Sedim pod češnjo in strmim v daljavo.
Kje si, kaj neki zdaj počneš tam daleč v tujih krajih.
Še misliš name ali že
pozabil si na dom, na češnje, name.
Si res pozabil prav na vse,
kar naju združevalo je.

Zdaj češnje vse so dozorele,
dozorel je tudi najin čas.
Zdaj čas je za vrnitev, daj vrni se domov,
pod rodni krov,
vrni se v domače kraje,
v najin dom, saj imel si ga najraje.

Prisluhnil vetru sem čez dan,
nebo je oblačno zakrilo sonce tam,
le kam potujejo s seboj nosijo,
a že deževne kapljice trosijo.

Hladno je, že dežuje,
za počutje ne sprašuje.
Se dež v sneg spreminja,
cvetoča jasa pod belino izginja.

Je sneg prekril polja, jase,
čeprav krav ducat tam se pase,
kmet le nemočno zmiguje,
kaj bo z letino se sprašuje…

Me zapeljal je s poljubi,
obljub ni potreboval,
jih je kar vstran odgnal...

Moj ljubi nikdar ni na zgubi,
pozornost lepo pokazati zna,
pomembna je sreča
za naju dva.

Veš, sonček,
lepo je ob tebi,
se dobro počutim,
so iskrice v očeh,
če pride do česa,
potem je že greh.

Ponovno zvečer premišljujem,
v domišljiji tvojo podobo uzrem,
vedno bolj topla kot pečka,
vabi me k tebi.

Ne želim več početi,
kar počela sem doslej.
Želim si oživeti,
se hrabro upreti
skušnjavam Sveta.

Najin je najlepši svet,
v veliko čudes je odet,
bogatijo vrtovi ga,
ga hranijo - za oba.

So spletene iz raznih črk,
kot pulover na tebi,
je nate odet.

Besede lahko so lepe
kot svilene nitke,
lahko pa tudi bolijo
kot toča z neba
pa tudi dišijo,
kadar jih spečeš doma.

So najlepše podane,
ko maj zacveti,
ko prijatelj te dragi,
s cvetjem obdan,
poboža z njimi,
dobro novico pove.

V življenju je pač tako,
da ima vsak svoj prav,
da priznava le svoj Jaz...

A kaj v bistvu je ta Jaz.???
Mogoče je le odsev resnice ,
da človek tak se nam rodi.

Le kdo , le kdo pravico si lasti,
da sodil za vse to mu bi...?
Če on sam tak se je rodil,
za to on sam ni kriv...!

Zmoreš izliti srce tudi, ko najbolj boli.

Si dovoliš čutiti igle, ki prebadajo tvojo kri.

Ne vedo drugi, koliko umetnosti nosi tvoje srce.

Se poigravati z mislijo, da lahko si buden, ko vse v tebi spi.

Jokati v smehu ali se smehljati v joku in upati, da se vsem še isto zdi.

Ste vedeli,
da sreče ni, če ostaneš sam.
Sreče ni,
če je nimaš s kom deliti
in sreče ni, če jo iščeš v velikih rečeh,
razvajenih ljudeh
in dragih stvareh.

Če pa srečo iščeš v drobnih rečeh,
preprostih stvareh
in dobrih ljudeh,
jo je zmeraj dovolj.
Dovolj zate,
zame,
za vse,
ki verjamejo v besede te.

Kaj vidim, kaj slišim,
kaj dodam, kaj izbrišem?

Kje naj bom zraven,
čemu naj se izognem?

Ob čem naj se zamislim,
čemu zvesto sledim?

Kaj naj razvijem,
kaj še opustim?

Romana nas je znova razveselila z lepo pesmijo in čudovitimi fotografijami.
Tokrat pozdravlja pomlad.

DOBRODOŠLA, POMLAD!

POZDRAVLJENA, PREČUDOVITA GOSPA POMLAD LEPA,
V PISANO OBLEKO SI PRIŠLA ODETA.
PTIČKI TI POJEJO NA VES GLAS,
DOBRODOŠLA SI V VSAKO VAS.

ZLATO SONCE S TOPLIMI ŽARKI NEŽNO BOŽA,
NA ZEMLJI SE RAZCVETA PRAV VSAKA ROŽA.
ZVONČKI CINGLJAJO PRAV SLADKO,
TROBENTICE TROBIJO NADVSE GLASNO.

Manjka mi njegov pogled, nasmeh,
manjka mi njegov nežen objem,
samota pritiska, duši me,
strah zanj mi kot primež stiska srce.

Kdaj spet bo tesno ob meni,
da ogreje mrzlo dušo in telo mi,
pokloni svojo mi toplino,
daruje svojo toplo mi bližino...

Manjka vedrina mi njegova,
močna volja, radost do življenja,
veliko upanje v meni zdaj živi,
kmalu, prav kmalu zopet vrni se mi Ti.

Dve drobni ptici, kakor v letu letita svoj let.
Žvrgolita svojo pesem, v nebo. Slišim. On posluša.
Dve drobni ptici, ena žvrgoli še posebej lepo.

To je ona, lepa ptička, v sonce odpira svoj kljun.
S kljunčkom ga kljunčka in žvrgoleče ga čisti.
On se šopiri in jo s kljunčkom ljubi, tako zeloo.

