Prvi sončni žarki so luščili iz megle vrhove gora, ko so Nagličevi že sedeli pri zajtrku. Vsak je imel pred sabo latvico s koruznimi žganci in mlekom. Med tem, ko so zajemali, so jim pogledi uhajali skozi okno proti gozdu, po katerem se je razlivala sončna svetloba, da je ves prepoln pestrih jesenskih barv zažarel v vsej svoji lepoti. Po zajtrku sta otroka pospravila mizo.

Punči je odnesla posodo v pomivalno korito, Matjaž pa je zložil bel prt in ga zamenjal s pisanim. Ko je bilo to opravljeno, sta si oblekla vetrovki in si nadela stara klobuka, ki sta bila tu nepogrešljiv del njune garderobe. Vzela sta košari, ki jima ju je pripravila mama, in odšla v gozd po štorovke. Čez dobro uro sta se že vrnila zardela in nasmejana s polno košaro gob.

Bila sta najboljša prijatelja v srednji šoli. Nato sta šla študirat vsak na svojo fakulteto, Matej pravo in Aleš filozofijo. Seveda sta še naprej prijateljevala, drug drugega spodbujala pri študiju in se skupno veselila uspehov. Tako so minila tri leta. Oba sta blestela med svojimi kolegi na fakulteti, saj sta sproti opravljala študijske obveznosti.

Tedaj je Matej, ki je stanoval v študentskem domu, spoznal Lano, dekle s sosednjega štuka. Ona je študirala pedagogiko, bila je še tedaj neizkušena brucka. Ne vem več točno, zakaj je postal pozoren nanjo. Naj to ostane njegova skrivnost. Sicer pa je v navadi, da se sosedje pozdravijo, kadar se srečajo in tako se je verjetno začelo tudi pri njiju dveh.

Z mnogimi od vas sem se že srečal v prejšnjih življenjih. Ko prvič naletiš na takega človeka in z njim spregovoriš par besed takoj dobiš občutek, da se z njim poznaš že od prej. Ni ti treba misliti na to kaj se boš z njim pogovarjal, ker pogovor kar steče sam od sebe.

Z določenimi ljudmi pa se pojavi možnost poglobiti medsebojni odnos. Eni temu rečejo dušni dogovor. To je stanje, kot bi v sebi čutil magnet, ki te vleče k določeni osebi, čeprav za globlji partnerski odnos z njo ni neke logične razlage se tema dušama ponudi možnost za hitrejši razvoj prepoznavanja in negovanja občutka ljubezni v njunih srcih.

Butalci so se odločili, da bi delali novo cerkev. Vendar so si rekli, stare podirali pa je ja ne bomo. In tako se je govorica širila naokrog.

Nekega dne je prišel lepo oblečen mož k njim, in jim rekel. To pa lahko naredimo. Povedal vam bom kako. Vsi veseli so bili za delo zagreti in pripravljeni.

On pa jim je dejal. Najprej slecite svoje plašče, in jih naložite okoli zunanjega zidu cerkve. No, ko so to naredili, so čakali na naslednja navodila.

Živela je v starih časih na nekem gradu mlada in zelo prijazna deklica Bogdanka. Bila je šivilja in je služila grajski gospe.

Nekega dne je ravno šivala v svoji tihi sobici, ki je imela okence na vrt. Sama je bila, zato jo je začel napadati dolgčas, dasi je imela dela čez glavo. No, ko je tako vbadala in vlekla, merila in rezala, ji je prišlo v glavo polno čudnih misli in želja.

»Kaj, ko bi jaz imela take škarjice, da bi se jim samo reklo:

Tvoj oče ni tvoj pravi oče in tvoja mati ni tvoja prava mati,
zato nima smisla, da se obremenjuješ s slabimi izkušnjami, ki si jih imel/a z njima.

Tvoja prava starša sta v tvojem srcu bila mnogo prej preden si ugledal/a luč tega sveta.

Lepo je, če ima človek streho nad glavo, da ga varuje pred vremenskimi neprilikami,
lepo je, če ima svoj dom kamor se rad vrne.

Dlje seže drobcen nasmešek iz srca, kakor še tako tesen objem, ki ni iz srca.

Velikokrat mislimo, da mi vemo, kaj je prav, da bi nam kdo naj podaril, če nas ima rad.

Na primer, nekdo nam podari drobceno besedo iz dna srca, mi pa mislimo, da če nas kdo ima rad, da bi nas moral objeti.

Sami si predstavljamo, kakšen bi moral biti človek, in kaj bi moral narediti, če nas ima rad.

Nekoč je bilo na daljnem Vzhodu kraljestvo, v katerem so ljudje živeli v miru in harmoniji. Vsakdo se je ukvarjal s tistim, za kar je bil ustvarjen, in tako služil za najvišje dobro vseh.

Kmetje, obrtniki, delavci in trgovci so imeli samo eno željo, samo eno skrb: opravljati svoje delo po najboljših močeh. Za to so imeli dva razloga. Prvič, vsak od njih je po svobodni volji izbral poklic, ki mu je najbolje ustrezal in mu je bilo zato v užitek opravljati izbrano delo. Poleg tega so vsi vedeli, da je dobro opravljeno delo tudi pošteno plačano, tako, da so njihove žene in otroci lahko živeli mirno in zadovoljno življenje, brez nepotrebnega preobilja, pa vendarle je bilo njihovim potrebam popolnoma zadoščeno.

To kar je prav je tudi boljše,
vse ostalo zgleda boljše,
do razodetja tega resnice.

Tokrat si lahko preberete nekaj vrstic o delovanju, njegovih posledicah in strahu, povezanem z njim. Glas tišine pravi, da vsako delovanje, »pa naj bo še tako majhno«, nosi s seboj posledice. Svet namreč ureja pravica, ki ne kaznuje zaradi kazni same, temveč zato, da bi se iz svojih napak nekaj naučili.

Vsekakor je pomembno, da posameznik pazi na svoje misli, čustva in dejanja ter tako razvija svoje vrline, saj mu le to omogoča, da postane človek v pravem pomenu besede. Eden ključnih problemov, ki nas odvračajo od delovanja, je strah. Toda, če poznamo »orožja«, tj. znanje, volja in pogum, s katerimi ga lahko premagamo, potem ni razloga, da ne bi delovali.

Ljubezen do vseh.

Da nobenemu ne damo ne več, ne manj kot si zasluži.

To je res težko izvedljivo, vendar na poti brez tega, ne naredimo niti koraka naprej.

Velika razlika je, če komu damo trpljenje, ki si ga zasluži iz resnične ljubezni.

Takrat ne damo tega niti premalo, niti preveč.

To je tudi Božje.