Pogledam te in vidim tvoj obraz,
kako žari v poletnem soncu.
Poslušam te in čutim dih,
ki nežno boža ustnice.
Objamem te in stisnem te v dlani.

Drhtiš,
nemo in tiho mimo mene strmiš.
A čutim zadovoljstvo.
Morda, ker si z menoj.
Želim ujeti ta trenutek,
ga vtisniti v srce,
saj dobro vem,
da čas s teboj ni večen.

Zelene livade,
Potok žubori,
Kot nedotaknjene sanje,
Nobenih skrbi,
Samo nemirnost v duši,
Ki ne zadosti,
Kar v srcu že dlje časa tli,
In raste v meni in znova vzklije,
Kot češnjev cvet,
Nemirno bije,
Reka, ki se skozi moje žile vije,
In doseže tvoje srce,
Nenadoma in brez predhodnega obvestila,
Prepoji vse moje pore,
In se za vedno zareže vame,
Kot voda, ki utira si pot,
Nenadoma se vase poglobi,
Kot lepota tolmuna,
Človek dozori in počasi,
Neslišno skozi življenje več ne hiti.

Gledam tvojo sliko
in sprašujem se,
kaj ti sploh pomenim
ali rad me imaš.

Slika črno-bela
opazuje me.
Pravi da si tam,
a ti ne javiš se.

Samo se počutim,
ko vidim, da te ni.
Vsa barva, kot na tvoji sliki,
na svetu mi zbledi.

Napisal pesem poet,
prelep je ves ta svet.
Dekletu iz ljubezni,
podaril cvet ji rdeč...

So mamca dejali.
sem bolna že stara,
me zemlja je dala,
me v sebe bo vzela...

Tamkaj na ulici je otrok.
revež v mrazu bosonog,
kje zdaj so mu starši,
jih sam išče naokrog.

Sedim pod češnjo in strmim v daljavo.
Kje si, kaj neki zdaj počneš tam daleč v tujih krajih.
Še misliš name ali že
pozabil si na dom, na češnje, name.
Si res pozabil prav na vse,
kar naju združevalo je.

Zdaj češnje vse so dozorele,
dozorel je tudi najin čas.
Zdaj čas je za vrnitev, daj vrni se domov,
pod rodni krov,
vrni se v domače kraje,
v najin dom, saj imel si ga najraje.

Prisluhnil vetru sem čez dan,
nebo je oblačno zakrilo sonce tam,
le kam potujejo s seboj nosijo,
a že deževne kapljice trosijo.

Hladno je, že dežuje,
za počutje ne sprašuje.
Se dež v sneg spreminja,
cvetoča jasa pod belino izginja.

Je sneg prekril polja, jase,
čeprav krav ducat tam se pase,
kmet le nemočno zmiguje,
kaj bo z letino se sprašuje…

Me zapeljal je s poljubi,
obljub ni potreboval,
jih je kar vstran odgnal...

Moj ljubi nikdar ni na zgubi,
pozornost lepo pokazati zna,
pomembna je sreča
za naju dva.

Veš, sonček,
lepo je ob tebi,
se dobro počutim,
so iskrice v očeh,
če pride do česa,
potem je že greh.

Ponovno zvečer premišljujem,
v domišljiji tvojo podobo uzrem,
vedno bolj topla kot pečka,
vabi me k tebi.

Ne želim več početi,
kar počela sem doslej.
Želim si oživeti,
se hrabro upreti
skušnjavam Sveta.

Najin je najlepši svet,
v veliko čudes je odet,
bogatijo vrtovi ga,
ga hranijo - za oba.

So spletene iz raznih črk,
kot pulover na tebi,
je nate odet.

Besede lahko so lepe
kot svilene nitke,
lahko pa tudi bolijo
kot toča z neba
pa tudi dišijo,
kadar jih spečeš doma.

So najlepše podane,
ko maj zacveti,
ko prijatelj te dragi,
s cvetjem obdan,
poboža z njimi,
dobro novico pove.

V življenju je pač tako,
da ima vsak svoj prav,
da priznava le svoj Jaz...

A kaj v bistvu je ta Jaz.???
Mogoče je le odsev resnice ,
da človek tak se nam rodi.

Le kdo , le kdo pravico si lasti,
da sodil za vse to mu bi...?
Če on sam tak se je rodil,
za to on sam ni kriv...!

Zmoreš izliti srce tudi, ko najbolj boli.

Si dovoliš čutiti igle, ki prebadajo tvojo kri.

Ne vedo drugi, koliko umetnosti nosi tvoje srce.

Se poigravati z mislijo, da lahko si buden, ko vse v tebi spi.

Jokati v smehu ali se smehljati v joku in upati, da se vsem še isto zdi.

Ste vedeli,
da sreče ni, če ostaneš sam.
Sreče ni,
če je nimaš s kom deliti
in sreče ni, če jo iščeš v velikih rečeh,
razvajenih ljudeh
in dragih stvareh.

Če pa srečo iščeš v drobnih rečeh,
preprostih stvareh
in dobrih ljudeh,
jo je zmeraj dovolj.
Dovolj zate,
zame,
za vse,
ki verjamejo v besede te.