Žvrgole poletita, vsak svojo pot odletita.
Pa pride vihar in veter zapiha. Črni oblaki in tema.
Iz neba pade beli sneg.

Sama le opazujem, se nasmiham,
z glavo zmigujem,
res prave so face te šeme,
med njimi dekleta,
z oči jim žari,
čeprav so coprnice tri.

Fantje kar malo bahavi,
vsi gusarji so v oblačilih pravih,
a dež jim obraze je spremenil,
barvo razmočil, razlil,
zdaj so kot pare uboge, jokave,
nekako so cmerave…

Prisluhni pesmi v vetru,
z menoj se veseli
tujino zdaj zapuščam
dolge dni noči.

Grem tja kjer sije sonce,
kjer rod moj še živi,
morda me ugleda mati,
vem ona še živi.

Mi pismo je pisala,
me videti želi,
a čutil jaz sem v sebi,
da solza ji polzi.

Imel prijatelje sem, vsaj mislil sem tako,
a mi zgodila se krivica, bilo je hudo,
kakor da so v zemljo vdrli, ni jih bilo
pogrešal sem, mi brez njih bilo težko.

Saj le besed spodbude bi takrat želel,
čutil da ob sebi prijatlje bi vedno imel,
težko boriti je samemu s krivico boli,
ostati sam, z besedami boriti tiste dni.

Trepljajo zdaj po rami od kod mi moč,
težave si pregnal, jih vzela tam je noč…
A boli me takrat bil sem težavah sam,
čemu prijateljstvo je takšno dano nam.

Novo leto, kot vsako, pride
in zopet odide....
Naj vam pred vrata prinese darila bogata -
ljubezen in zdravje,
veselje in slavje,
zraven pa vrečo napolnjeno s srečo ...

To vam Nataša želi pa imejte se tudi vi ...

Minili časi so brezskrbna bila je mladost,
odpuščanje zaposlenih bila je norost,
le redko kdo je prosjačil, bil brezdomec,
v kuhinji vedno se kaj našlo je za v lonec.

A čas je tekel želeli vse naj se spremeni,
nič več ni tako kot takrat bilo je tiste dni,
zdaj v drugih časih se živi, vse v redu prav,
kar manjka vsak iz spominov si bo jemal.

Le za jutri me skrbi, malce me je strah,
važno da se sliši vsaka naša misel glas,
lahko še sedaj živimo s svojimi spomini,
najlepšim sanjam predani čeprav pozimi.

Vesel je bil, ves nasmejan,
zanj bil najlepši ta je dan,
postal bo oče, srečnež žari,
že mladi par po zibelko hiti.

Prišel je dan, ko sta se rodila,
ne en kar dva fantka se bila,
imena dvojčkoma sta izbrala,
še eno zibko brž sta poiskala.

Resnično rojstvo čudež narave,
seme iz ljubezni čarobno vzklilo,
naj zdravje, sreča družino veže,
v življenju le z dobrim postreže.

Je vsaka domača žival
nege, ljubezni deležna?
Eno ljubkujemo in razvajamo,
drugo okrademo ali pojemo?

Ukročeni, nasilno spremenjeni
smo le neusmiljeni ječarji?
Z lovom v zver jo spreminjamo,
naravo, svobodo odvzemamo?

Ribe niso postna hrana,
niso jed čutečega človeka,
zato nič za petek ali svetek
naj ne ujame se na trnek.

Naj le bodo neuporabne
vabe, mreže in harpune,
kitolovke pa sramota
in akvarij nikomur ječa.

Po celem životu streslo mi je kosti,
ker bilo mi je grozno, izpod časti.
V najin dom pripeljala novega je človeka,
najin otrok pa cel večer že joče - veka.
Ni bilo ji mar ne za otroka, ne za mene,
dojel sem, da za bogastvom samo se žene.
Kako lahko zaklala me je v dušo?
Na trenutke pomislil sem že na rušo ...
Revni ''pesnik'' s teboj mi vse je že odveč,
jaz pa zaslužim z njim si malo več!
Začela pakirati svoje je obleke in stvari,
ne poskušaj preprečiti mi to, me posvari.
Tako ostala sva z otrokom čisto sama,
ne briga jo za naju, ker postala je ''dama'' ...

Le kam potujemo z našo miselnostjo,
ljubeznijo do materinega jezika,
Smo pozabili da smo Slovenci?
Naše obnašanje je nesprejemljivo!
Slovenščino ignoriramo povsod…
Začne se z reklamami elektronskih medijev,
poimenovanjih prodajnih izdelkov,
ko se na prvo mesto postavlja tuj jezik…

Imamo slovenske besede poimenovanja,
vendar je prevladala tuja beseda, ime proizvoda
je za to prodajni proizvod boljši…
ne, ni le naš odnos do SLOVENŠČINE,
je takšen kot ne bi smel biti do MATERINŠČINE!
Naš materinski jezik izginja, gre v pozabo.
Izginja pa tudi naša identiteta, naš jaz.

Zdaj v času karantene sem se odločil,
da te razveselim z eno od mojih pesmi,
ki jo tudi sam izvajam ob spremljavi dveh prijateljev iz Maribora.
Upajmo, da se ta karantena čimprej konča. Želim ti vse dobro

https://soundcloud.com/stoychi/i-love-you-stoyan-svet?