Le kaj je lepšega kot prijetni so spomini,
èeprav neslišni mimo nas le hitijo,
v mavriènih barvah nas bogatijo,
kakor na krilih metulja letijo.

Obišèejo nas èez dan, ponoèi,
so kakor kraguljèki pojoèi,
dajejo nam upanje, moèi,
da polepšajo dneve in noèi.

In ko smo že skoraj na tleh,
zaslišimo prijeten skrivnostni smeh,
ki skozi meglico spominov prihaja,
pregnal je težave z njimi odhaja.

Diši po otavi, ki so jo danes odpeljali.
Veter odnaša orumenelo listje izpod dreves
in maèka na pokošenem travniku potrpežljivo èaka na svoj ulov.

Sosedovi so pospravili Å¡e zadnja polena v drvarnico,
na trti so se obarvali prvi grozdi
dnevi so vse krajši in sonce je spet prijetno toplo.

V deželo èisto potiho prihaja jesen.
Drevesa bodo zamenjala svoja oblaèila,
polja se pripravljajo na dolg poèitek.

ustvarjeni iz atomov in molekul toliko drugih
ustvarjeni iz tisoèletja energije
ustvarjeni iz prahu milijonov
ustvarjeni iz vode
ki jo pije praèlovek
ustvarjeni iz vode
ki hlapi iz oceanov
že milijone let
išèemo popolnost
ki združuje svet

Bili so tam ljudje v meglici.
Bili so tisti,
ki so ušli resnici.

Gledali so me
zlobno in z obupom.
Utišali so temo
z nemim hrupom.
Brez nežnosti
so me iztrgali
iz objema luèi.

(Napisala Leila, 10 let)

Dežne kaplje hladijo njen obraz
z vsakim korakom izgublja se èas
brezciljno jo vodi po poti naprej
v sebi poèasi ne zaznava veè mej.

Skrivnostne podobe, svet neznan
klièe davno pozabljen spomin ji na plan
èas, ki neusmiljeno teèe mimo nje
opominja, da konèno se sebe zave.

Vstopi v omamne zelene livade
gozdove prostrane, zasliši njih glas
rojeva svetloba se, nov èas...
...duša prepolna je nade...

Kaj je lepšega od tvoje domaèije,
èeprav se do nje le pot se vije,
vèasih prašna pa spet blatna,
hoja po njej je že poèasna..
V spominu ostaja lepa, krasna.

Le kje je še bolj okusna pogaèa,
vselej dišeèa tam vabljiva èaka,
a v noè pojo uspavanko ti murni,
vonj po sveži košnji te že uspava,
je v snu postelja tam vedno prava.

Veter je utrgal list
z drevesa spominov
in ga prinesel k meni.

List je govoril,
kot si govoril ti,
ko je cvetela pomlad:
Moja punèka zlata,
tako te imam rad.

Potem je utihnil,
kot si utihnil ti.
S solzami v oèeh
rotim spomin
naj zbeži.

Senca dvoma in nemir
strah, zavist in prepir
samota, žalost in skrbi
boleèina tebe si lasti.

Zdaj že vsega je dovolj
želiš predati se ali boj
a tudi v tem rešitve ni
nekaj v tebi se prebudi.

Naenkrat odpre se nebo
zlate niti spustijo se na zemljo
v zraku omamne dišave
veter ponese melodijo v daljave.

Smrt in življenje
sta v meni,
dve neponovljivi podobi
brez obrazov.
Nikoli
ne gledaš jasnih oèi,
tu je vedno
- prav vedno -
tema,
vsak hip
prinaša slutnjo,
trepet zraka
nekaj pomeni
in moje telo
drhti
v prièakovanju življenja.

Me je v veèer spet pobožal mrak,
prižgal zvezde,ne grem še spat,
ugasnila je luè sveta petje ptic,
že luna se smehlja mi z neba.

Iz vasi veèerni zvon se oglasil,
kot da otroke spat je napotil,
petje pesem veter nosi iz daljave,
mladi fantje jo pojo s planjave.

Le pojte fantje dotaknite se srca,
prisluhnite dekleta k vam potuje,
pojo jo vam se srène želje èuje,
odmev jo nosi v domove k vam.
Z lepoto osreèuje srca vsem nam.

Gledam tvojo sliko
in sprašujem se,
kaj ti sploh pomenim
ali rad me imaš.

Slika èrno-bela
opazuje me.
Pravi da si tam,
a ti ne javiš se.

Samo se poèutim,
ko vidim, da te ni.
Vsa barva, kot na tvoji sliki,
na svetu mi zbledi.

Prisluhnil vetru sem èez dan,
nebo je oblaèno zakrilo sonce tam,
le kam potujejo s seboj nosijo,
a že deževne kapljice trosijo.

Hladno je, že dežuje,
za poèutje ne sprašuje.
Se dež v sneg spreminja,
cvetoèa jasa pod belino izginja.

Je sneg prekril polja, jase,
èeprav krav ducat tam se pase,
kmet le nemoèno zmiguje,
kaj bo z letino se sprašuje…

Zmoreš izliti srce tudi, ko najbolj boli.

Si dovoliš èutiti igle, ki prebadajo tvojo kri.

