Človek čim posveti žarek svetlobe v ječo, govori o svobodi.

Vendar le na pravi način, vsem v dobro rasimo k temu.

Z znanko sva se pogovarjala o moderni komunikaciji, kako zelo je človek v to vpet.

Dejala je, nekako tako, kako nimamo zasebnosti, kako smo vsepovsod dosegljivi, kjerkoli smo, da je prejšnja privatnost kar spuhtela.

Oh ti telefoni.

Svobodo mislimo s političnimi pravicami, ki delujejo tako, da smo kot posamezniki svobodni in odgovorni, da ne kratimo svobode drugim.

Svoboda preneha tam, kjer se začenja pravica drugega.

Svoboda je odgovornost, ki ima težo temelja hiše, v kateri živimo.

Strah pred svobodo, ki nima mej in odgovornosti, je močnejši, kot je želja po njej.

Volja za prostost, ti še ne jamči, da si svoboden, če nisi varen.

Izšla je moja knjiga Domislice, iskrice in modre misli, 434 strani, samozaložba, 2022.

Zgodil se je preblisk misli in rodila se je domislica, iskrica, izrek, morda modra misel, ki izhaja iz življenjskih izkušenj. Takšno misel imenujemo tudi aforizem, ki je zgoščeno, duhovito izražena globoka misel, domislica, oziroma resnica. Aforizem je tujka, ki je k nam prišla v uporabo v 19. stoletju, prevzeta iz latinske besede aphorismus, v pomenu besede kratek stavek, vsebujoč glavno misel.

Modre misli vzniknejo z navdihom. So kot redke rastlinice, ki rastejo odznotraj in dozorijo v seme, ki se ob pravem letnem času raztrosi na plodna tla, vzklije in dozori.

Noben dogodek iz vojne med severom in jugom ne sodi bolj na to stopnico, kot zgodovinska predaja na Appomattoxu.

Lee se je predal in kot se Grant spomni, je bilo takole:
''Ko sem tisto jutro zapustil tabor, nisem pričakoval nič nenavadnega. Bil sem brez sablje, ki sem jo ponavadi vzel s seboj na konja. Oblečen sem bil v plašč, ki je izdajal, kateri strani pripadam. Ko sem vstopil na sodišče v Appomattoxu, sem naletel na generala Leeja. Pozdravila sva se, rokovala in sedla. S seboj sem imel nekaj vojakov, ki med izpraševanjem niso zapustili dvorane.

Ne vem, kako se je počutil general Lee. Bil je ponosen in na njegovem obrazu ni bilo razbrati niti trohice čustev. Po objavi rezultatov sem kljub močni osebnosti začutil veliko žalost, saj sem vedel, kaj mora doživljati general Lee poleg mene. Vendar čustev ni bilo opaziti. Bil sem žalosten in depresiven, saj sem spoštoval Leejevo vztrajnost in predanost vojskovanju''.

Najsrečnejši je človek,
ki misli o najzanimivejših
stvareh.

T. DWIGHT

Če pogledamo svetost življenja, se lahko res zavemo vsega bistvenega.

Niso starši dobili otroke, da bi jim bili sredstvo prihodka in tudi otroci starše ne za to.

Niso nastali, da bi bili sužnji eden drugem, kakšnem koli zgrešenem imetju, kar enostavno povedano ne podpira in omogoča naslednje - Nastali smo oboji, da bi živeli in to prav živeli -

Vsi ki imajo otroke, so dobili otroke zato, da bi v vsej ljubezni spoznali eden v drugem božje, in v ne pretvorjeni povsem pošteni ljubezni do vsega, kar to podpira in omogoča, stvarstva narave vesolja spoznali Boga.

Sploh nisem mogla verjeti, da se mi to dogaja. Tisto noč sem prespala pri teti, ki me je tolažila, in tudi spala je pri meni. Naslednji dan pa so me peljali domov, kjer je bilo zbranih že veliko ljudi. Ženske so pospravljale, moški pa so znesli pohištvo iz dnevne sobe, kamor so sosedje postavili mrliški oder, saj takrat še ni bilo mrliških vežic. Vsi okoli mene so delali, jaz pa sem samevala s svojo bolečino. Zaprla sem se v svojo sobo in jokala.

