Zmoreš izliti srce tudi, ko najbolj boli.

Si dovoliš čutiti igle, ki prebadajo tvojo kri.

Ne vedo drugi, koliko umetnosti nosi tvoje srce.

Se poigravati z mislijo, da lahko si buden, ko vse v tebi spi.

Jokati v smehu ali se smehljati v joku in upati, da se vsem še isto zdi.

Ste vedeli,
da sreče ni, če ostaneš sam.
Sreče ni,
če je nimaš s kom deliti
in sreče ni, če jo iščeš v velikih rečeh,
razvajenih ljudeh
in dragih stvareh.

Če pa srečo iščeš v drobnih rečeh,
preprostih stvareh
in dobrih ljudeh,
jo je zmeraj dovolj.
Dovolj zate,
zame,
za vse,
ki verjamejo v besede te.

Kaj vidim, kaj slišim,
kaj dodam, kaj izbrišem?

Kje naj bom zraven,
čemu naj se izognem?

Ob čem naj se zamislim,
čemu zvesto sledim?

Kaj naj razvijem,
kaj še opustim?

Romana nas je znova razveselila z lepo pesmijo in čudovitimi fotografijami.
Tokrat pozdravlja pomlad.

DOBRODOŠLA, POMLAD!

POZDRAVLJENA, PREČUDOVITA GOSPA POMLAD LEPA,
V PISANO OBLEKO SI PRIŠLA ODETA.
PTIČKI TI POJEJO NA VES GLAS,
DOBRODOŠLA SI V VSAKO VAS.

ZLATO SONCE S TOPLIMI ŽARKI NEŽNO BOŽA,
NA ZEMLJI SE RAZCVETA PRAV VSAKA ROŽA.
ZVONČKI CINGLJAJO PRAV SLADKO,
TROBENTICE TROBIJO NADVSE GLASNO.

Manjka mi njegov pogled, nasmeh,
manjka mi njegov nežen objem,
samota pritiska, duši me,
strah zanj mi kot primež stiska srce.

Kdaj spet bo tesno ob meni,
da ogreje mrzlo dušo in telo mi,
pokloni svojo mi toplino,
daruje svojo toplo mi bližino...

Manjka vedrina mi njegova,
močna volja, radost do življenja,
veliko upanje v meni zdaj živi,
kmalu, prav kmalu zopet vrni se mi Ti.

Dve drobni ptici, kakor v letu letita svoj let.
Žvrgolita svojo pesem, v nebo. Slišim. On posluša.
Dve drobni ptici, ena žvrgoli še posebej lepo.

To je ona, lepa ptička, v sonce odpira svoj kljun.
S kljunčkom ga kljunčka in žvrgoleče ga čisti.
On se šopiri in jo s kljunčkom ljubi, tako zeloo.

Žvrgole poletita, vsak svojo pot odletita.
Pa pride vihar in veter zapiha. Črni oblaki in tema.
Iz neba pade beli sneg.

Sama le opazujem, se nasmiham,
z glavo zmigujem,
res prave so face te šeme,
med njimi dekleta,
z oči jim žari,
čeprav so coprnice tri.

Fantje kar malo bahavi,
vsi gusarji so v oblačilih pravih,
a dež jim obraze je spremenil,
barvo razmočil, razlil,
zdaj so kot pare uboge, jokave,
nekako so cmerave…

Prisluhni pesmi v vetru,
z menoj se veseli
tujino zdaj zapuščam
dolge dni noči.

Grem tja kjer sije sonce,
kjer rod moj še živi,
morda me ugleda mati,
vem ona še živi.

Mi pismo je pisala,
me videti želi,
a čutil jaz sem v sebi,
da solza ji polzi.

Imel prijatelje sem, vsaj mislil sem tako,
a mi zgodila se krivica, bilo je hudo,
kakor da so v zemljo vdrli, ni jih bilo
pogrešal sem, mi brez njih bilo težko.

Saj le besed spodbude bi takrat želel,
čutil da ob sebi prijatlje bi vedno imel,
težko boriti je samemu s krivico boli,
ostati sam, z besedami boriti tiste dni.

Trepljajo zdaj po rami od kod mi moč,
težave si pregnal, jih vzela tam je noč…
A boli me takrat bil sem težavah sam,
čemu prijateljstvo je takšno dano nam.

Novo leto, kot vsako, pride
in zopet odide....
Naj vam pred vrata prinese darila bogata -
ljubezen in zdravje,
veselje in slavje,
zraven pa vrečo napolnjeno s srečo ...

To vam Nataša želi pa imejte se tudi vi ...

Minili časi so brezskrbna bila je mladost,
odpuščanje zaposlenih bila je norost,
le redko kdo je prosjačil, bil brezdomec,
v kuhinji vedno se kaj našlo je za v lonec.

A čas je tekel želeli vse naj se spremeni,
nič več ni tako kot takrat bilo je tiste dni,
zdaj v drugih časih se živi, vse v redu prav,
kar manjka vsak iz spominov si bo jemal.

Le za jutri me skrbi, malce me je strah,
važno da se sliši vsaka naša misel glas,
lahko še sedaj živimo s svojimi spomini,
najlepšim sanjam predani čeprav pozimi.

Vesel je bil, ves nasmejan,
zanj bil najlepši ta je dan,
postal bo oče, srečnež žari,
že mladi par po zibelko hiti.

Prišel je dan, ko sta se rodila,
ne en kar dva fantka se bila,
imena dvojčkoma sta izbrala,
še eno zibko brž sta poiskala.