Kaj vidim, kaj slišim,
kaj dodam, kaj izbrišem?

Kje naj bom zraven,
čemu naj se izognem?

Ob čem naj se zamislim,
čemu zvesto sledim?

Kaj naj razvijem,
kaj še opustim?

Romana nas je znova razveselila z lepo pesmijo in čudovitimi fotografijami.
Tokrat pozdravlja pomlad.

DOBRODOŠLA, POMLAD!

POZDRAVLJENA, PREČUDOVITA GOSPA POMLAD LEPA,
V PISANO OBLEKO SI PRIŠLA ODETA.
PTIČKI TI POJEJO NA VES GLAS,
DOBRODOŠLA SI V VSAKO VAS.

ZLATO SONCE S TOPLIMI ŽARKI NEŽNO BOŽA,
NA ZEMLJI SE RAZCVETA PRAV VSAKA ROŽA.
ZVONČKI CINGLJAJO PRAV SLADKO,
TROBENTICE TROBIJO NADVSE GLASNO.

Manjka mi njegov pogled, nasmeh,
manjka mi njegov nežen objem,
samota pritiska, duši me,
strah zanj mi kot primež stiska srce.

Kdaj spet bo tesno ob meni,
da ogreje mrzlo dušo in telo mi,
pokloni svojo mi toplino,
daruje svojo toplo mi bližino...

Manjka vedrina mi njegova,
močna volja, radost do življenja,
veliko upanje v meni zdaj živi,
kmalu, prav kmalu zopet vrni se mi Ti.

Dve drobni ptici, kakor v letu letita svoj let.
Žvrgolita svojo pesem, v nebo. Slišim. On posluša.
Dve drobni ptici, ena žvrgoli še posebej lepo.

To je ona, lepa ptička, v sonce odpira svoj kljun.
S kljunčkom ga kljunčka in žvrgoleče ga čisti.
On se šopiri in jo s kljunčkom ljubi, tako zeloo.

Žvrgole poletita, vsak svojo pot odletita.
Pa pride vihar in veter zapiha. Črni oblaki in tema.
Iz neba pade beli sneg.

Sama le opazujem, se nasmiham,
z glavo zmigujem,
res prave so face te šeme,
med njimi dekleta,
z oči jim žari,
čeprav so coprnice tri.

Fantje kar malo bahavi,
vsi gusarji so v oblačilih pravih,
a dež jim obraze je spremenil,
barvo razmočil, razlil,
zdaj so kot pare uboge, jokave,
nekako so cmerave…

Vsak dan je treba
v naravo,
pogledati v krošnje dreves,
se naužiti modrine neba,
ujeti sončni žarek ali dva.

Vsak dan je treba
nekoga nasmejati ali objeti,
vsaj z očmi,
v mislih poslati na stotine dobrih želja.

Vsak dan je treba
biti človek
človeku,
živalim,
rastlinam
in vsem.

Prav danes je dan za vrsto vprašanj,
da Ti predano in zavestno sledim,
se o čem poučim, kaj spremenim.

Danes je dan, ko ne morem zabresti
v stare slabosti, nove neumnosti,
pozabljati Nate, se brez Tebe odzivati.

Danes je dan, da premagam bojazni,
v vsem Te odkrivam, se Ti zahvalim,
vse Ti zaupam, se Ti prepustim.

Prisluhni pesmi v vetru,
z menoj se veseli
tujino zdaj zapuščam
dolge dni noči.

Grem tja kjer sije sonce,
kjer rod moj še živi,
morda me ugleda mati,
vem ona še živi.

Mi pismo je pisala,
me videti želi,
a čutil jaz sem v sebi,
da solza ji polzi.

So nastale v moji glavi,
vedno divjajo nekje v višavi.
Skoraj jih moram potiho utišat,
da mi rime ne uidejo skozi usta.

Počasi jih nizam, dan za dnem,
kreiram v nočeh.
Dokler v kakšnih toplih poletnih dneh,
čisto počasi, muzaje korakajo
preko mojih prstov, na papir.

Dve rastlini,
Med seboj oddaljeni,
Ki se čutita v korenini,
Dve duši za ostale pozabljeni,
Skupaj v bolečini,
Nedotaknjeni in tako ranljivi,
Navkljub vsemu še verjameta,
Da niso umrla čustva v človeku,
Očem nevidna vez med njima,
Je skrita v globini,
Ljubezen iskriva in neminljiva,
Nerazumljena kemija med njima,
Bo večno ostala nedotaknjena.

Imel prijatelje sem, vsaj mislil sem tako,
a mi zgodila se krivica, bilo je hudo,
kakor da so v zemljo vdrli, ni jih bilo
pogrešal sem, mi brez njih bilo težko.

Saj le besed spodbude bi takrat želel,
čutil da ob sebi prijatlje bi vedno imel,
težko boriti je samemu s krivico boli,
ostati sam, z besedami boriti tiste dni.

Trepljajo zdaj po rami od kod mi moč,
težave si pregnal, jih vzela tam je noč…
A boli me takrat bil sem težavah sam,
čemu prijateljstvo je takšno dano nam.