Ne vedo drugi, koliko umetnosti nosi tvoje srce.

Se poigravati z mislijo, da lahko si buden, ko vse v tebi spi.

Jokati v smehu ali se smehljati v joku in upati, da se vsem Å¡e isto zdi.

Ste vedeli,
da sreèe ni, èe ostaneš sam.
Sreèe ni,
èe je nimaš s kom deliti
in sreèe ni, èe jo išèeš v velikih reèeh,
razvajenih ljudeh
in dragih stvareh.

Èe pa sreèo išèeš v drobnih reèeh,
preprostih stvareh
in dobrih ljudeh,
jo je zmeraj dovolj.
Dovolj zate,
zame,
za vse,
ki verjamejo v besede te.

Kaj vidim, kaj slišim,
kaj dodam, kaj izbrišem?

Kje naj bom zraven,
èemu naj se izognem?

Ob èem naj se zamislim,
èemu zvesto sledim?

Kaj naj razvijem,
kaj Å¡e opustim?

Romana nas je znova razveselila z lepo pesmijo in èudovitimi fotografijami.
Tokrat pozdravlja pomlad.

DOBRODOÅ LA, POMLAD!

POZDRAVLJENA, PREÈUDOVITA GOSPA POMLAD LEPA,
V PISANO OBLEKO SI PRIÅ LA ODETA.
PTIÈKI TI POJEJO NA VES GLAS,
DOBRODOÅ LA SI V VSAKO VAS.

ZLATO SONCE S TOPLIMI ŽARKI NEŽNO BOŽA,
NA ZEMLJI SE RAZCVETA PRAV VSAKA ROŽA.
ZVONÈKI CINGLJAJO PRAV SLADKO,
TROBENTICE TROBIJO NADVSE GLASNO.

Manjka mi njegov pogled, nasmeh,
manjka mi njegov nežen objem,
samota pritiska, duši me,
strah zanj mi kot primež stiska srce.

Kdaj spet bo tesno ob meni,
da ogreje mrzlo dušo in telo mi,
pokloni svojo mi toplino,
daruje svojo toplo mi bližino...

Manjka vedrina mi njegova,
moèna volja, radost do življenja,
veliko upanje v meni zdaj živi,
kmalu, prav kmalu zopet vrni se mi Ti.

Dve drobni ptici, kakor v letu letita svoj let.
Žvrgolita svojo pesem, v nebo. Slišim. On posluša.
Dve drobni ptici, ena žvrgoli še posebej lepo.

To je ona, lepa ptièka, v sonce odpira svoj kljun.
S kljunèkom ga kljunèka in žvrgoleèe ga èisti.
On se šopiri in jo s kljunèkom ljubi, tako zeloo.

Žvrgole poletita, vsak svojo pot odletita.
Pa pride vihar in veter zapiha. Èrni oblaki in tema.
Iz neba pade beli sneg.

Sama le opazujem, se nasmiham,
z glavo zmigujem,
res prave so face te Å¡eme,
med njimi dekleta,
z oèi jim žari,
èeprav so coprnice tri.

Fantje kar malo bahavi,
vsi gusarji so v oblaèilih pravih,
a dež jim obraze je spremenil,
barvo razmoèil, razlil,
zdaj so kot pare uboge, jokave,
nekako so cmerave…

Prisluhni pesmi v vetru,
z menoj se veseli
tujino zdaj zapušèam
dolge dni noèi.

Grem tja kjer sije sonce,
kjer rod moj še živi,
morda me ugleda mati,
vem ona še živi.

Mi pismo je pisala,
me videti želi,
a èutil jaz sem v sebi,
da solza ji polzi.

Imel prijatelje sem, vsaj mislil sem tako,
a mi zgodila se krivica, bilo je hudo,
kakor da so v zemljo vdrli, ni jih bilo
pogrešal sem, mi brez njih bilo težko.

Saj le besed spodbude bi takrat želel,
èutil da ob sebi prijatlje bi vedno imel,
težko boriti je samemu s krivico boli,
ostati sam, z besedami boriti tiste dni.

Trepljajo zdaj po rami od kod mi moè,
težave si pregnal, jih vzela tam je noè…
A boli me takrat bil sem težavah sam,
èemu prijateljstvo je takšno dano nam.

Novo leto, kot vsako, pride
in zopet odide....
Naj vam pred vrata prinese darila bogata -
ljubezen in zdravje,
veselje in slavje,
zraven pa vreèo napolnjeno s sreèo ...

To vam Nataša želi pa imejte se tudi vi ...

Minili èasi so brezskrbna bila je mladost,
odpušèanje zaposlenih bila je norost,
le redko kdo je prosjaèil, bil brezdomec,
v kuhinji vedno se kaj našlo je za v lonec.

A èas je tekel želeli vse naj se spremeni,
niè veè ni tako kot takrat bilo je tiste dni,
zdaj v drugih èasih se živi, vse v redu prav,
kar manjka vsak iz spominov si bo jemal.

Le za jutri me skrbi, malce me je strah,
važno da se sliši vsaka naša misel glas,
lahko še sedaj živimo s svojimi spomini,
najlepšim sanjam predani èeprav pozimi.