Nisem si mogla predstavljati, da je ne bom mogla več objeti in ji povedati, kako jo imam rada. Kdo me bo zdaj tolažil, ko mi bo hudo? Naslednji dan je bil petek. Ob dvanajstih je mrliški avto pripeljal krsto. V njej je bilo prelepo mamičino truplo. Videti je bilo, kot da spi. Prijela sem jo za trdo hladno roko, jo poklicala, a se ni odzvala. Tri dni in dve noči, kot je bilo takrat v navadi, so ljudje prihajali in se poslavljali od nje. Spali in jedli smo bolj malo, jaz sem večino prejokala.

Življenje se začne, ko se začnemo zavedati sami sebe. Za nekatere je to fantastičen občutek, ko se prebudiš kot otrok v ljubeči družini. Nimajo pa vsi take sreče. Mlado nedolžno bitje začne stopati po poti življenja. Srečuje se s prvimi ovirami in preprekami, ki jih mora prebroditi. Pomagajo pa mu seveda starši. Sama nisem imela te sreče. Oče je namreč delal v tujini, mama pa je bila s štirimi otroki doma.

Jaz, kot najmlajša, ter sestre smo ji najbrž naredile veliko skrbi, povrhu vsega pa je pri nas živela tudi babica po očetovi strani. Mami se ni prav dobro razumela z njo in ker sem imela obe rada, me je prav jezilo, saj sta se velikokrat prepirali. Oče je prišel iz Nemčije le dvakrat na leto, zato ga je mami šla nekajkrat obiskat. Enkrat je celo vzela tudi mene. Sestre pa so ostale doma, saj ni bilo denarja, da bi lahko kupili več vozovnic.

Vendar kaj naredi z resnico.

Če je kdo vedel kar je resnično rešujoče in ni hotel uporabiti, zaradi tega, ker se je zadrževal pri svojih egocentričnih koristih, seveda tega tudi ni dosegel.

Ko pa to kdo drug uporabi, uspe in seveda od tega tudi nima nič drugega, kot pravo življenjsko pot.

Ko to vidi ta, ki se je prej obotavljal, velikokrat nastane nevoščljivost in očitki, da je to imel in vedel že pred njim.

Piše: Irena Roglič Kononenko

Rojen je bil 1886 v Moseley-u pri Birmingham-u v Angliji kot najstarejši od treh otrok. Starši so imeli livarno. Družina je bila valižanskega rodu. Najprej je delal kot vajenec v očetovem obratu. Že takrat je odkril, da obstaja povezanost med telesnimi boleznimi delavcev in njihovimi duševnimi konflikti. Dolgo je premišljal, ali naj postane zdravnik ali teolog. Medicino je študiral v Birmingham-u in Londonu.

Bil je vodja oddelka za ponesrečence na University College Hospital v Londonu, nato asistent na bakteriološkem in imunološkem oddelku. Raziskoval je povezave med degeneriranimi bakterijskimi rodovi v črevesju in kroničnimi boleznimi. Uspelo mu je pripraviti sedem bakterijskih rodov za cepivo. 1917. leta je doživel zdravstveni zlom z diagnozo zločestega tumorja na vranici. Po operaciji naj bi mu ostalo še tri mesece življenja.

Božjo ljubezen ni težko spoznati.

Vendar obstaja ena težava.

Enostavno, ne da se je spoznati ne udejanjiti na napačen način.

Zato taka beda.

Kako se to zgodi?

Bitje ki živi v Božji ljubezni vzljubi nekaj kar ga od Božje ljubezni ločuje.

Prevari le takrat ko ji je odgovarjalo, je dovolila da nam ni bilo žal za tem, ko smo v spoznanju pravilnega napačno zapustili, če ne pa nas je v laži, da nam ni žal za tem na to vezala.

Torej prikrito v to prisiljevala.

Tako, da je to kar je prav pazila, da je ostalo šibko, in to najprej spremenilo, v narobe potem pa dovolilo in prisiljevala ter učila in naivne napeljevala samo v narobe.