče ego, se boji svetlobe vaše zavesti. Boji se razkrivanja. Njeno preživetje zavisi od vašega istovetenja z njo kot tudi od zavestnega strahu pred soočanjem z bolečino v vas. Toda, če se ne soočite z njo, če v bolečino ne vlijete svetlobo vaše zavesti, jo boste prisiljeni znova in znova preživljati. Toda, brez skrbi, ob soočenju bolečina ne more premagati moči vaše pozornosti.

Utelešena bolečina ne želi, da jo opazujete neposredno in jo vidite takšno, kakršna je. Tisti trenutek, ko jo opazite, občutite njeno energijsko polje znotraj vas in bodite naj pozorni; s tem se identifikacija z bolečino prekine. Na sceno bo stopila višja dimenzija zavesti – »prisotnost«.

Utelešena bolečina
Vsaka čustvena bolečina, ki jo doživite, pusti za seboj ostanek bolečine, ki nadaljuje življenje v vas. Prelije se v bolečino iz preteklosti, ki se že nahaja tu in se namesti v vašem umu in telesu. To seveda vključuje tudi bolečine, ki ste jih trpeli kot otrok, povzročene z neposedovanjem zavesti o svetu, v katerega ste rojeni.

Ta nakopičena bolečina predstavlja negativno energijsko polje, ki okupira vaše telo in um. To je nekakšna nevidna entiteta, utelešena čustvena bolečina. Sestavljena je iz dela življenjske energije, ki je odrezan od našega skupnega energijskega polja in je postala začasno neodvisna skozi naravni proces istovetenja z umom. Obrnila se je proti sebi in postala anti-življenje, kot mačka, ki grize lasten rep.

Bolečina
Lotimo se zdaj fenomena, ki je tesno povezan z umom. Bolečine. Ta je nujna vse dokler se istovetimo s svojim umom oziroma vse dokler smo nezavedni v duhovnem smislu. Govorimo o čustveni bolečini, ki je tudi osnova fizični bolečini in bolezni. Bolečina je eden najbolj perečih problemov, ki pestijo človeka. Razumevanje tega fenomena nam omogoči trpljenje drastično zmanjšati ali celo odpraviti.

Ima zelo pomembno vlogo pri razvoju zavesti. Zanimivo je, da je največji del bolečine nepotreben in bi se ji z manj blebetanja uma z lahkoto izognili. Bolj se istovetimo z umom, več je je. Pojavi se vedno, kadar obstaja kaka oblika nesprejemanja, nezavednega odpora proti temu, kar je. Na miselnem nivoju upor predstavlja obliko sodbe, na čustvenem pa negativnosti.

Stopiti iz začaranega kroga
Kako se lotiti poistovetenja z umom? Prenehati misliti se zdi skoraj nemogoče. Rešitev obstaja: prekinite utvaro časa! Čas in um sta nerazdružljiva. Če ločite čas od uma, se bo ustavil – če se vi ne odločite, da ga uporabite. Biti poistoveten s svojim umom pomeni biti ujet v zanko časa. To povzroči prisilno težnjo, da živite izključno skozi spomine in predvidevanje. Prisila je v tem, da vam preteklost daje identiteto, prihodnost pa vsebuje obljubo rešitve, neko vrsto izpolnitve. Oboje so iluzije.

Ogromno breme časa se je nakopičilo v človeškem umu; v njem so skrite tudi bolečine iz preteklosti. Večina slabih stvari se nahaja v našem življenju po zaslugi nezavednega. Ko dovolimo, da preteklost ali prihodnost zasenči sedanjost, ustvarjamo čas – psihološki čas, ki ustvarja dramo.

Ego in strah
Posebna vrsta čustvene bolečine, ki je sestavni del egoističnega uma, je globoko vsajen občutek nezadostnosti ali nepopolnosti, občutka, da nismo celoviti. Pri nekaterih se pojavi zavestno, pri drugih je nezaveden. Če se pojavlja zavestno, se odraža kot vznemirljiv in stalen občutek, da nismo dovolj dobri ali cenjeni.

Če je nezavedna, se odraža le posredno kot hrepenenje, želja in potreba. V obeh primerih ljudje pod pritiskom poskušajo zadovoljiti ego in se identificirajo s stvarmi, ki bi lahko zapolnile praznino v njih. Hlepijo za premoženjem, denarjem, uspehom, močjo, nazivom itd – predvsem zato, da bi si ustvarili boljšo predstavo o sebi, da bi se počutili celovitejšega.

