Vem, da name spomnila zagotovo se boš nekoč,
ko te bodo vsi zapustili samo tako rekoč.
Se še spomniš, ko bila si moja ljubljena,
ko do ušes bila sva oba zaljubljena?
Ko bi te videli, bi dojeli, da angeli obstajajo
in da v nebesih prelepo pojejo Bogu ter rajajo.
Nočem točiti več vsakodnevno solze za teboj,
moram pač naučiti se živeti sam s seboj!
Kar nekaj zaobljub je, ki sem jih prelomil,
vem ljubljena, da močno sem ga polomil.
Telo je vedno vztrepetalo, ko sem te poljubil,
a črni demon najino zvezo nalašč je pogubil.
Sonce tisti dan prenehalo zame je sijati,
črne sence pa v ksiht začele so se mi smejati.
Sedaj sem samo še strta in osamljena duša,
ki jo bridko življenje vsak dan preizkuša.

Po celem životu streslo mi je kosti,
ker bilo mi je grozno, izpod časti.
V najin dom pripeljala novega je človeka,
najin otrok pa cel večer že joče - veka.
Ni bilo ji mar ne za otroka, ne za mene,
dojel sem, da za bogastvom samo se žene.
Kako lahko zaklala me je v dušo?
Na trenutke pomislil sem že na rušo ...
Revni ''pesnik'' s teboj mi vse je že odveč,
jaz pa zaslužim z njim si malo več!
Začela pakirati svoje je obleke in stvari,
ne poskušaj preprečiti mi to, me posvari.
Tako ostala sva z otrokom čisto sama,
ne briga jo za naju, ker postala je ''dama'' ...

Le kam potujemo z našo miselnostjo,
ljubeznijo do materinega jezika,
Smo pozabili da smo Slovenci?
Naše obnašanje je nesprejemljivo!
Slovenščino ignoriramo povsod…
Začne se z reklamami elektronskih medijev,
poimenovanjih prodajnih izdelkov,
ko se na prvo mesto postavlja tuj jezik…

Imamo slovenske besede poimenovanja,
vendar je prevladala tuja beseda, ime proizvoda
je za to prodajni proizvod boljši…
ne, ni le naš odnos do SLOVENŠČINE,
je takšen kot ne bi smel biti do MATERINŠČINE!
Naš materinski jezik izginja, gre v pozabo.
Izginja pa tudi naša identiteta, naš jaz.

Zdaj v času karantene sem se odločil,
da te razveselim z eno od mojih pesmi,
ki jo tudi sam izvajam ob spremljavi dveh prijateljev iz Maribora.
Upajmo, da se ta karantena čimprej konča. Želim ti vse dobro

https://soundcloud.com/stoychi/i-love-you-stoyan-svet?

Za vsakim dežjem slej ko prej posije sonce,
za vsako zimo zopet se rodi pomlad.
Današnje solze žalosti v očeh
se bodo jutri spremenile v solze sreče...
Svetloba Dneva bo zakraljevala in premagala temo Noči.

Verjemimo v veselo oznanilo bližajoče se Velike noči,
da je Življenje mogočnejše od Smrti
da Upanje nikoli ne umre,
da Ljubezen vse premore...

Poznam jih, radi nergajo, kritizirajo,
iščejo dlako v jajcu, perje pri zajcu,
polni so samohvale, vseh naj lastnosti,
rekel za nje kar poosebljenih norosti.

Radi spijo, se ob polni mizi veselijo,
ne pri lastni, pri tuji tja kar priletijo,
če jim kaj ni povšeči , jim neznan okus,
svoje nasveti delijo, ob tem pa bentijo.

Mene je strah ljudje.
Strah me je vašega ravnanja.
Strah me je prepoznih odločitev
In strah me je pomanjkanja zaščitnih sredstev.
Strah me je, da zbolijo, moji najdražji
in strah me je, da težko obolim.
Je strah tudi vas?

Mene je strah,
da zboli zdravnik, ki bi moral skrbeti zame.
Strah me je, da omagajo sestre, ki nimajo zamenjave.
Strah me je, da bolezen ne bo lahka.
Ja, strah me je informacij, ki me neprestano spremljajo.

Ponovno topoli bodo ozeleneli,
v vetru prelepo pesem mi zapeli,
Mura igrava, razposajena tam hiti,
vrnitve štorkelj pričakuje, se že veseli.

Kot rajske ptice bodo ponovno priletele,
utrjena mogočna gnezda tam so imele,
simbol panonske ravnice tem ljudem,
zdaj čakajo le na ta pričakovan den.

In ko bodo krožile nad pašniki ravnico,
občudovali bomo spet prelepo ptico,
morda da rojstvo med ljudmi oznani,
nas vse iz spanja zimskega predrami…

Ko odšla v kraje boš neznane,
kjer Arabci nosijo turbane
in po puščavi jezdijo kamele,
kjer rože hitro vse bi ovenele,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Ko odšla v arabske boš kraje
in uresničila svoje skrite sanje,
ko sedela ob ognju boš v puščavi
ter gledala obrise obzorja v daljavi,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Prišel mož srednjih let v trgovino,
nekaj bi kupil a nima gotovino,
ubog bil že na videz kar se da,
kar dobi, zasluži premalo ima.

Tri hčerke krive, to je pokora,
želja neskončnih to je že mora,
se prva udinja, kuha v župnišču,
pa druga citre brenka v letovišču.

Tretja policistka vsem strah trepet,
ušla jim je mati je izginil nasmeh.
Ko prva kuha tam župnik se jezi,
vse je narobe, se vse prismodi.