Resnično rojstvo čudež narave,
seme iz ljubezni čarobno vzklilo,
naj zdravje, sreča družino veže,
v življenju le z dobrim postreže.

Je vsaka domača žival
nege, ljubezni deležna?
Eno ljubkujemo in razvajamo,
drugo okrademo ali pojemo?

Ukročeni, nasilno spremenjeni
smo le neusmiljeni ječarji?
Z lovom v zver jo spreminjamo,
naravo, svobodo odvzemamo?

Ribe niso postna hrana,
niso jed čutečega človeka,
zato nič za petek ali svetek
naj ne ujame se na trnek.

Naj le bodo neuporabne
vabe, mreže in harpune,
kitolovke pa sramota
in akvarij nikomur ječa.

Po celem životu streslo mi je kosti,
ker bilo mi je grozno, izpod časti.
V najin dom pripeljala novega je človeka,
najin otrok pa cel večer že joče - veka.
Ni bilo ji mar ne za otroka, ne za mene,
dojel sem, da za bogastvom samo se žene.
Kako lahko zaklala me je v dušo?
Na trenutke pomislil sem že na rušo ...
Revni ''pesnik'' s teboj mi vse je že odveč,
jaz pa zaslužim z njim si malo več!
Začela pakirati svoje je obleke in stvari,
ne poskušaj preprečiti mi to, me posvari.
Tako ostala sva z otrokom čisto sama,
ne briga jo za naju, ker postala je ''dama'' ...

Le kam potujemo z našo miselnostjo,
ljubeznijo do materinega jezika,
Smo pozabili da smo Slovenci?
Naše obnašanje je nesprejemljivo!
Slovenščino ignoriramo povsod…
Začne se z reklamami elektronskih medijev,
poimenovanjih prodajnih izdelkov,
ko se na prvo mesto postavlja tuj jezik…

Imamo slovenske besede poimenovanja,
vendar je prevladala tuja beseda, ime proizvoda
je za to prodajni proizvod boljši…
ne, ni le naš odnos do SLOVENŠČINE,
je takšen kot ne bi smel biti do MATERINŠČINE!
Naš materinski jezik izginja, gre v pozabo.
Izginja pa tudi naša identiteta, naš jaz.

Zdaj v času karantene sem se odločil,
da te razveselim z eno od mojih pesmi,
ki jo tudi sam izvajam ob spremljavi dveh prijateljev iz Maribora.
Upajmo, da se ta karantena čimprej konča. Želim ti vse dobro

https://soundcloud.com/stoychi/i-love-you-stoyan-svet?

Za vsakim dežjem slej ko prej posije sonce,
za vsako zimo zopet se rodi pomlad.
Današnje solze žalosti v očeh
se bodo jutri spremenile v solze sreče...
Svetloba Dneva bo zakraljevala in premagala temo Noči.

Verjemimo v veselo oznanilo bližajoče se Velike noči,
da je Življenje mogočnejše od Smrti
da Upanje nikoli ne umre,
da Ljubezen vse premore...

Poznam jih, radi nergajo, kritizirajo,
iščejo dlako v jajcu, perje pri zajcu,
polni so samohvale, vseh naj lastnosti,
rekel za nje kar poosebljenih norosti.

Radi spijo, se ob polni mizi veselijo,
ne pri lastni, pri tuji tja kar priletijo,
če jim kaj ni povšeči , jim neznan okus,
svoje nasveti delijo, ob tem pa bentijo.

Ponovno topoli bodo ozeleneli,
v vetru prelepo pesem mi zapeli,
Mura igrava, razposajena tam hiti,
vrnitve štorkelj pričakuje, se že veseli.

Kot rajske ptice bodo ponovno priletele,
utrjena mogočna gnezda tam so imele,
simbol panonske ravnice tem ljudem,
zdaj čakajo le na ta pričakovan den.

In ko bodo krožile nad pašniki ravnico,
občudovali bomo spet prelepo ptico,
morda da rojstvo med ljudmi oznani,
nas vse iz spanja zimskega predrami…

Ko odšla v kraje boš neznane,
kjer Arabci nosijo turbane
in po puščavi jezdijo kamele,
kjer rože hitro vse bi ovenele,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Ko odšla v arabske boš kraje
in uresničila svoje skrite sanje,
ko sedela ob ognju boš v puščavi
ter gledala obrise obzorja v daljavi,
le v pesek nariši moje ime
in temni angeli dušo ti ne vze.

Prišel mož srednjih let v trgovino,
nekaj bi kupil a nima gotovino,
ubog bil že na videz kar se da,
kar dobi, zasluži premalo ima.

Tri hčerke krive, to je pokora,
želja neskončnih to je že mora,
se prva udinja, kuha v župnišču,
pa druga citre brenka v letovišču.

Tretja policistka vsem strah trepet,
ušla jim je mati je izginil nasmeh.
Ko prva kuha tam župnik se jezi,
vse je narobe, se vse prismodi.

Lep sončen dan je a že jutri dež se obeta,
le kakšen bo v nedeljo, torek, pust prihaja,
dnevi ko vse se spremeni preobleče, vsak,
naj bo povprečnež, otrok, ta dan ima rad.

Sam razmišljam dodal bi še tepežni dan,
nam pust postal veliko bolj bi spoštovan,
po puklih dobili bi znani jih nekateri,
lopovi barabe tajkuni vseh vrst preberi.