Ego
Ego predstavlja umeten občutek o lastnem jazu, o tem, kar smo. Umeten zato, ker se mora istovetiti z zunanjimi stvarmi. Svoje prave identitete namreč ne pozna. Zaradi svoje nestvarne narave je zelo ranljiv in negotov in se nenehno čuti ogroženega. Zato nikoli ne preneha z napori, da bi se zaščitil in zavaroval.

To velja tudi, če se ego zdi navzven zelo samozavesten. Spomnimo se, da čustva predstavljajo reakcijo telesa na naš um. Kakšno sporočilo torej telo nenehno prejema od ega? Nevarnost, nahajam se v nevarnosti! In kakšno čustvo to nenehno sporočilo ustvarja? Strah, seveda.

Um, telo in čustva
Tako kot um in ego (umetni jaz), tudi telo ne predstavlja vas. Omejeni um je ob izgubi stika z božanskim bistvom telo napravil kot potrditev iluzije o ločenosti od Stvarnika, Boga. Ne glede na napačne predstave o njem pa ima telo v fizičnem svetu zelo pomembno vlogo, ki je nikar ne omalovažujte, saj lahko resnico najdete - nič drugače kot skozi vaše telo!

Pod fizičnim telesom, ki je le iluzija, maska, je nevidno notranje telo, vhod v duhovni svet. Z notranjim telesom smo povezani z Enim življenjem, ki ni fizično - tam smo prosti rojstev in smrti, tam smo večno prisotni. Skozi notranje telo smo vedno povezani z božansko bitjo, Bogom. Ključna stvar je zato biti stalno povezan s svojim notranjim telesom.

Omejitve uma
Zdi se nam, da bi, če bi prenehali razmišljati, prenehali obstajati. Zaradi istovetenja z umom je ta postal hiperaktiven. Uporabljamo ga zelo nespametno, saj deluje tudi takrat, ko bi bilo bolje, da bi molčal. Ustvarja resen odliv naše življenjske energije. Kakih 80-90% misli večine ljudi ne le, da se ponavlja in ne prinaša nikakršne koristi, temveč zaradi svoje disfunkcionalne in često negativne narave pogosto prinaša škodo. Takšna vrsta prisilnega razmišljanja je pravzaprav odvisnost.

Um nikoli ne more najti prave rešitve, kajti prav on sam je bistven del problema. Predstavljajte si inšpektorja policije, ki poskuša najti piromana, a piroman je on sam. Um je le razumsko orodje, ne pa nekaj, kar je sposobno izkustva, globokega spoznanja v jedru zavesti.

Tisto, kar sodobnemu človeku najbolj manjka je - poznavanje samega sebe. A ne fizioloških mehanizmov in dogajanj v njegovem telesu. Ti so le odraz kompleksnega notranjega dogajanja, ki se vrši v zavesti.

Človek bi moral spoznati delovanje in zakonitosti svoje zavesti, kjer ima um odločilno vlogo. Prav um je krivec za težave, s katerimi se soočamo. Treba mu je vzeti iz rok vajeti, ki ga postavljajo v vlogo brezobzirnega, brezvestnega uničevalca človeka in sveta. Iz pomočnika se je namreč prelevil v gospodarja, ki odloča o vsem. Namesto, da bi ga uporabljali, on uporablja nas. Celo istimo se z njim. Verjamemo, da smo isto kot naš um. To je zabloda. Instrument je prevzel kontrolo nad nami, a se tega sploh ne zavedamo!

Od DNK do sistema kundalini energije

Osnova biološkega življenja v „ našem svetu“ je DNK. Zgrajena je kot vijačnica ali dvojna spirala. Različni pari aminokislin, razporejeni na obeh straneh spirale, predstavljajo osebni načrt za telesno zgradbo vsake časovno individualne življenjske oblike. Dvojna spirala je nosilec zavesti vsake celice pri vseh življenjskih oblikah na zemlji. Vsako biološko telo ima enkratno DNK . Tako lahko na podlagi informacije v DNK iz vsake posamezne celice nastane popolno telo.

Tudi planet Merkur ima v svojem simbolu dvojno spiralo. To kaže tudi na nov razvoj tretje narave po rojstvu prerojene zavesti v “ polju vstajenja”, zaradi zgoščevanja snovnega sveta je pot tega rojstva dolga. Poteka med “padcem” prvotne zavesti ter njeno prenovo in vrnitvijo v prvotno življenjsko polje.

Zelo težko ali celo nemogoče bi krajše in bolj jedrnato izrazili človeško dramo, kot to povedo Jezusove besede v Tomaževem evangeliju, verz 61: » Jezus je dejal: Dva počivata na klopi, eden bo umrl, drugi bo živel.« Ja, v človeku se odigrava drama, v kateri igrata glavno vlogo dve nasprotni si sili.