Lep sončen dan je a že jutri dež se obeta,
le kakšen bo v nedeljo, torek, pust prihaja,
dnevi ko vse se spremeni preobleče, vsak,
naj bo povprečnež, otrok, ta dan ima rad.

Sam razmišljam dodal bi še tepežni dan,
nam pust postal veliko bolj bi spoštovan,
po puklih dobili bi znani jih nekateri,
lopovi barabe tajkuni vseh vrst preberi.

Če si dan ali dva
vesela pustna šema,
ni prav nič narobe,
saj nasmeješ še druge.

Ni prav in ni dobro,
če z videzom, masko,
skrivaš svoje bistvo
vsem in pred sabo.

Še kdaj moram izreči –
ne drugim, le sebi:
Nikar v izgovore, ne v laži,
tudi sebi se boljša ne kaži!

Mar zrete gledate v zvezdnato nebo,
vsem vabljivo skrivnostno nam lepo,
kjer tamkaj steze, njih sijaj je čar.
utrinki željo izpolnijo ti radi v dar.

Morda ugledaš voz je veliki ali mali,
da ne izgubiš se na zemlji naši stari,
severnica sveti ti pravo smer pokaže,
zodiakalno ozvezdje tam gor ne laže.

Ponovno je nad nami zvezda repatica kot takrat,
kakor takrat ko je tam naznanila skozi čas,
Njegov prihod, rojstvo Kristusovo,
odrešitev za mnogo ljudi,
za ljudi up včeraj,
danes jutri.

Ljudje so spoznavali moč vere, molitve,
sprejeli so Njegov nauk, zapovedi,
z vero v posmrtno življenje,
kjer bo nebeški raj poplačilo,
za dobra dela na zemlji,
pekel za pokoro…

ko igrali smo se v pesku in smejali se v sonce
kot da ni nicesar okoli in sama sva bila
vse do konca spominjam se, dokler nisva le zaspala
ob ogenjčku toplem tik ob morju sredi poletja,
ko še zime ni bilo, ne blizu ne daleč

vse do konca spominjam se, dokler nisva le zaspala v objemu celo noč,
celo noč in celo jutro sva prespala v objemu
v objemuu
v objemuuu
v objemuuu in toplooo

Že dan rahlo nagibal se je v večer,
razmišljal sem grem v pravo smer,
a kmalu sem zaslišal tam teče žubori,
Mura ob mlinu na svojo dolgo pot hiti.

Tam brod ob reki, kolesje se je vrtelo,
vsa moč prenaša se v mlin tik ob Muri,
drobi, melje, dan v večer se spremenil,
iz zrnja v moko Babičev mlin bo dobil.

Ni lepšega kot jutranja je zarja,
sonce za goro že nas pozdravlja,
meglica v dolini tam se poslavlja,
sonce v dan na pot se odpravlja.

Pogledam na Alpe v soncu žare,
majhen oblaček naproti jim gre,
ptice veselo tam v gozdu žgolijo,
se lepega dneva na glas veselijo.

Moj dežnik lahko leti,
kamorkoli se mi zdi,
zavrtim ga in odprem,
hop – in že letim na njem.

Moj dežnik predobro ve,
kam me vleče, kam pa ne,
vsakič mi pokaže nove
krasno pisane svetove.

Pod večer pri nas doma
mama z očkom klepeta:
»Naš otrok prekrasno riše.
Kje je videl vse te hiše…?«

Danes je ves temen dan,
prav za pesem že izbran.
So oblaki sonce zakrili,
jesen nam pisano odkrili...

Sva se v soncu še dobila,
si skoraj nič obljubila,
se s poljubi obdarila,
da ne bi kaj zamudila...

Spet sonce med oblaki,
narava počasi že spi,
ko nastaja ta pesem,
pa lučka gori...

Maja David - MajChi

Vsi otroci so bili polni pričakovanj
stali so ob Božičnem drevescu,
lepo okrašenem, pod njim pa ,
darila označena z imeni vseh.

Natopil je pričakovan trenutek,
vsak od otrok je vzel svojega,
ter ga začel skrbno odpirati,
iskal skrivno presenečenje.

Hvaležni pogledi obdarovanih
prisrčen smeh, objemi, poljubi,
Janezek pa je kar takoj preizkusil,
igrice ter med hojo nerodno padel…

Ne vem če smo še ljudje ali raja,
le kaj vse se okoli nas dogaja…
Ljudje bežijo iščejo si kraj,
koder jim bo boljše,
sebi iščejo si raj…

Tam nekje mori se v imenu vere,
izginjajo mesta, vasi že cele,
kot da več ni domov,
za ljudmi je lov…

Bodi moj navdih.
Bodi moje navdušenje.
Bodi moja neustavljiva radost.
Bodi moja najljubša popevka.
Bodi izvir moje sreče.
Bodi večno obnavljajoča se mladost.
Bodi moja volja do življenja.
Bodi še naprej moja svetinja.
Bodi nedolžnost otroka.
Bodi najbolj omamno dehteči cvet vrtnice.
Bodi vsak moj najljubši letni čas.

Popek nežno razcveti,
nove razsežnosti dobi.
Ga dež zaliva srčno,
mu vedno bolj je toplo.

Po dežju sije sonce
in mavrico nariše
na vse konce.

Jabolko pisano dozori,
se utrgati pusti.
S sladkobo nas razveseli,
preden ta svet zapusti.

Maja David