Dolgo nisem napisala nobene pesmi.
Zgodijo se stvari, ko ne moreš.
Pocedi se vosek na dušo,
naraste skipek in zapečati prehode.
Poznamo različne ujetosti,
a najhujša je samota.
Misliš, da si, a te ni. Nikjer.
Vse je neslišno, kar bi rad slišal.
Nevidno, kar bi rad videl.
Svet odmira pri koreninah
in se lomi v notranjosti.

O voda, kakšen čudež!
Kaplje v razpokah načrta stvaritve.
Utekočinjeno življenje v smreki.
Rosne kaplje na stoletnih velikanih.
Radodarna nosilka rasti.
Kaplja z bisernim nasmehom na koži.
Milina solze, ki zdrsne po licu.
Pozlačeno drevo, pogled skozi okno.
Vedra, poskočna in tiho deroča.
Struga kažipot brezpotij njenih poti.
Mokro oko, ki utaplja duše pokojnih.

Ne more biti vse enako.
Na enem mestu lahko sobiva le različno.
Enakega enostavno ni in ne more biti.
Preteklost je varljivi spomin sedanjosti,
dolgotrajna tradicija biti skupaj. Večen prepir.
V negaciji spolnitve ciljev, ki niso v naravi človeka.
Dediščina učinkuje kot nekaj naravnega,
a narava se ne pusti prevarati.
Rdečina, vgravirana oznaka zrelega sadeža,
ima svoj pomen, svoje pravilo višjega stanja.

Hitro vzemi pleteno košaro,
jabolk in hrušk si naberi,
natrgaj sliv in sladkega grozdja.
splezaj na grič,
kos sonca odreži
in daj ga med sadje.

Na vrhu naloži šumenje listov,
brbranje potoka,
šuštenje trave.
vse to pokrij z belim kosom
zgodnjejesenskih oblakov,
poveži s smehom
in spravi varno v mamino skrinjo.

Dolgo je že tega, čas beži,
v mojem spominu mama Esther še živi.
Moja mama po srcu, z zasanjanimi očmi
si pripovedovala mi toliko stvari.

Mamico mlado so te odpeljali
daleč v taborišče nečloveško,
preživela si marš smrti,
nazadnje se vrnila v svoje mesto.

Hitro si odšla po sina, ki si ga uspela skriti,
še preden si morala oditi.
Skoraj tri leta že je imel,
nikoli nisi videla, kako se je učil hoditi.

To je pesem o ljubezni, ki le enkrat se zgodi.
Kdor tega ni doživel, ta sploh živel ni.
Kot zvezdin utrinek spusti se iz neba,
Poboža nas po duši, pomlad je prišla.

Pojem pesem ljubezni, ki v meni plameni.
Kot sonce na nebu, vsak dan svetiš mi.
Ta pesem je zate, le tebi bom zapel.
Veš Mateja le tebe, večno bom rad imel.

Je veter jesenski spet zavel,
gozdovom uspavanko zapel,
se topoli še z vetrom igrajo,
krajem ob Muri tam šepetajo.

Že štorklje odpravljajo se na jug,
tja daleč na jug in v tople kraje,
kjer ni snega in ne hladne zime,
se bodo vrnile ko tu hlad mine.

Vsem je hudo, ne misli samo nase,
me s svojim zgledom mati je svarila,
a jaz še kar naprej poslušam vase,
če v meni se morda le oglasila

bo kdaj beseda – čisto ogledalo,
da sebe v njem bi zbrano si ogledal,
vse, kar mi gre, z vso grajo in pohvalo,
bi brezobzirno si v obraz povedal.

A vem: kar sem, bom še naprej ostal:
čeprav sam v sebi Dorianova slika,
ne bom posipal, grešnik, se s pepelom;

Le kaj je lepšega kot prijetni so spomini,
čeprav neslišni mimo nas le hitijo,
v mavričnih barvah nas bogatijo,
kakor na krilih metulja letijo.

Obiščejo nas čez dan, ponoči,
so kakor kraguljčki pojoči,
dajejo nam upanje, moči,
da polepšajo dneve in noči.

In ko smo že skoraj na tleh,
zaslišimo prijeten skrivnostni smeh,
ki skozi meglico spominov prihaja,
pregnal je težave z njimi odhaja.

Diši po otavi, ki so jo danes odpeljali.
Veter odnaša orumenelo listje izpod dreves
in mačka na pokošenem travniku potrpežljivo čaka na svoj ulov.

Sosedovi so pospravili še zadnja polena v drvarnico,
na trti so se obarvali prvi grozdi
dnevi so vse krajši in sonce je spet prijetno toplo.

V deželo čisto potiho prihaja jesen.
Drevesa bodo zamenjala svoja oblačila,
polja se pripravljajo na dolg počitek.

Bili so tam ljudje v meglici.
Bili so tisti,
ki so ušli resnici.

Gledali so me
zlobno in z obupom.
Utišali so temo
z nemim hrupom.
Brez nežnosti
so me iztrgali
iz objema luči.

(Napisala Leila, 10 let)

Kaj je lepšega od tvoje domačije,
čeprav se do nje le pot se vije,
včasih prašna pa spet blatna,
hoja po njej je že počasna..
V spominu ostaja lepa, krasna.