Počivata skupaj na klopi, sta blizu drug drugega, eden bo umrl drugi bo živel. Človekovo dramo povzročata preteklost prvega in večnost drugega. Umrljivi je osebnost ( Miran), ki jo sestavljajo različne snovi in sile zemlje. Toda večni je božansko bitje, ki je v meni in tebi in je jedro resničnega človeka, ki pa počiva v umrljivem. V naši enkratni osebnosti delujejo nasprotne dvopolne sile zemeljske narave. In brez njih naša trenutna osebnost sploh ne bi mogla obstajati.

Kaj je to notranja tišina?
Na vsak način v prvi vrsti nima nič s tem, da koncentrirano zapreš in skleneš roki. To je drža in drža brez česa več ne pove nič. Notranjo tišino dosežemo, če se naši čutilni organi in nanje usmerjena zavest nič več ne postavlja v ospredje.

Zavest in čutilni organi so instrumenti, ki so v trenutku popolnoma prevzeti od ega, ker so tudi nastali iz telesa, iz narave. Če pa Ego nič več ne sili v ospredje, ampak z uporabo inteligence in s pobudo hrepenenja iskalca lahko popolnoma stopi nazaj, potem nastaja vedno več prostora za dušo.

Vsak dan 10 minut širite Ljubezen srca v svet

Boginja Svobode (iz sporočila dne 15. maj 2020)

”Glede na zaostrene razmere v zunanjem svetu, spodbujam vsakogar od vas, da vsak dan okoli poldneva posveti 10 minut svojega časa ter izliva in širi Ljubezen svojega srca v svet.
(Če kdo zaradi dnevnih obveznosti ne more opoldne, naj to naredi tekom dneva, ko utegne. In če kdo težko najde 10 minut naenkrat, lahko to naredi tudi dvakrat po 5 minut.)

~

»In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Evangelij po Janezu 8,32). Kaj je resnica, o kateri nam govori evangelij? In kako ta resnica izgleda? Od kar pomnimo se vsak bori za svojo resnico in vsak za svojo svobodo.

Iz naše pretekle in pol pretekle ter svetovne zgodovine je jasno, da se je za resnico in za svobodo treba boriti. Vsakdo med nami vsaj enkrat v svojem življenju na zemlji odkrije, da ne more čisto zares svobodno govoriti in delovati, tako kot bi sam želel. Če globlje premišljujemo, spoznamo, da pravzaprav nihče nima pojma, od kot človek in človeštvo prihaja in kam gre. Ta uvid se doseže največkrat po dolgi poti notranjih in zunanjih bojev. In tudi pot do resnice ter svobode je prav tako v znamenju meča.

Ljudje mi včasih rečejo, ampak a res misliš, da je v vseh situacijah dobro spustiti ego, ali ni včasih boljše, da udariš po mizi, si trmast in dosežeš svoje? Kako me bo kdo spoštoval, če se bom vedno umikal in se prijazno nasmejal? Ali s tem ne dajem potuhe drugim, da potem vedno dosežejo svoje, medtem, ko jaz izpadem butlček, ki ga drugi nadvladajo? Ali je to res vedno koristno?

Moj odgovor je: Vedno! Kako bi lahko bilo to, da smo v stanju notranjega miru, nekoristno za nas?

Dostikrat me kdo vpraša, kaj so me naučili menihi Burme. Menihi? Bolj nune. Menihi so bili na drugem koncu meditacijskega centra. No, ko sem že pomislila, da bi lahko kar živela v tistem čudovitem občutku miru, sproščenosti, brezskrbnosti, v meditacijah in opazovanje narave … Sem po mesecu dni ugotovila, da kar rada pogledam kakšnega moškega, tako da – kariera nune mi je hitro splavala po vodi.

Kaj so me naučile? Uf, ogromno … Ves čas govorijo o tem, da moraš imeti pravilen pogled. Torej živeti pravilno. Kaj je pravilno?

Obstajajo mnoga pričevanja v vseh verstvih sveta o čudežnih ozdravitvah in rešitvah, ki so se zgodile s posredovanjem Angelov.

Mati Marija * nam sporoča, da Legije Angelov čakajo na naš Klic. Čeprav so že mnogi Angeli prisotni v atmosferi Zemlje, jih še mnogo več čaka v Velikem Središčnem Soncu, da pridejo.

A za to potrebujejo naše Klice oz. povabilo.

Pripravljeni so, da nam pomagajo, ko jih z vero in Ljubeznijo pokličemo in pričakujemo.