Le kje je še bolj okusna pogača,
vselej dišeča tam vabljiva čaka,
a v noč pojo uspavanko ti murni,
vonj po sveži košnji te že uspava,
je v snu postelja tam vedno prava.

Veter je utrgal list
z drevesa spominov
in ga prinesel k meni.

List je govoril,
kot si govoril ti,
ko je cvetela pomlad:
Moja punčka zlata,
tako te imam rad.

Potem je utihnil,
kot si utihnil ti.
S solzami v očeh
rotim spomin
naj zbeži.

Senca dvoma in nemir
strah, zavist in prepir
samota, žalost in skrbi
bolečina tebe si lasti.

Zdaj že vsega je dovolj
želiš predati se ali boj
a tudi v tem rešitve ni
nekaj v tebi se prebudi.

Naenkrat odpre se nebo
zlate niti spustijo se na zemljo
v zraku omamne dišave
veter ponese melodijo v daljave.

Me je v večer spet pobožal mrak,
prižgal zvezde,ne grem še spat,
ugasnila je luč sveta petje ptic,
že luna se smehlja mi z neba.

Iz vasi večerni zvon se oglasil,
kot da otroke spat je napotil,
petje pesem veter nosi iz daljave,
mladi fantje jo pojo s planjave.

Le pojte fantje dotaknite se srca,
prisluhnite dekleta k vam potuje,
pojo jo vam se srčne želje čuje,
odmev jo nosi v domove k vam.
Z lepoto osrečuje srca vsem nam.

Gledam tvojo sliko
in sprašujem se,
kaj ti sploh pomenim
ali rad me imaš.

Slika črno-bela
opazuje me.
Pravi da si tam,
a ti ne javiš se.

Samo se počutim,
ko vidim, da te ni.
Vsa barva, kot na tvoji sliki,
na svetu mi zbledi.

Prisluhnil vetru sem čez dan,
nebo je oblačno zakrilo sonce tam,
le kam potujejo s seboj nosijo,
a že deževne kapljice trosijo.

Hladno je, že dežuje,
za počutje ne sprašuje.
Se dež v sneg spreminja,
cvetoča jasa pod belino izginja.

Je sneg prekril polja, jase,
čeprav krav ducat tam se pase,
kmet le nemočno zmiguje,
kaj bo z letino se sprašuje…

Zmoreš izliti srce tudi, ko najbolj boli.

Si dovoliš čutiti igle, ki prebadajo tvojo kri.

Ne vedo drugi, koliko umetnosti nosi tvoje srce.

Se poigravati z mislijo, da lahko si buden, ko vse v tebi spi.

Jokati v smehu ali se smehljati v joku in upati, da se vsem še isto zdi.

Ste vedeli,
da sreče ni, če ostaneš sam.
Sreče ni,
če je nimaš s kom deliti
in sreče ni, če jo iščeš v velikih rečeh,
razvajenih ljudeh
in dragih stvareh.

Če pa srečo iščeš v drobnih rečeh,
preprostih stvareh
in dobrih ljudeh,
jo je zmeraj dovolj.
Dovolj zate,
zame,
za vse,
ki verjamejo v besede te.

Kaj vidim, kaj slišim,
kaj dodam, kaj izbrišem?

Kje naj bom zraven,
čemu naj se izognem?

Ob čem naj se zamislim,
čemu zvesto sledim?

Kaj naj razvijem,
kaj še opustim?

Romana nas je znova razveselila z lepo pesmijo in čudovitimi fotografijami.
Tokrat pozdravlja pomlad.

DOBRODOŠLA, POMLAD!

POZDRAVLJENA, PREČUDOVITA GOSPA POMLAD LEPA,
V PISANO OBLEKO SI PRIŠLA ODETA.
PTIČKI TI POJEJO NA VES GLAS,
DOBRODOŠLA SI V VSAKO VAS.

ZLATO SONCE S TOPLIMI ŽARKI NEŽNO BOŽA,
NA ZEMLJI SE RAZCVETA PRAV VSAKA ROŽA.
ZVONČKI CINGLJAJO PRAV SLADKO,
TROBENTICE TROBIJO NADVSE GLASNO.

Manjka mi njegov pogled, nasmeh,
manjka mi njegov nežen objem,
samota pritiska, duši me,
strah zanj mi kot primež stiska srce.

Kdaj spet bo tesno ob meni,
da ogreje mrzlo dušo in telo mi,
pokloni svojo mi toplino,
daruje svojo toplo mi bližino...

Manjka vedrina mi njegova,
močna volja, radost do življenja,
veliko upanje v meni zdaj živi,
kmalu, prav kmalu zopet vrni se mi Ti.

Dve drobni ptici, kakor v letu letita svoj let.
Žvrgolita svojo pesem, v nebo. Slišim. On posluša.
Dve drobni ptici, ena žvrgoli še posebej lepo.

To je ona, lepa ptička, v sonce odpira svoj kljun.
S kljunčkom ga kljunčka in žvrgoleče ga čisti.
On se šopiri in jo s kljunčkom ljubi, tako zeloo.

Žvrgole poletita, vsak svojo pot odletita.
Pa pride vihar in veter zapiha. Črni oblaki in tema.
Iz neba pade beli sneg.